Skip to content

1961 Gorenje Otave – Malčkova Pepa-Boti

6. 04. 2019

Na sredi fotografije, med otroki, je nadvse priljubljena Malčkova Pepa – BOTI.

V naročju drži svoji nečakinji Marijo (Kranjec), sestrino hčerko in Nevenko (Hiti), bratovo hčerko. Na njeni levi sta mlajša in starejša Danici Zalar, spodnja je Betačeva, zgornja pa Markočeva. Za njo stojita najmlajši Srnelovi dekleti, Milena in Iva Kovačič. Na njeni desni je še ena njena nečakinja Malčkova Anika, sedaj Anita Caruso, spodaj pa sedijo Malčkova Mira (Bertoncelj) in Malčkova Zvonka (Ješelnik) ter Kovačeva Iva (Meden).

Malčkova Pepa – Boti, kot jo je klicala večina Otavskih otrok, svojih otrok ni imela. Je pa bila zato ne samo nam nečakinjam, ampak tudi mnogim drugim otrokom v vasi, kot “druga mati”.

Kot prikazuje fotografija, je bila tudi v resničnem življenju vedno obdana z otroki. Če jih že ni pazila, ko so starši delali na polju ali v gozdu ali bili celo v službah, jih pa je v nedeljo zbrala okoli sebe na vrtu ali kjerkoli so že bili in se z njimi igrala in počela vse neumnosti, ki se jih je tisti trenutek izmislila nadobudna Otavska otročad. Nekoč, ko ni bilo dovolj “moštva”, smo jo nahecali, da se je z nami igrala celo hokej na travi.

Fotografija je nastala ob eni taki priložnosti, ko so se veliki in majhni otroci v nedeljo popoldne igrali pred Srnelovo hišo. Tam je bila pod kozolcem velika gujsanca in tam so bila doma že večja dekleta, Milena in Iva, ki sta že imeli gramofon in, jasno, tudi najrazličnejše gramofonske plošče. Predvsem je bil tedaj nadvse popularen Slak. Po vasi je največkrat na ves glas odmevala njihova pesem “Kadar pa mim hišce grem” in “Med cvetlicami po Logu”. Nas, malo mlajše, sta Milena in Iva, pa seveda tudi naša Boti, ob takih priložnostih učile in tudi naučile plesati. Na vaških veselicah, ponavadi je bila velika veselica ob žegnanju, smo odraščajoče deklice tako že lahko preizkusile svoje plesne veščine.

Velikokrat smo otroci ob nedeljah popoldne z njo pohajkovali po senožetih, košeninah in bližnjih gozdovih. Nabirala nam je jagode, maline lešnike in izkopavala lešce. Tudi sladke koreninice smo poskušali. Na predvečer sv. Miklavža je bila vedno parkelj. Nadela si je črno cunjo čez obraz, v rokah pa je imela burkle in z njimi drezala proti vreščečim otrokom. Zjutraj smo si potem otroci pripovedovali srhljive zgodbe o tem, kako smo videli hudička oziroma parkljna. Pa, da ne pozabim. Vedno se je pri njej zjutraj našlo veliko število peharjev polnih dobrot, ki jih je prinesel sv. Miklavž. In vsakikrat je v žepu svojega firtaha našla zelen smrekov bombon ali slastno suho hruško za tolažbo otroku ali kar tako, za prijazen posladek.

Vzdevek Boti si je Malčkova Pepa prislužila s tem, da je bila krstna ali birmanska botrica vsem bratovim otrokom in sestrini hčerki pa morda še kateremu drugemu otroku na vasi. Ker smo jo njene nečakinje, ki smo predstavljale skoraj polovico otrok na vasi klicale botrca oziroma skrajšano in ljubeče boti ali botika, ali tudi tukica, so jo tako začeli klicati tudi vsi ostali otroci, ki so hodili v osnovno šolo v Otavah. Bila je namreč šolska kuharica. Še danes mi diši njen mlečni riž, posut s kakavom, in rdeča pašteta (turistična) namazana na bel kruh, ki ga je vsako jutro pripeljal “ljubljanski” avtobus.

V njenem firtahu pa se je vselej našel tudi kakšen dinar, ki mi ga je ob odhodu od doma naskrivaj stisnila v roko, ko sem obiskovala srednjo šolo. Brez njene vsestranske podpore in finančne pomoči v srednji šoli in kasneje, ko sem si ustvarjala družino, bi bilo moje življenje nepredstavljivo težje.

  • Zadaj sta Milena in Iva Kovačič (Srnelove).
  • Čisto na sredini je Jožefa Purkart, Malčkova Pepa ali Boti.
  • V naročju drži svoji nečakinji: levo Marija Purkart, por. Kranjec in
  • desno Nevenka Purkart por. Hiti, obe Malčkove.
  • Na njeni levi strani je Danica Zalar – Markočeva por. Dovjak,
  • pod njo pa Danica Zalar – Betačeva, por. Hiti.
  • Spodaj desno je Anika Purkart – Malčkova, por. Caruso.
Pretepaška in potepuška trojica (koliko las imamo populjenih in kako opraskane in pogrižene roke imamo, se na srečo ne vidi):

  • Mira Bertoncelj,
  • Zvonka Purkart, por. Ješelnik, obe Malčkovi in
  • Iva Meden – Kovačeva, por. Kovač.

Slovarček:

  • Boti: okrajšano in ljubkovalno ime za krstno ali birmansko botrico,
  • gujsanca: gugalnica,
  • lešce: lešnikovi poganjki, kalčki,
  • firtah: predpasnik,
  • parkelj: hudiček,
  • burkle: vilam podobna naprava za potiskanje loncev v krušno peč,
  • žegnanje: praznovanje vaškega cerkvenega svetnika,
  • pehar: pletena posoda za shranjevanje kruha,
  • ljubljanski avtobus: avtobus, ki je vozil na redni liniji Cerknica-Raktna -Ljubljana

Kraj: Gorenje Otave
Datum: 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Zvonka Ješelnik
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: