1970 Slivice – Betoniranje temeljev za hišo

Pisalo se je leto 1970. Takole smo začeli mešati beton za temelje naše. Takrat so že bili v uporabi tudi mešalci za beton, pa so bili še bolj redki, pa tudi prav prijetno ni bilo delati z njimi, če so imeli bencinski motor, ker še ni bilo električne napeljave v bližini.

Vsaj štirje ljudje so bili potrebni pri ročnem mešanju betona: na kup peska se je stresla potrebna količino cementa, potem pa sva dva (jaz in oče) najprej na suho dvakrat z lopatama premetavala pesek in cement, brat Boris pa je to z grabljami mešal, da sta bila pesek in cement med seboj dobro premešana. Potem je sledilo polivanje z vodo; za menoj v ozadju z ajmarjem vode je soproga Marija.

Manjša betoniranja so opravile družine same, pri večjih betoniranjih, predvsem pri betoniranju plošč, pa so tja do devetdesetih let veljale delovne akcije, ko so skupaj stopili družina, prijatelji in znanci, da se je zalilo ploščo pri gradnji hiše, pa tudi gospodarskega ali drugega poslopja. Običajno se je to delalo ob koncu tedna, ko se je zbralo 15 do 20 ljudi, pognalo dva mešalca, vzelo v roke lopate in karjole in v okoli dveh urah zalilo ploščo. Eni so z mešalci mešali beton, drugi so ga vozili po tretnah na fršolngo, tretji so ravnali beton na plošči, mojster s pomočnikom, pa je zaključil delo tako, da je še z ravno desko porezal in poravnal beton na plošči, da je bila lepo ravna in gladka. Gospodinja je že med betoniranjem skrbela, da ni manjkalo pijače, po končanem delu, pa je sledila prava gostija. V obdobju, ko se je veliko gradilo, so si betoniranja kar sledila in potrebno je bilo tudi uskladiti čas, kdaj bo kdo betoniral ploščo. Betoniranje plošč je bilo tako koristno kot prijetno druženje, ki postaja zgodovina.

Poglejmo si še v grobem organizacijo betoniranja: pri dveh mešalcih so bili potrebni štirje delavci, morali so imeti še enega do dva pomočnika, ki sta skrbela za vodo in donašala cement; za prevoz so bili potrebni še štirje močni; na plošči so bili potrebni vsaj štirje, da so ravnali navožen beton, dvigali armaturo, in na koncu še porezali, da je bila plošča ravna; eden je moral stalno skrbeti, da ni kakšna punta pod fršolngo popustila, pa še kakšno potrebno opravilo sem mogoče pozabil omeniti. Tako smo prišli do 15 oseb, ki so bile nujno potrebne, da je delo hitro in nemoteno potekalo. Ko je bila plošča zalita, je bilo treba še očistiti mešalce, karjole in lopate. Vsak svojo lopato (praviloma si prišel na betoniranje s svojo lopato) je še očistil, ko pa je bilo treba očistiti še karjole in mešalce, se je običajno večina že preselila k jedači in pijači, bolj osamljene žrtve pa so imele še lep čas delo, preden so se lahko, tudi z malo nejevoljne do sotovarišev, ki so jih zapustili pri delu, odpravili do obložene mize.

Suhemu mešanju je sledilo ponovno premetavanje mešanice peska in cementa ter hkrati dolivanje vode, kar je bila naloga soproge Marije. Da je bil narejen primeren beton (dobro premešan, primerno moker-navlažen) je bilo treba mešanico peska in cementa večkrat premetati. Tako se je premetala in zmešala na suho dvakrat in dvakrat na mokro, da je bil beton primeren za vgradnjo.

Slovarček:

• ajmar: vedro
• tretna: mostič za prevoz gradbenega materiala med nadstropji gradbišča
• fršolenga: lesen gradbeni opaž; kalup, v katerega se vliva beton
• punta: podporni drog

Kraj: Slivice
Datum: 7. junij 1970
Avtor: verjetno Drago Praintz
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 8. 10. 2018
Oblika: 2 fotografiji