Skip to content

1934 Grahovo – V vasi

13. 09. 2018

»Glej tam med drevjem hišo belo!
Kraj nje tam vidiš li kapelo?

Minulo let je trideset –
in svojo vas zdaj vidim spet!

Tu bili so me uplenili,
za janičarja me vzgojili …

In Ahmed paša gleda zdaj
domačo vas, svoj rojstni kraj …«

Odlomek iz pesmi Antona Aškerca: Janičar. Znam celo iz glave in ne vem kateri hudič me je motil, da sem si jo zrecitirala. Sem se zjokala, gremo pa lahko naprej.

Ko je Aškerc napisal omenjeno pesem, je imel (baje) v mislih dogodek iz naših krajev. Ko je prišla turška vojska plenit zlato, dekleta in fante, je poturčeni vodja z Male Slivnice ugledal Grahovo in v njem prepoznal rojstno vas. Presunjen si je potisnil handžar v srce in tako dal prebivalcem čas, da so se umaknili na varno in si rešili vsaj življenja. Menda so v zahvalo in v spomin na ta dogodek postavili cerkev sv. Miklavža na Slivnici.

Grahovo se je nekdaj preživljalo s kmetijstvom, gozdarstvom in prevozništvom. Obrtnikov je bilo le nekaj, predvsem kolarji in kovači. Pomembnejša obrtna delavnica je bila grahovska Fužina.

V centru Grahovega je cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja. Njena predhodnica naj bi na tem mestu stala že vsaj leta 1526. Konec 19. stoletja jo je župnik Franc Lakmayer obnovil, Alojz Wester, ki je nastopil župnikovanje po letu 1910 pa je obnovil tako cerkev kot župnišče, skrbel za župnijsko kroniko ter veliki meri razgibal pastoralno delo župnije. Cerkev je znamenita še po dogodku iz druge svetovne vojne, ko so jo najprej bombardirali Nemci, nato pa je še zgorela v znanem vojaškem spopadu sredi vasi.

Prvi povojni župnik je bil Janez Jalen (1948 – 1957), slovenski pisatelj, ki je napisal Ovčarja Marka, Bobre, za katere se mi očita, da jih nisem prebrala, čeprav sem jih, pa sem (skoraj) vse pozabila, Cvetkovo Cilko, Vozarje, v katerih omenja naše kraje, in še mnogo drugih, ljudstvu všečnih povesti, črtic in dram.

Letnico nastanka fotografije sem ugibala, je pa zagotovo v tridesetih letih 20. stoletja. Notranjska je bila namreč elektrificirana v teh let. Rakek je dobil elektriko avgusta 1933 in Grahovo verjetno kmalu za tem. Na ta dogodek je že vse pripravljeno, saj je v levem delu slike opaziti drog električne napeljave.

Fotograf je na svetlo privabil kar nekaj radovednežev, ki so tam ostali za vedno- ovekovečeni na sliki.
V tej kočuri bi lahko prodajal kostanj tudi kakšen Grahovski Selim. Čemu je služila v resnici, pa ne vem.

Viri:

Kraj: Grahovo
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 13. 11. 2012
Oblika: kopija razglednice

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. Anonimnež permalink
    18. 09. 2018 16:25

    V tej “kučici” je bil nekakšen Kiosk ali po sedanje Trafika.
    V njej so mama Debevc Frančiška po domače Zevrlova iz Grahovega in njena hči Francka prodajale tobak, cigarete, šibice, dopisnice, kakšna pisma in razglednice pa še kakšna drobnarija se je našla.
    Po znamke si moral pa na pošto, ki je bila pri Resinoviču (prva hiša na levi ko zaviješ v Žerovnico).
    Vir: Marija Bell

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: