Skip to content

1933 Markovec – Pri Špetnaku

31. 05. 2019
tags:

Na sliki je razglednica Markovca, konkretno žage in poslopij Franja Žagarja, po domače Špetnakova žaga iz okoli leta 1933. Na levi je žaga, poleg stavba s trgovino in prostorom za gostilno spodaj ter direktorjevim stanovanjem nad njo, više pa je še več stanovanj. Tam so stanovale družine delavcev – Hajcarjevi, Glavaševi, Rugljevi … Zadaj je kovačija, ki je tu ni videti, v manjši hiši nasproti pa urad, kjer je delal direktor Janko Lešnjak, z njim pa računovodja Rudolf Avsec iz Bajerja. Na drugi strani Obrha je bila “pisarnica”, manjše poslopje, kjer sta pri poslovanju z lesom delala uradnika Ivan Petrič, Malenski in Stanko Zigmund iz Žirovnice – skoraj pred njo je stal fotograf, ko je nastal ta posnetek.

Pod mostom teče Obrh, čezenj pa vozijo furmani. Posebnost tega prizorišča so premične tračnice, ki jih je videti za vozom na levi spodaj. Z žage so nažagani les z vagončki prevažali v skladišče čez Obrh, katerega del se vidi spodaj desno. Da se tirnice ne bi poškodovale in vagončki ne bi ovirali prometa z vozovi, so lastniki dali narediti poseben mehanizem, s katerim so del tirnic lahko zasukali preko mostu in povezali z onimi na drugi strani ali pa jih potisnili na stran in omogočili vozovom normalno vožnjo. Ta domiselna iznajdba je vzbujala veliko zanimanje ljudi in med svojim dopustovanjem v Koča vasi si jo je ogledoval tudi Oton Župančič tistega dne, ko sta se spoznala z malo Ladico.

Tudi sicer je bila Špetnakova hiša domiselno urejena in razkošna. Ladica Štritof se spominja njene posebnosti: v kuhinji pod štedilnikom, tam kjer so drugi po navadi shranjevali drva in pribor za netenje ognja, je bila v tleh kvadratna odprtina, skozi katero so zajemali vodo naravnost iz Obrha, ki je tekel pod njo. Okoli leta 1970, ko je v tej hiši obratovala livarna Kovinoplastike Lož, je bilo to odprtino v tleh še mogoče videti … Kuhinja v času na sliki ni bila več v rabi, tudi gostinski prostor ne, pač pa so v njem hranili zaloge trgovine. Trgovec Lojze Mlakar je imel eno poslovalnico doma v Iga vasi, drugo pa tukaj. V njej ni prodajal sam, pač pa prodajalke – najprej Milka Petrič, potem Emica Janežič – Sežonova in Rezka Pelan – Kolajeva, obe iz Starega trga.

V nadstropnem stanovanju z balkonom na sliki je stanoval direktor Janko Lešnjak z družino. Imel je sinova Janka in Ljuba ter hčer Jano. Ljubo in Jana sta študirala in Jana je imela fotoaparat – za tedanji čas večini nepredstavljivo razkošje, s katerim je posnela tudi Ladico Petrič z bratom Franjem v naročju, ki ju je ljubezniva gospa povabila k sebi na balkon … fotografija je ostala za spomin dolgih 85 let …

Delavci pri Špetnaku so bili zelo enotni, podobno kot vaščani Markovca, ki so se lepo razumeli in si pomagali. Vsi so bili verni, držali so se starih navad, a so bili tudi razgledani in spremljali dogajanje po svetu. Plačani pa so bili bolje kot drugod: “Naš ata kot uradnik je imel 700 dinarjev plače, delavci pri Špetnaku pa so imeli od 250 do 400 dinarjev“, se spominja Ladica Štritof, ki je otroštvo preživljala Pri Špetnaku.

Špetnakovi delavci so po okupaciji delali, dokler je šlo, potem pa so se dogovorili, zaprli žago in skupaj vsi hkrati odšli v partizane. Podpirala sta jih tudi lastnika Franjo in Line Žagar. S seboj so med drugim odnesli široke usnjene jermene, ki so služili za prenos sile na mehanizem žage. Te so potem v partizanskih čevljarskih delavnicah s pridom porabili za izdelavo in popravilo podplatov.

Ob razpadu starojugoslovanske vojske je bilo v Cerulaku, kjer so imeli utrdbe, kasarne in štab, vse polno orožja in opreme. Veliko tega so ljudje pobrali in poskrili. Celo Ljubo, sin Špetnakovega direktorja Lešnjaka, je skrivaj prinesel domov mitraljez, ga zavil v cerado in privezal v vrh smreke ob poti pred žago. Nihče ni ničesar vedel, še najmanj Italijani, ki so šli tam skozi. Ko se je odpor proti okupatorjem krepil, je bilo treba pridobiti čim več orožja in takrat je Ljubo na presenečenje vseh rekel: ‘Saj imam tudi jaz en mitraljez!’ In je prinesel tistega, ki ga je imel skritega na smreki. Tega od njega res nihče ni pričakoval.”

V spominu je ostala tudi huda nesreče, ko je Jožeta Mlakarja, Antonovega, zagrabil gater in ga ubil. Pri Špetnaku so se ponesrečili tudi Lohnetov oče, ki so potem kot pomoč k skromni invalidnini začeli izdelovati grablje, po katerih so postali znani daleč naokoli.

Prispevek za ugankarski kotiček: koliko oseb je na sliki?

Odgovor: osem in pes … vsi v pomembnemu dogodku primernih pozah, ena celo na zunanji strani stopniščne ograje, da se jo vidi res v celoti. Najbrž so priprave na fotografiranje opazili stanovalci in hoteli biti poleg, po možnost kar seda lepo oblečeni – ali pa jim je bilo tako naročeno, da so na sliki poudarili vitalnost prizorišča … Ženske so navadi primerno v dolgih krilih in oblečenih predpasnikih, moški v klobukih in eden v sredini se postavlja s kolesom, lisasti pes pa … no ja, s kožuhom.

Dobro je videti premične tirnice na levi strani, preko katerih so vozili vagončke z lesom v skladišče na desni strani mostu. Prav tako na levi se vidijo vrata, a ne vem, ali so to tista, ki vodijo v Mlakarjevo trgovino, ali je bila trgovina v osrednji stavbi …

Na desni je poleg lesene ograje mostu videti tudi podporni zid struge iz mogočnih kamnitih klad. Je bilo obrežje in jez pri nekdanjem mlinu narejeno že pred prihodom Žagarjev? Prejšnji lastnik posesti oziroma mlina je bilo do leta 1865 snežniško gospostvo, žago pa je 1880 postavil Franjo Žagar, Špetnak iz Prezida, ki je posest podedoval po očetu Antonu Žagarju. Zdi se mogoče, da je bil ta del narejen že prej, kajti če naj vodni mlin deluje, potrebuje zalogo vode, ki jo zadržuje jez …, stanovanjska stavba s pritiklinami pa je bila najbrž postavljena hkrati z žago.

Velik del zemljišča na desnem bregu Obrha proti zahodu je služil kot skladišče, medtem ko je bil na nasprotni strani urejen vrt s kamnito mizo, v katerem je rasla najbrž edina magnolija v Loški dolini – veliko drevo s čarobnimi lilastimi tulipanom podobnimi cvetovi. Ne vem, ali drevo še živi, a desetletje nazaj je še bilo tam …

Fotografija je bila očitno narejena v komercialne namene in je torej obstajalo več izvodov. Vemo tudi, kdo jo je napravil, saj piše na njej: fotograf J. Šega, Grahovo.

Slovarček:

  • cerada: ponjava, nepremočljivo platno
  • oblečen predpasnik: predpasnik z zapenjanjem na hrbtu
  • gater: stroj za žaganje hlodov v deske, jarmenik

Viri:

  • Ladica Štritof, Koper, februar 2019, ustno
  • Marija Mlakar, Stari trg, maj 2019, ustno
  • Justina Godeša, Ljubljana, 2014, ustno

Kraj: Markovec
Datum: 1933
Avtor: Josip Šega
Zbirka: Ladica Štritof
Skenirano: 9. 3. 2019
Oblika: razglednica

3 komentarji leave one →
  1. 1. 06. 2019 15:18

    Medtem se je pojasnilo, kako je bilo z vhodom v trgovino: Pod balkonom se je skozi lepo izrezljana vrata prišlo v dolg hodnik, in prva vrata na levi strani so vodila v trgovino, ki je imela tudi dve lepi izložbi z železnim rolojem.

    Všeč mi je

  2. 3. 06. 2019 14:58

    Lojze Mlakar, trgovec iz Iga vasi je bil moj ded Alojz Mlakar, rojen 1896 v Starem trgu

    https://stareslike.cerknica.org/2012/07/04/1933-iga-vas-trgovina-mlakar/

    Liked by 1 person

  3. 3. 06. 2019 20:10

    Najlepša hvala za izdatno dopolnitev. Priznati moram, da kljub šestdesetim letom v Markovcu o tem obdobju nisem imela prav veliko pojma. V slast mi je odkrivati ljudi in njihove zgodbe, povezane z Markovcem

    Liked by 1 person

Odgovorite milenaozbolt Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: