1942 Rakek – Prvi skoki na skakalnici v Delah

Skakalno sezono leta 1942 so odprli Rakovčani, ki so jeseni leta 1941 zgradili 30-metrsko skakalnico. Gradnja skakalnice ima zanimivo zgodovino.

Začelo se je tako, da je odšel Jože Koščak pogledat senožet v Župenici in zagledal šest fantov, ki so z lopatami kopali in premetavali zemljo v Delah. Pobaral jih je, kaj počnejo. K njemu je stopil njegov nečak Vojko in mu dejal: »Stric, smuško skakalnico bomo postavili, pa smo dejali, da je vaš svet najprimernejši, posebne škode pa tudi ne bomo napravili …«

Ko so ga novinarji povprašali kaj meni o tem, da smo mu uničili senožet, je dejal: »Škoda je košnje, pa za pol mernika lešnikov sem prikrajšan … in še grm so posekali, kjer bi me marsikdaj čakal zajec.«

Skrivaj, česar pa ne bi priznal za nič na svetu, je bil ponosen na svoje rojake, saj so s trdim delom očistili hrib, posekali leskovje in zbirali lire za skakalnico, ki so jo končali še pred zimo in poleg postavili še tribune za gledalce. Potem so nestrpno čakali sneg.

Teden dni pred tekmovanjem je prišel na Rakek učitelj Joso Nedog, ki so ga sprejeli z velikim navdušenjem. Začela se je smučarska skakalna šola na mali skakalnici. Otroci so imeli doma izdelane smuči, večji pa prave skakalne dilce s tremi žlebovi, ki so jih kupili pri Volču v Starem trgu in za šest parov odšteli 1450 lir. Spuščali so se po naletu, in ko so se vračali po klancu navzgor, so se spotoma ustavili še pri učitelju, ki je vsakega pohvalil, vendar dodal obvezni »samo« ali »toda«: »Samo odriv je bil prezgodnji …, samo s prsmi bi moral naprej …, telemarka pa ne smeš delati v zraku …« Na veliko skakalnico niso mogli, ker je preveč pihala burja in razpihala sneg pa tudi doskočišče še ni bilo urejeno.

Na tekmovalni dan so po maši na zaletišče nanosili snega in steptali vso progo, kar ni bilo malo dela. Tekmovanje so začeli na mali skakalnici in vsak je skočil po petkrat, čeprav je bilo vreme slabo, saj je naletaval pršič, ki ga je veter nosil sem ter tja. Prvi je skočil Ljubljančan Nedog nekaj čez 20 metrov. Sledili so mu Dermota, Brata Hladnik, brata Gabrenja, Mazovec, Brecelj, Dekleva in Javornik. Večina jih je na sliki. Zaradi novo zapadlega snega je bilo zaletišče mehko, hitrost pred odskokom majhna in tako je bil najdaljši skok »le« 24 metrov, pripadal pa je Josu Nedogu.

Bili s(m)o prvi na Notranjskem. Spomnim se skakalnice oziroma njenih ostankov in atovega pripovedovanja, da je bila v Delah skakalnica. Zdaj pa raste grmovje oziroma borovci čez in čez. Tudi na ostalih nekdanjih senožetih, ne le na Koščakovi.

Stojijo od leve proti desni:

• Aleksander Dekleva,
• Jože Hladnik Joško Klemenčič¹,
• Dore Brecelj,
• Vojko Gabrenja,
• Janez Hladnik,
• Jože Hladnik,
• Janko Kamenšak.

Sedijo in bodo dobili “volka”, prav tako od leve:

• Ciril Gabrenja,
• Joso Nedog, trener oziroma učitelj,
• Miloš Mazovec.

Ponovno je bilo potrebno prebiranje skozi okensko steklo, saj so zapisani “kontra” in ne tako kot smo vajeni.

¹ Popravek 05. 07. 2018

Viri:

• Slovenec: političen list za slovenski narod (13.01.1942), letnik 70, številka 9a. URN:NBN:SI:DOC-0M0PITRX from http://www.dlib.si

Kraj: Rakek, konkretno Dele
Datum: 4. januar 1942
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: 12. 3. 2016
Oblika: fotografija