1975 Lipsenj – Pobiranje krompirja

V Lipsenju pobirajo krompir. Če so imeli srečo, je bila njiva zadružna, v nasprotnem primeru pa last enega podobnega zanesenjaka, kot je bila naša mama, ki je bila doma z grunta, na katerem so živeli oče, mati, štirinajst (ne, ni napaka) otrok, tri najedljive stare device in prasci, iz katerih klobase so šle za davke ali pa z očetom v zidanico, da so lažje pili. Zaradi vsega tega so sadili ogromno krompirja in mami je ta navada ostala še potem, ko smo bili pri hiši samo še ona, moj sin, jaz in maček, ki krompirja ni jedel – bi ga lahko, pa ni hotel. In smo sadili veliko krompirja, da bo še za teto Maro, ki je vedno pomagala in teto Micko, ki ni pomagala. Če je bila letina dobra, smo imeli krompir še v dnevni sobi spravljen in ga še zastonj ni nihče hotel. Če je bila letina slaba, smo ga imeli pa vseeno vsi dovolj. Ravno tako je bilo z njim dovolj problemov, preden je pristal v kleti. Kako je to zgledalo, si preberite spodaj.

* Ponedeljek, 29. julij 2002

Včeraj me je mama obvestila, da bomo danes kopali krompir. Vstala sem ob šestih, spila kavo in pokadila ene tri, saj sem vedela, da potem cel dan ne bo priložnosti. Malo pred sedmo sem se odpravila v trgovino po kruh. Vanjo sem vstopila točno ob sedmih. Štefani je kar konzerva iz rok padla. Reva ni navajena, da bi jaz hodila v trgovino. Sploh pa ne tako zgodaj.

Do enajstih dopoldan smo izkopale pet vrst krompirja. Sadimo samo rdeč krompir. Naj se ve. Zdaj, ko so takšni časi, belega sploh ne sadimo več. Teta Mara je pomagala. Dobila sem žulj. Bolelo me je pa vse: roke, noge, vsaka kost zase, še trepalnice. Popoldan je padal dež. Mama je rekla, da jutri ne bomo kopali krompirja, ker je premokro. V Svetem pismu iščem molitev za dež.

* Torek, 30. julij 2002

Kuham repo. V kuharski knjigi piše, da je to jed iz enega lonca. Ne vem zakaj imam potem jaz poln štedilnik posode.

Popoldan je bila nevihta. Sem našla molitev za dež v eni knjigi Karla Maya. Ampak mama pravi, da bomo jutri vseeno kopali krompir. Naštimala sem si uro na telefonu za ob šestih.

* Sreda, 31. julij 2002

Ob šestih zjutraj zvoni telefon. V polsnu premišljujem, katera mona me tako zgodaj kliče. Potem se spomnim, da krompir.

Na njivi je bila rosa in blato kot na festivalu Rock Otočec. Ma mi se ne damo. S teto Maro začneva puliti bili ali krompirjevko ali kakor kdo že temu, kar je od krompirja nad zemljo, reče. Blagor Sebastjanu, ker je v službi. Mama koplje. Potem ji pomagam. Prekolnem Kolumba in njegovo mater in očeta in sestre in brate in kraljico Izabelo in vse Špance. Kaj hudiča jih je veter nosil okrog. Naj bi bili raje doma in iskali zdravilo za špansko gripo. Ob dvanajstih smo bile doma. Izkopale smo šest vrst krompirja.

Ves čas, ko smo bile na njivi, nas je zelo nizko preletaval en MIG ali kar že naša vojska ima. Če MIG Malega travna nizko leta, huda zima se obeta. Sem najprej mislila, da imajo vojaške vaje. Ampak, ko smo me odšle z njive, je izginil tudi MIG. Se mi vse tako zdi, da je minister malo vohunil za nami oziroma našim krompirjem, da bo laže določil višino davkov.

Za kosilo spečem tri kile krompirja in mamo prisilim, da poje dve kili in pol. Bo vedela za drugič, koliko ga sadit!

Sonce me je opeklo. Jebem mu sonce!

Za jutri je ostalo še štiri vrste. Če bi bila jaz gospodar, pa nisem, bi ga kar tam pustila zgnit. Bi bila vsaj njiva pognojena.

* Četrtek, 1. Avgust 2002

Vstanem sredi noči. Gremo kopat krompir. Ne gremo kopat krompirja, reče mama, ker bo dež. Cel dan gledam v nebesa. Ni dežja. Sem vstala za en klinc.

* Petek, 2. Avgust 2002

Ob štirih zjutraj me zbudi dež. No, si mislim, danes tudi ne bomo kopali krompirja. Ja, pa kaj še. Za vsak slučaj se zgodaj dvignem. Sem še malo matasta, kot popipsana muha. Pogledam skozi okno, se vidi direkt na njivo. Evo. Mama je že tam. Kaj je šla že ob polnoči? Šibam za njo na njivo. Kopljeva ko dva Fergusona. Žulj je vedno večji. Mi kaplja in curlja od nosa na njivo. Križ me boli, pa trepalnice tudi. A se bom lahko še kdaj zravnala? In nama je ratalo. Hvala Bogu! Krompirja ne maram več videti. Niti na mizi.

* Sobota, 3. Avgust 2002

Zdaj sem se že navadila zgodaj vstajat. Pa saj se moram navaditi, ker bo treba kmalu v službo. Pogledam skozi okno, kako kaj vreme kaže, čeprav je sedaj že vseeno. Njive so polne ljudi. Kopljejo krompir. Ma odleže človeku, ko se drugi še matrajo, sam pa lahko afne gunca.

Kraj: Lipsenj
Datum: 1975
Avtor: Štefan Bogovčič
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: 30. 3. 2012
Oblika: fotografija