Skip to content

1931 Babno Polje – Potni list Janeza Vesela in francoske zgodbe

6. 10. 2018

Potni list svojega starega očeta hrani Tone Vesel na Babnem Polju. Janez Vesel je potreboval ta dokument, ko je pred vojno kot gozdni delavec potoval za delom v Francijo, podobno kot so dolga desetletja potovali mnogi drugi možje in fantje iz Gorskega Kotarja in Loške doline.

Obrazec je izpisan v dveh jezikih in dveh pisavah: srbsko in francosko, v latinici in cirilici. Kako komplicirano.

Za fotografiranje je Janez Vesel oblekel ohlapen žameten suknjič in temno srajco s cevasto kravato. Ni več mlad in tudi prav vesel ni videti, čeprav se piše Vesel. Kje in kdaj je fotografija nastala, ne vemo, prav tako ne, kdo jo je napravil.

Ni znano, kako dolgo in kolikokrat je bil v Franciji. Umrl je leta 1934 za pljučnico, star 46 let, ko se je rodil njegov najmlajši sin. Njegov drugi otrok, sin Filip, je bil ustreljen med italijansko ofenzivo julija 1942 v Jermendolu, ko so Italijani pobili devet babnopoljskih koscev. Sledil je pokol polovice babnopoljskih mož na Vražjem vrtcu in internacija preostalih v taborišču smrti na Rabu … Večno grozni, mučni in mračni spomini … Prvi Veselov sin, Janez mlajši, je odšel v Francijo kot oče in tam ostal. Nikoli ni obiskal Slovenije.

Najmlajši sin Tone, ki očeta ni poznal, ubitega brata pa se je vse življenje živo spominjal, se je petnajst let po vojni poročil z Ivanovo najstarejšo hčerjo iz Bukovice. Tudi njen oče Franc Ožbolt je bil eden od tistih, ki so leta in leta prebili v francoskih gozdovih, da bi kaj zaslužili in si opomogli. Čez leta, ko je že imel svojo družino, je Franc svojim sinovom pripovedoval zgodbo iz Francije, v poduk kako pomembno sta poštenje in znanje. Z njo je skušal motivirati otroke, da bi se v šoli raje učili, ne glede na to, kakšen poklic bodo pozneje opravljali:

Mladi Franc Ožbolt si je našel gozdarsko delo pri nekem gospodarju v pokrajini Oise severno od Pariza, kjer so delali tudi nekateri drugi Babnopoljci, med drugim Francetov brat Janez. Delal je cejpance ali klaftre za drva ali predelavo. Ko je delo opravil, je prišel gospodar, da bosta poračunala. Francoz je izmeril skladovnico pripravljenih cejpanc in rekel neko številko: “Toliko je!” Franc pa se ni strinjal: ” Ni toliko, ampak toliko!” saj je že prej sam izmeril in skubiciral pripravljeni les in si tudi že izračunal predvideni zaslužek. Njegov račun je bil drugačen, zato sta z gospodarjem skupaj vse še enkrat premerila in izračunala. Izkazalo se je, da je imel prav Franc, gospodar pa se je zmotil … Še je Franc delal pri tistem gospodarju, a ga ta ni nikoli več kontroliral, ampak je od tedaj dalje vedno zaupal številkam, ki jih je povedal delavec …

Franc je včasih pripovedoval tudi druge “francoske” zgodbe. Na primer tisto, kako je šel neki Babnopoljec z družbo jest v neko fino restavracijo in tam – ker je se počutil glavnega, podobno kot v domači gostilni – glasno govoril, da ne rečemo vpil, gestikuliral in mahal s priborom, skratka malo se je hotel považiti. In je bil nemalo osupel, ko je pristopil kelnar in mu rekel, naj bo tiho in se lepo obnaša, drugače bo moral oditi. Nezaslišano, da Babnopoljcu, ki je prišel s poštenim namenom in bil sposoben tudi pošteno plačati zapitek, nekdo reče kaj takega!! Ni čudno, da so o tem na Babnem Polju govorili še čez štirideset let.

Tudi o tem, kako se je Babnopoljec naučil, kaj pomeni “repete” so pripovedovali (star vic, priznam): Babnopoljec je šel v Franciji jest v gostilno. Jezika ni razumel, povedati ni znal, kaj bi rad, nazadnje se je nekako zgodilo, da je na mizo dobil krožnik zelja. Ni mu šlo v slast in oziral se je po drugih mizah, kjer je opazil nekoga, ki se je mastil s pečenko. Ko jo je pospravil, je ta vzkliknil natakarju: “Repete!” pa je dobil še en krožnik pečenke. Po njegovem vzgledu je tudi Babnopoljec zaklical “Repete!” misleč, da se tako po francosko reče pečenki. Pa so mu prinesli še en krožnik zelja …

Pa še en dogodek je večkrat opisal sicer molčeči Ivanov oče svojim potomcem: Med delom v Franciji sta šla s sokrajanom nekega dne v mesto, kjer sta se peljala v avtobusu. Bila je gneča in ljudje so stali tesno nagneteni ter se držali za drogove. Med vožnjo nenadoma nastane nekakšno prerivanje in zmeda, da sta se Babnopoljca komaj obdržala na nogah. Ko pa sta končno izstopila, eden opazi, da ima na prsih na veliko po dolgem prerezan nedeljski suknjič in kar je bilo najhuje: tuašolna ni bilo nikjer! Med tistim prerivanjem mu je falot neopazno prerezal suknjič in jo pobrisal z njegovo denarnico, dokumenti in denarjem …

Žigi, ki dajo slutiti, kje je potoval Janez Vesel. Žig z napisom Feldkirchen in delom datuma 9. oktober, poleg žig s celim datumom 9. oktober 1931 (tri leta pred smrtjo J. Vesela), potem eden z napisom Ulaz in še eden, kjer je mogoče uganiti besedo …d’Alsacie…

Slovarček:

  • cejpanca, klaftra: meter dolg razcepljen kos debla
  • skubicirati: izračunati prostornino
  • kelnar: natakar,
  • tuašol: denarnica

Viri:

  • Slavko Ožbolt, Markovec, september 2018, ustno
  • Tone Vesel, Babno Polje, julij 2018, ustno

Kraj: ni znan
Datum: 1931
Avtor: ni znan
Zbirka: Tone Vesel ml.
Skenirano: 3. 3. 2018
Oblika: dokument s fotografijo

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: