1784 Slivnica – Kladivo čarovnic

V takem položaju je papež Inocenc VIII. dne 5. 12. 1484 izdal bulo Malleus maleficarum (Kladivo čarovnic), katere očitni namen je bil povečevati število rojstev tako, da se čim bolj zmanjšajo načini zaščite pred zanositvijo in število splavov. Med preprostim ljudstvom so stoletja delovale ženske, ki so pomagale pri porodih, marsikaj pa so vedele tudi o preprečevanju zanositve, imele so zeli za ta namen, opravljale pa so tudi splave. To znanje se je prenašalo in povečevalo iz roda v rod, bile so to babice, ki so slovele kot modre ženske, pomagale so ženskam, ki v uboštvu niso mogle prehraniti družine. Zaščita pred zanositvijo je bila namreč prej, v antičnem svetu, povsem normalna stvar in je znanje izviralo že od tedaj. Papež je v naslovu odločilnega poglavja bule pokazal prav nanje: » čarovnice – babice na različne načine preprečujejo zanositev v materinem telesu, povzročajo tudi splave, in kadar ne delajo tega, žrtvujejo novorojence demonom.« Zahteval je skrajno strogo ravnanje s čarovnicami, da se izkorenini to zlo, in začelo se je 300 let dolgo obdobje strahotnega mračnjaštva z inkvizicijami in grmadami v katoliškem in protestantskem svetu zahodne Evrope. Preganjanje čarovnic torej ni bilo posledica srednjeveške neukosti, kot se pogosto površno domneva, ampak premišljen populacijski ukrep. Pravoslavje, judaizem in islam niso čarovništva nikoli preganjali. Uničeno je bilo znanje modrih žensk, začelo se je povečevati število rojstev tako, da je v naslednjih stoletjih moralo mnogo ljudi celo zapustiti zahodno Evropo, med zadnjimi tudi iz naših krajev, saj ni bilo dovolj kruha za vse.

Posvetni vladarji so morali papeževo obsodbo čarovništva vnesti v kazenske zakone svojih dežel, da se je pregon čarovnic, ki ga je izvajala posvetna oblast, lahko začel. Tako je avstrijski cesar Karel V leta 1532 v Constitutio Criminalis Carolina (CCC) k verskim deliktom herezije (verski nauk, ki se loči od uradne dogme), apostazije (odpadništva od krščanske vere) in shizme (razkola, cepitve vere) dodal še magijo (čarovništvo), pri nas stoletja imenovano coprništvo.

Predstava o čarovništvu je bila sestavljena iz petih elementov: pakt s hudičem, spolni odnos s hudičem, letanje po zraku, udeleževanje sabata in škodljivo čaranje. Sabat, ki je potekal na visokih vrhovih, je bil predstavljen kot satanska orgija. To je osrednja predstava evropske demonologije. Je satanski kult, pri katerem se čarovnice sestajajo s hudičem. Izmislili so si vrhove, dovolj oddaljene in na malo obljudenih območjih, pri nas je bila poleg Kleka in Donačke gore še Slivnica. Omenja jih Janez Vajkard Valvazor (1641 – 1693), sodobnik čarovniških procesov. Poleg uničenja modrih žensk so imeli ti procesi tudi izrazito zastraševalno vlogo, prirejali so jih zlasti v krajih, kjer so se tlačani začeli puntati. Tako so bile poleg babic osumljene čarovništva tudi druge ženske, včasih še kakšen moški.

Zaradi pogostih vpadov Turkov v naše kraje (pogosti so bili prav mimo Kleka pri Ogulinu in Cerknice), ki so pustili za seboj opustošeno deželo, gospoda, zaščitena v gradovih, pa je še naprej terjala enake dajatve in tlako, je za tlačane postajal marsikje položaj neznosen. Tako je v začetku leta 1478 cesar poslal pismo prebivalcem Loža: »Naš zvesti Hans Hasiber, skrbnik v Ložu, nas je obvestil in se pritožil, kako mu v našem gradu Lož niste poslušni in ne opravljate tlake in drugih stvari, ki so že od nekdaj dolžnost in poslušnost. Ker nam to ni všeč, nalagamo vsem, da ste poslušni. Če se to ne bo zgodilo, ukazujem našemu skrbniku, da neposlušne kaznuje«.

V kraj, kjer naj bi priredili čarovniški proces, je najprej prišla komisija iz Ljubljane, ki je razglasila »teden milosti«. To je pomenilo, da imajo prebivalci mesec dni časa, da premislijo in potem v »tednu milosti« pridejo h komisiji, nastanjeni v bližnjem gradu, ter povedo svoje ali sosedove grehe čarovništva. Tem je bilo obljubljeno bolj milostno kaznovanje. Lahko si je misliti, kakšen trepet je nastal v takem kraju: vsak prezgodnji porod, mrtvorojeno ali kakorkoli prizadeto dete je bilo lahko razglašeno za posledico babičine čarovnije in podobno.

Tako je komisija kmalu imela dovolj imen osumljencev za proces, ki ga je v nadaljevanju izvajal krvni sodnik (imel je tudi vlogo tožnika), ki je v kraj prišel skupaj z rabljem in njegovim pomočnikom. Po aretaciji je rabelj osumljeni čarovnici ostrigel lase in vse dlake ter jo oblekel v grobo konopljeno srajco, da si ne bi mogla pomagati »z različnimi amuleti«. Sledil je podroben pregled osumljenkinega telesa, da se odkrijejo morebitna “skrivna znamenja”. V ospredju je bilo priznanje osumljenke, pri čemer so bila vprašanja povsem sugestivna. Če priznanja ni bilo, je bilo potrebno mučenje. Pri tem naj bi osumljenka povedala tudi za svoje »sostorilke«. Predvidenih je bilo več stopenj, začeli so z lažjimi in nadaljevali s hujšimi. Prva stopnja je bilo stiskanje palcev in bičanje; druga stopnja je bilo zvezovanje čez razrezano kožo in privijanje nog s španskim škornjem; tretja stopnja pa je bilo raztegovanje vseh vrst in čarovniški stol, opremljen s konicami na sedalu. Če osumljenka ni priznala, je stopnjevanemu mučenju podlegla. Po izredni krutosti je ostal v spominu krvni sodnik jezuit Janez Jurij Hočevar, »doktor svetnega in cerkvenega prava«, ki je v nasprotju s pravili začel mučenje kar s tretjo stopnjo in so osumljenke zelo pogosto mučenju podlegle.

Čarovništvo se je praviloma kaznovalo s smrtjo. Drugače kot za druge zločine so čarovnice javno zažgali na grmadi, da je bil učinek zastraševanja čim večji. Povsem nevedno ljudstvo je bilo pogosto naklonjeno tem procesom, saj so čarovnice lahko krivili tudi za slabe letine in druge neštevilne tegobe. Izobraženi Valvazor pa je že dvomil, da bi »bedno bitje, ki se polomljenih udov dviga ob kolu, ko ga duše in nato požro plameni, res moglo narediti toliko zla«. Na Slovenskem je bilo zaradi čarovništva sežganih najmanj 265 oseb, zelo verjetno pa tudi nadaljnjih 131 oseb, ki so bile sojene, a je izid procesov neznan. V zaporih je mučenjem podleglo 41 oseb.

Preganjanje čarovnic je prepovedala šele cesarica Marija Terezija, dokončno pa je bilo čarovništvo dekriminirano z zakonom njenega sina cesarja Jožefa II. leta 1787. Pet let prej so v švicarskem kantonu Glarus sežgali zadnjo čarovnico. S tem se je končalo najbolj mračno obdobje v zgodovini katoliške cerkve, ki je prebivalstvu prineslo neizmerno gorje.