1910 Rakek – Opekarna

Cegunca pod vodstvom Augusta Belleta je obratovala od leta 1908 do 1913 in tudi slika je verjetno nastala enkrat v tem časovnem razponu. Za tiste čase je bila moderna in Belle je vanjo vložil veliko sredstev. Nekateri pravijo, da je šla v likvidacijo zato, ker je bila opeka slaba. Sama menim, da temu ni tako, saj so še vedno ohranjene posamezne opeke iz te tovarne.

Skrajno levo vidimo tekoči trak za transport gline v cegunco. Na desni pa je dimnik peči za žganje opeke, ki je bila v kleti. Tako opeke ni bilo treba več sušiti, kar je pocenilo in pospešilo proizvodnjo, kvaliteto pa žal poslabšalo.

23. januarja 1913 je tovarna prenehala z obratovanjem. Eno leto in eno nosečnost po tem dnevu pa so se na tem polju in na Rakeku dogajale grozovite stvari. Leta so vozili vlaki vojake na fronto in nazaj. Bili so to dnevi trpljenja, lakote in mraza v srcih. Rakek je bil še nepomembna obmejna vasica. Doma so ostale ženske, starci in otroci. Moški so šli v boj »za vero, dom, cesarja«. Predvsem za slednjega. Sem in tja je prispela pošta iz Galicije ali od Soče, da je padel brat, oče, mož. Vas se je zavila v črnino in žalovala z domačimi. Nekega dne pa se je zgodilo najhujše. Poln vlak vojakov se je peljal na fronto. Nad njim je držala roko Matilda. Noč je bila jekleno hladna, tiri so izgubili orientacijo. Kretničar je postavil kretnico napačno, verjetno je temu botrovala utrujenost ali pomanjkljiva komunikacija. Zaslišal se je tresk, lomljenje pločevine in presunljivi kriki ranjencev. Nesreča … na desetine mrtvih … še pred fronto … tik pred koncem velike morije. Zjutraj so razmesarjena trupla prepeljali na rakovško pokopališče in jih položili v skupni grob. Na tem mestu so postavili vojaško kapelico. Ker zanjo ni nihče skrbel, je kmalu začela razpadati in leta 1942 so jo podrli.