Preskoči na vsebino

1994 Cerknica – Boris in Marjan Kralj

31. 03. 2019

Na sliki, objavljeni 1994 v Nedeljskem dnevniku, sta Marjan in Boris Kralj. Domnevam, da je nekaj pred tem nastala v Cerknici, ko je Marjan obiskal brata.

Boris Kralj (1929 – 1995) je študiral na Akademiji za igralsko umetnost in 1952 že debitiral v Ljubljanski Drami, kjer je igral do 1982. Prve vloge so bile pustolovsko radoživi in trpko zasanjani mladostniki, kmalu pa je prešel k vlogam klasičnega in sodobnega repertoarja vse od Romea, Don Juana do Ignacija v Krleževi Gospodi Glembajevi. Občudovanja vredna je bila njegova sposobnost racionalnega oblikovanja likov s tankočutnim komičnim darom. V filmu se je uveljavil z vlogo ostrega nacističnega častnika v Dolini miru in z naslovno vlogo v prvem slovenskem barvnem celovečernem filmu Amandus. Igral je tudi v hrvaških filmih in filmih mlajših slovenskih režiserjev. Nepozabne pa so tudi njegove vloge v radijskih igrah, še posebej pa njegove recitacije. Leta 1990 je dobil Borštnikov prstan, kar je za slovenskega igralca najvišje priznanje. Vredno omembe je tudi njegovo večletno sodelovanje z ravnateljem srednje glasbene šole v Črnomlju in učiteljem harmonike Silvestrom Mihelčičem. V nekaj letih skupnih nastopov (glasba in beseda sta jih imenovala) sta obiskala nič manj kot 305 šol po celi Sloveniji, v manjših odročnejših šolah sta nastopala tudi brez plačila. Leta 1991 je Boris izdal še pesniško zbirko Poslavljanja.

Tri leta mlajši brat Marjan je po končani srednji šoli študiral na Akademiji za igralsko umetnost in že nastopal na radiu, kjer se je leta 1956 zaposlil in ostal do upokojitve leta 1993. Med drugim je vodil radijske oddaje “Veseli tobogan”, “Pokaži, kaj znaš”, “Spoznavajmo svet in domovino”, v srca mnogih poslušalcev pa se je posebej zapisal z oddajo “V nedeljo zvečer”. V njej je dolga leta z izbrano glasbo in prijazno besedo navduševal mlade in starejše, tolažil osamljene in nesrečne. To je bil še čas brez računalnikov in prenosnih telefonov, pa so mu zlasti poslušalke, imel je topel baržunast glas, dosti pisale, on pa jim je v oddaji odgovarjal. A ne s puhlicami, ampak toplo, čuteče. Ker je pogosto zahajal v hribe, so mu tudi od tam pošiljale pozdrave. Še leta kasneje, ko je oddajo vodil naslednik, so se ga poslušalci v pismih spominjali. Umrl je leta 2004.

Kako je bilo že tedaj (danes pa je še mnogo bolj) za popularnost posameznika pomembno čim pogostejše nastopanje v medijih, pove naslednja anekdota: Ljubljanska Drama je nekoč gostovala v Mariboru. Po končani predstavi, v kateri je Boris blestel v glavni vlogi, ga je neki odrski delavec vprašal, ali je morebiti brat Marjana Kralja. Ko mu je potrdil, je delavec rekel: “Če je pa tako, vas pa povabim na dva deci.”

Viri:

  • Enciklopedija Slovenije, knjiga 5
  • Boris Kralj: Bežanja, beganja, iskanja. Založba Littera picta, Planprint, d. o. o., Ljubljana, 1994
  • Fotografija je bila objavljena: Nedeljski dnevnik, 26. 6. 1994 št. 171, stran 5.

Kraj: neznan, verjetno Cerknica
Datum: 1994, točen datum posnetka ni znan
Avtor: neznan
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča, Cerknica
Skenirano: 1. 3. 2019
Oblika: časopis

4 komentarji leave one →
  1. Anonimnež permalink
    4. 04. 2019 07:43

    Legende!

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    4. 04. 2019 08:40

    Še zgodba o oddaji “V nedeljo zvečer”.
    Ob odhodu k vojakom (1979-1980) smo zelo pogrešali to oddajo, ki smo jo skoraj obvezno poslušali doma sami ali pa tudi v dvoje leže v postelji ob ugasnjeni luči.
    Ob prihodu v Subotico (Vojvodina) takrat ni bilo možno poslušati kakšen drugi radio kot tiste v bližnji okolici. Nekaj vojakov nas je imelo majhne tranzistorje , ki smo jih na skrivaj nosili na stražo. Eno deževno nedeljo se je eden od naših vojakov zamaknil pod kap stavbe , da ni bil moker in ob poslušanju tranzistorja se nasloni z anteno na cev žleba od strehe. Tranzistor je začel bolšje loviti različne radijske postaje in med vrtenjem gumba se enkrat pojavi slovenska muzika. Tako je sprejel slovenski signal in oddajo V nedeljo zvečer sicer bolj v valovih tako da je signal nihal ampak si malo počakal pa se je spet pojavil. Od takrat smo vsi slovenci ob nedeljah želeli na stražarsko mesto št.3 v izmeno od 20-22 ure ali v drugem nočnem času.
    Je bil pa tudi dan ali teden , ki signal ni priletel in z poslušanjem ni bilo nič je pa smena hitro minila ob naslanjanju na žleb.

    Liked by 2 people

Trackbacks

  1. 1972 Stari trg – Obnova Kulturnega doma | Stare slike

Dodajte komentar