1968 Žabnice – Romanje na Višarje

Višarje – stara slovenska božja pot za Slovence iz Slovenije, Benečije in Trsta ter za koroške Slovence iz Roža, Podjune in Zilje – ležijo skoraj na tromeji Slovenije, Italije in Avstrije.

Svete Višarje (Monte Santo di Lussari) so 1790 m. visoka gora v zahodnih Julijskih Alpah. So južno od vasi Žabnice v Kanalski dolini (Camporosso), od katere so oddaljene dve uri in pol hoda.

Včasih so tja romali peš, kasneje z vlakom do Rateč in nato peš na goro. Včasih so si romarji v dolini naložili poleno ali dva in jih za pokoro nesli na Višarje, o tem govori povest Narteja Velikonje: Višarska polena.

Med številnimi romarji so bili tudi romarji iz begunjske fare z župnikom, gospodom Križajem. Begunjce je do Žabnic pripeljal avtobus, na goro pa so se lahkih nog pripeljali z gondolsko žičnico, ki že pol stoletja povezuje Kanalsko dolino z vrhom Višarij. Fotografija je nastala ob spodnji postaji žičnice.

O nastanku božje poti na Svetih Višarjih se je ohranilo staro izročilo, ki pravi, da je leta 1360 neki pastir iz Žabnic iskal izgubljene ovce. Našel jih je na vrhu Višarij, klečeče okoli brinovega grma. Začudeni pastir je zagledal v njem lep lesen kip Marije z Jezusom in ga odnesel v župnišče v Žabnice. Župnik ga je spravil v omaro. Toda naslednji dan je bil kip spet na gori in ovce okrog njega. Tudi tretji dan se je prizor ponovil. Žabniški župnik se je obrnil na oglejskega patriarha in mu povedal vso zgodbo. Patriarh je ukazal, naj na kraju, kjer so našli kip, postavijo kapelico.

Jožefinske reforme so prizadele tudi Višarje, oblast je prepovedala romanja. Oltarje so prodali, vse imetje zaplenili in denar dali v verski sklad. Toda ljudje so pisali prošnje na cesarski Dunaj in cesar Leopold II. je spet dovolil romanja. Cerkev in romarske hiše so obnovili. V I. svetovni vojni je cerkev pogorela, popravili so jo in obnovili. Glavni oltar, kjer je znameniti Marijin kip, so naredili iz ostankov marmornega starega oltarja. Cerkev krasijo lepe slike Toneta Kralja.

Stojijo z leve:
Pavla Turšič – Matijeva iz Begunj, z očali Ana Rožanc – Kovačeva z Brezja, manjša v jopici, s torbico v rokah Ančka Stražiščar – Dolnja Pavlova s Kožljeka, za njo v ruti Marija – Mima Obreza – Andrejeva iz Selščka, Oblakova mama iz Topola, neznana, brez rute za njo Milka Rožanc – Uštinova iz Begunj, v temni obleki z ruto Turkova tetka Marija Bečaj iz Bezuljaka, zadaj NN, v bluzi s kratkimi rokavi Angela Košir iz Selščka.

Čepita:
Alojz Kranjc – znani krojač Mihovček, Klemenov iz Begunj, Tone Košir iz Selščka.

Stojijo z leve:
župnik Alojz Križaj, v svetli bluzi Rezka Rožanc – Medenova Rezka iz Selščka, za njo Marija Hren – Mivča Marija iz Bezuljaka, v temni obleki in ruti Hrbljanova mama iz Begunj, za njo stoji Anton Hren – Mivč Tone iz Bezuljaka, v obleki s kratkimi rokavi Marija Obreza – Planincova Mima iz Begunj, za njo Milka Cimermančič – Potočenova(?), visoke s temnimi lasmi ne poznam, spredaj v jopici Veselova mama z Brezja, ob njej Tilka Cimermančič – Potočenova od Malnov, ob njej Otoničar, mama iz Čopč’ga malna, v temni jopici Marija Lukovič iz Selščka, za njo Vida Tekavec iz Begunj, Ivana Jakopin z Brezja,

Čepijo:
Jakob Turšič – Matijev iz Nov’ga Jorka, Janez Kranjc – Krajnč ata s Kožljeka, Anton Turšič – Dolnji Kotov ata iz Bezuljaka.

Prvih dveh ne poznam, spredaj v svetli jopici Genca Debevc, poročena z Boštjanovim Francetom, ki stoji za njo, s trakom v laseh Angelca Škrlj, ob njej njen mož Jože Škrlj – Dolnji Popkov iz Bezuljaka, ki je tudi fotografiral.

Od cele skupine je sedaj živih še približno deset romarjev.

Slovar:

svete Lušarje: svete Višarje (iz italijanščine Mt. Lussari)

Viri:

• Ivanka Švigelj, Begunje, ustno 2017
• Genca Kržič, Begunje, ustno 2017

Kraj: Žabnice, Italija
Datum: 1968
Avtor: Jože Škrlj, Cerknica
Zbirka: Janez Kranjc – Klemenov, Begunje
Skenirano: 9. 2. 2016
Oblika: fotografija