1972 Cerknica – S kolesom po avtocesti
Spomladi 1972 sem bil pred maturo. V Ljubljani sva skupaj s sošolcem iz osnovne šole Janezom Rudolfom s Kremence stanovala v najeti sobi, ob sobotah pa sva se z avtobusom vozila domov. Tako je v Ljubljani poleg tistih, ki so bili v internatih, živelo še veliko dijakov ali študentov iz naših krajev.
Za večjo mobilnost v Ljubljani sva potrebovala lastno prevozno sredstvo. Kolo bi bilo kar primerno, a preveč vsakdanje. Tako si je Janez omislil kolo tandem. Hitro sva našla dve stari kolesi, ki ju je kot praktičen strojnik zvaril skupaj.
Problem pa je bil, kako takšno kolo spraviti s Kremence v Ljubljano. Na avtobus ga zagotovo ne bi sprejeli, pa tudi za strešni prtljažnik osebnega avtomobila je bil predolg.
In tako je padla odločitev, da se bova naslednjo nedeljo s kolesom odpeljala prav do Ljubljane. Začela sva na Kremenci, najprej sva se ustavila v Cerknici. Mama je iz prtička naredila culo in vanjo zavila malico, ki sva jo obesila kar na zadnjo bilanco. Pokrila sva najbolj nenavadni pokrivali, kar sva jih našla, hlačnice sva spela s ščipalko za perilo. Kar nekaj smeha je bilo. Oče je na dvorišču stare šole v Cerknici še naredil posnetek kolesarskega dvojca, ki je le stežka zadrževal smeh in lahko sva se podala na pot.
Kolesi, iz katerih je Janez sestavil tandem, sta bili resnično stari. To sva hitro občutila, saj sta bila usnjena sedeža neusmiljeno trda. Presedala sva se že do Unca.
Na Uncu sva zavila na avtocesto. Nekaj tabel in zapor sva obšla in prenesla kolo preko jarka, ki je bil skopan preko uvoza na avtocesto. Potem pa je kar nekako šlo. Sedeža sta postajala vse bolj trda, midva pa sva se vse bolj presedala po njih. Nikakor ni bilo mogoče najti udobnega položaja.
Avtocesta je na nekaterih delih imela že zaključni sloj asfalta, v glavnem pa je bil asfalt precej grob. Mučili so naju tudi nakloni cestišča. Pri najini hitrosti nisva opazila, da so na avtocesti tudi vzponi. Res da so zelo položni, so pa dolgi po nekaj kilometrov. Dvakrat sva se ustavila in preverjala, da nama ležaja na kolesu še lepo tečeta. Da je tam klanec, sem opazil šele kakšne pol leta kasneje, ko sem se po otvoritvi avtoceste tam peljal z avtomobilom.
Malo pred Vrhniko pa je bila preko ceste zapora in delavec, ki je pazil, da kdo ne bi pasel firbca na nezaščitenem viaduktu. Takrat na viaduktu še ni bilo asfalta. Čuvaja sva napol prepričala, napol pa sva mu ušla. Saj ni bilo težko, navzdol sva dobila takšno hitrost, da nisva mogla ustaviti, ko sva pripeljala na konec viadukta, kjer se je s približno 10 cm stopničko spet začel asfalt. Zaman sva zavirala na vso moč, hitrost je bila prevelika, zavora pa je bil le navaden torpedo. Ko sva se stopnici bližala, sva kar videla, kako se bo pri kolesu kaj zlomilo, da se bo zvila feltna, potrgale šprikle ali da bova presekala šlauh. Udarec je bil močan, a padla nisva, saj je tandem zelo stabilen. Od Vrhnike naprej sva proti Ljubljani peljala po stari cesti. Odsek Vrhnika – Ljubljana je bil dokončan šele nekaj let kasneje.
Avtocesta Postojna – Vrhnika je bila končana tistega leta, otvoritev pa je bila konec leta 1972.
Verjetno sva z Janezom ena redkih, ki so prevozili del naše avtoceste s kolesom.
Slovarček:
- torpedo: vrsta zavore na kolesu, kje zaviraš tako, da zavrtiš pedala v nasprotno smer
- feltna: platišče
- šprikla: napera
- šlauf: zračnica
Kraj: Cerknica, za staro šolo
Datum: maj 1972
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 9. 12. 2017
Oblika: fotografija
Stare slike 
Te zgodbe pa še nisem slišala! Je pa zagotovo legendarna, tako kot je slika!
Všeč mi jeVšeč mi je
Bravo sošolca.
Všeč mi jeVšeč mi je
To pa je bila dogodivščina. Res sta morala dobro vrtet pedale, saj o kakšnih brzinah ni bilo ne duha na sluha.
Všeč mi jeVšeč mi je
Fotografija je za “Stare slike”, dogodek pa zagotovo za kakšno knjigo rekordov.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi mi smo šli s starši na en nedeljski izlet po Vipavski dolini. Nazaj smo se vračali iz Postojne proti Uncu po cesti, ki poteka ob sedanji avtocesti. Ob počasni vožnji smo iz avtov gledali takratno čudo skoraj dokončano vozišče avtoceste. Delavcev, ki so jo gradili ni bilo saj je bila nedelja dela prost dan. Območje gradnje pa je bilo zagrajeno z varnostno mrežo. Na eni izmed dovoznih poti na traso je bila pa ograja odprta in glej ga zlomka pade ideja, da bi se zapeljali po čisto novi takrat zelo široki cesti. Odločitev je bila taka, da na stranski cesti ostanejo žene, otroci in trije fičoti (zastava 750). Naši štirje očetje pa z NSU Prinz-em 1200 preizkusijo nov odsek avtoceste. Odpeljali so se v smeri Unca in jih kar en čas ni bilo nazaj. Naenkrat pa zagledamo NSU-ja, ki se pelje nazaj z polno hitrostjo proti Lomu. Takrat za nas otroke prava atrakcija videti avto pri hitrosti 150km/h, ki se pelje mimo nas po ravni cesti.
Par sto metrov nazaj proti Lomu pa je bila cesta prekopana z jarkom širokim dobra dva metra, ki pa ga prej nihče ni opazil. Preden ga je voznik zagledal je bilo pri taki hitrosti že prepozno. Nekaj metrov prej se je samo pokadilo od zaviranja takoj za tem pa gas do konca in NSU je pri polni hitrosti preletel izkopan jarek. Sicer so pri preskoku zadnja kolesa malo zagrabila drugo stran prekopa in avto je začelo malo zanašati vendar so ga obvladali saj je bila cesta zares široka za take manevre. Vsi , ki smo dogajanje opazovali smo utihnili in čakali na razplet težke situacije. Avto se je nekako vstavil in vrnili so se zelo počasi z bledimi obrazi. Skoraj brez besed smo posedli nazaj v svoje avte in se po VELIKI sreči vrnili domov na Bločice. To je moj spomin, videnje in srečanje z prvo (nedokončano) avtocesto pri nas.
Takrat sem bil star 11 let pa je ta slika še vedno v mojem spominu.
Všeč mi jeVšeč mi je