1933 Koča vas – Srečanje z Otonom Župančičem

O čisto drugih rečeh sva govorili z Ladico Štritof, v Kopru bivajočo Markovljanko, ko je beseda nanesla na Kočo vas in kmalu se je iz tega izvila naslednja anekdota, ki se mi zdi prav dragocena:

Nisem še hodila v šolo, ko sem se nekega dne spet igrala okoli mostu čez Obrh pred Špetnakovo hišo. Suh moški v beli gosposki obleki je stal na mostu in opazoval vodo, ki je drla čez jez, jaz pa sem se, vsa radovedna, smukala tam okoli. Pogosto smo se s Hajcarjevimi fanti igrali ob vodi, pa nas nihče ni imel za mar – uradnik pri Špetnaku, gospod Lešnjak, majhen in okrogel, je včasih kaj rekel, drugi pa ne. Tisti nenavadni moški pa me je kmalu ogovoril in začel spraševati, kot pač odrasli sprašujejo neznane otroke: čigava sem, kako mi je ime, koliko sem stara. Vse sem mu z veseljem povedala; najbrž mi je bilo všeč, da se tako zanima zame. “Imaš rada vodo ali se je bojiš?”je poizvedoval. “Ne, ne bojim se – saj imamo čoln! … Tamle pa hodimo po vodo za kuhanje!” sem mu pokazala. Še sva se pomenkovala, potem pa me je pobožal po glavi in rekel: »No, ko si tako prijazna, pa pojdiva pogledat semle v trgovino, ali imajo kakšen bonbon zate!« Stopila sva v Špetnakovo trgovino čisto tam blizu, kjer je moški rekel trgovki: “Tu sem pripeljal eno prijazno punčko, gotovo imate kaj sladkega zanjo”. Trgovka Emica Janežič, Sežonova iz Starega trga, ki me je dobro poznala, mu je povedala: »Veste, ta punčka pa rada »buca«!”

Kaj pa je to?” se je začudil.

Šlo je za kartonsko škatlo, porisano s kvadrati, od katerih je vsak imel v sredini krog. Ko si s palčko »bucnil« v izbrano luknjico na škatli, se je ven potočila kroglica določene barve, s tem pa je bila izbrana tudi vrsta nagrade v obliki slaščice. “A tako … na srečo deluje to”, je komentiral tuji mož, ko mu je trgovka razložila “bucanje”.

“No, pa dajmo »bucnit«!« je še rekel in jaz sem »bucnila« s palčko v luknjico. Izskočila je modra kroglica in dobila sem majno čokoladko v modrem staniol papirju … “No, vidiš – tako! Zaslužila si, ko si se tako lepo pogovarjala z mano!” … Seveda sem takoj tekla domov navdušeno poročat o dogodku in pokazat darilo, še zahvalila se morda nisem. Oče pa je takoj vedel, kdo je bil tisti, ki mi je plačal »bucanje«: Oton Župančič, pesnik, ki je bil na dopustu pri grofici Greti Schollmayer v bližnji Koča vasi!

“No, saj sem ga tudi jaz videl skozi okno pisarne!” je povedal. Potem se mi je zdela tista čokoladka pa še neskončno bolj imenitna!

Oton Župančič je vzljubil Loško dolino in po desetletju molka v njenem miru začel spet pesnikovati. Nastala je zbirka pesmi, ki je z njegovimi risbami motivov iz Koča vasi izšla šele po pesnikovi smrti …

Da je Oton Župančič res kdaj bival v Koča vasi sem prvič dojela šele, ko sem v Nedeljskem o Koča vasi brala nekoliko žaloben članek, ki ga je napisal Joža Mahnič. Tudi če nam je mulcem Malenska mami Župančiča kdaj omenila – in zdaj se mi zdi, da ga je – ji nisem verjela. Kaj bi pesnik, katerega Mehurčke sem že tedaj znala na pamet in so bili ena mojih prvih knjig, delal v naši dolini bogu za hrbtom, pa če je stokrat najlepša na svetu?!! Pesniki vendar bivajo tam nekje daleč v mestu, malodane v pravljični deželi in ne hodijo v revne in zakotne kraje, sem mislila takrat. A je Župančič v Beli malen, kjer je bila tudi gostilna, pogosto hodil na frakelj žganja in o njem celo napisal pesem … O Belem malnu, ne o žganju.

Šele potem ko mi je prišla v roke knjiga Med ostrnicami, me je vse skupaj začelo zanimati … spraševala sem, brskala, poslušala in nabralo se je nekaj anekdotic o pesniku, ki tudi na dopustu očitno ni bil kak zapečkar, ampak je šel rad med ljudi, se pogovarjal, poslušal in opazoval.

Pred gradičem Koča vas (prvotno Hallerstein, po prvih lastnikih Hallerjih) se dobro vidijo slavne ostrnice, tokrat gole, na levi pa lipa, ki danes velja za tretjo najdebelejšo na Notranjskem. Stara je po oceni kakih 350 let in v današnjih časih potrebuje 7 (sedem !) krepkih pohodnikov, da jo z rokami objamejo – izmerili smo nekaj let nazaj.

Poškodoval jo je bil žled in zatem še vihar, a so jo mojstri za drevesa zgledno obrezali in uredili, da je lepa kot le kdaj. Nekateri pravijo, da lipovo drevo ne živi tako dolgo, kot trdi zgornji podatek, pač pa vedno znova poganja nova debla iz stare osnove – kako je s tem v resnici pa ne vem.

Posnetek je bil narejen za razglednico, mogoče – celo precej verjetno – v času grofice Grete, ki je poleg internata za premožna dekleta imela tudi neke vrste turizem. Na tak način se je po priporočilu pesnice Lily Novy, ki je bila grofičina prijateljica, tam na oddihu znašel tudi pesnik Oton Župančič. Kako je bilo potem, pa že vemo …

Viri:

• Ladica Štritof, Koper, oktober 2018, ustno
• Oton Župančič: Med ostrnicami; v počastitev 100-letnice pesnikovega rojstva izdala Slovenska matica v Ljubljani, 1978

Kraj: gradič Koča vas, ki je takrat nosil hišno številko Viševek 1
Datum: pred 2. sv. vojno
Avtor: ni znan
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: fotografija