Skip to content

1973 Zadar – Počitniški dom Gozdnega gospodarstva Postojna

30. 11. 2018

Sredi junija vsako leto se je ekipa iz obrata gradnje in vsakokratni šef počitniškega doma odpravila s kombijem v Zadar, da je uredila vse potrebno, da so lahko 20. junija prišli prvi neučakani gostje. Poleg manjših opravil je bila ena prvih nalog ureditev pomola pred domom. Čez zimo je pomol kazal le ogrodje, deske so bile shranjene v skladišču doma. Na pomolu, rekli smo mu kar dile, se je odvijalo življenje tja od desete ure dopoldne do pete popoldne. Tu se je ležalo, sončilo (takrat še niso toliko, če sploh so, govorili o nevarnosti sončenja), tudi bralke knjig niso manjkale, pa tekalo, skakalo, špricalo,… Do morja je bilo treba iz doma le preko enosmerne, takrat še ne tako prometne obalne ceste, ki je iz Borika vodila proti centru Zadra in naprej proti Jadranski magistrali.

Gozdno gospodarstvo Postojna je prišlo do počitniškega doma v Zadru po kompenzaciji z enim od zadarskih podjetij ob koncu petdesetih ali na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja seveda. Vsako leto se je kaj adaptiralo, pa je nastal kar sodoben počitniški dom s kapaciteto za 50 in 60 oseb. Ob večjem povpraševanju na višku sezone so v šestdesetih letih najemali še sobo v hiši blizu počitniškega doma, pri vaščanki z Unca (Pikcovi), ki je bila poročena v Zadru.

Počitniški dom je bil odprt od 20. junija do 10. septembra, izjemoma tudi do 20. septembra. Turnus je trajal 10 dni, do sredine sedemdesetih let je dom v Zadru zadostoval za potrebe Gozdnega gospodarstva. Na upravi podjetja so vsako pomlad izdelali razdelilnik po dekadah in po goznih obratih, in v teh okvirih so se zaposleni prijavljali. Če je bilo za posamezno dekado na posameznem gozdnem obratu preveč prijav, so se za prerazporeditev dogovorili kar na obratu samem ali med obrati. Težav tako ni bilo, vsi interesenti so lahko vsako leto odšli na morje.

Pojavljale pa so se ideje, da bi dom prodali in kupili kaj primernega kje bližje, pa te želje ni bilo moč uresničiti. Zaposleni pa so postajali vse zahtevnejši, niso želeli več na morje na isto mesto, ki je bilo še zelo oddaljeno (po Jadranski magistrali je pot tja trajala kar okoli šest ur; dobro se spomnim, kako smo se od doma odpravili ob treh, najkasneje pa ob štirih zjutraj, da smo pred vročino prispeli do počitniškega doma; avtomobili, predvsem fički, pozneje še stoenka pa kak Citroen ali katrca seveda niso imeli klimatskih naprav kot danes), želeli so večjo izbiro in kam bliže. Tako sta bili leta 1976 kupljeni dve vrstni stanovanji v Črvarju, kratek čas je bila najeta še hiša na otoku Pagu, leta 1981 pa kupljeni še dve ali tri počitniške prikolice, ki so bile postavljene v Istri, pozneje še več stanovanj v Barbarigi, sovlaganje v počitniške kapacitete v vasi Lipa v Podčetrtku in nakup več garsonjer v Kaninski vasi v Bovcu. Res smo imeli pestro izbiro. Žal je vse to kar izpuhtelo skupaj z nekoč uspešnim Gozdnim gospodarstvom Postojna in ostajajo nam na te čase le še spomini in kakšna fotografija.

Počitniški dom v Zadru je slovel po odlični hrani, kar tri obroke na dan smo imeli, pa smo proti večeru že kar čakali, kdaj se bo na vratih jedilnice pokazala kuharica in najavila čas za večerjo.

Takole kot sardele v konzervi je bil videti naš pomol, sredi največje vročine, ko je na nebu sijalo dalmatinsko sonce. Le na sredini med levo in desno ležečimi je bila ozka pot za dostop do morja. Tu morje ni bilo najbolj modro, pa se je večina kar kopala tu. Bolj čisto morje je bilo v dobre četrt ure oddaljenem Boriku; tja je še šlo, ko še ni bilo tako vroče, nazaj grede, ko smo se podali na kosilo z vso potrebno plavalno opremo, pa je bilo po asfaltirani obalni cesti peklensko vroče. Včasih smo se podali v Petrčane, za tja pa je bilo potrebno sesti v avto in se ob peklenski vročini z avtom vrniti na kosilo.

Ko so bili otroci že večji in smo jih lahko v domu pustili same, ali dobili zanje varstvo, smo se podali v center mesta tudi na ples. Glasba iz mesta, ki je segala do doma, nas je tja vabila večer za večerom in vsaj enkrat v dekadi smo se morali vabilu odzvati. V manj sončnih dneh, teh pa je bilo praviloma zelo malo, smo se podali tudi na ogled starega mestnega jedra Zadra in številnih muzejev. Med dopustovanjem v Zadru si je moral vsakdo vsaj enkrat ogledati tudi čudovite slapove Krke pri Šibeniku.

Kar obsežen vrt okoli doma je bil hkrati parkirišče, ob avtomobilih so stale mizice, da smo popili kako kavico, otroci sok, ali pa se sončili pa tudi senčili. Zadaj za domom je bil balinplac, kjer se je balinalo pozno v noč, ne tako poredko do enih (takrat je bilo treba nabaviti pijačo na zalogo, saj je šef okoli desete ure zvečer zaprl šank) tam je bila glavna pijača vino. Tudi miličniki so prišli, saj so se ob prevelikem kravalu pri balinanju pozno v noč pritožili sosedje doma, pa tudi domače žene in dekleta nad balinarji ponočnjaki niso bile posebno navdušene, posebno še, če so hotele dobiti kaj svežega zraka in so bile poleg hrupa z balinišča deležne še napada komarjev.

Medtem ko se je pri balinanju pilo vino, na mizicah zunaj predvsem kavo, otroci pa so ves dan trobili s flaškami soka ali kokte, je ob šanku tekla travarica. Res je bila dobra, tekla je kot olje, domača, šef jo je dobival z otokov; vedno smo jo odnesli nekaj flaš tudi domov, zase in prijatelje, zato jo je moral vedno pred koncem vsake dekade nabaviti večjo količino.

Sedaj pa k zgodbi o travarici, ki se je začela običajno že prvi dan, ko s(m)o se vsi zmučeni in pretreseni od preštevilnih ovinkov na Jadranski magistrali, pripeljali v dom. Možaki, tudi kakšna boljša polovica se nam je pridružila (pa je kmalu obupala) s(m)o stopili ob šank, ki je stal v jedilnici, in nekdo je prvi naročil rundu travarice, seveda s(m)o morali tudi drugi dati za rundo, in runda za rundo so se vrstile. Odstopa ni bilo, to nebi bilo moško. Cena runde je bila smešno nizka, saj je Gozdno gospodarstvo krilo okoli tretjino stroškov poslovanja počitniškega doma, tako je bila pri šanku cena travarice enaka nabavni ceni. Tistega dne seveda moška družba ni videla ne morja, pa tudi ne otročadi. V dekadi je bilo lahko kar par takih dni.

Slovarček:

  • turnus: izmena
  • dekada: doba desetih dni

Kraj: Zadar, Počitniški dom Gozdnega gospodarstva Postojna
Datum: Poleti 1973
Avtor: Franc Perko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 21. 11. 2018
Oblika: 3 fotografije

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: