Skip to content

1984 Benetke – Izlet uredniškega odbora in dopisnikov Glasila Kovinoplastike

5. 07. 2019

Izletniki iz Loške doline v Benetkah … Na kavo nismo šli, ker je bila božjastno draga, še posebno za jugoslovanske denarnice, pač pa smo jo na poti domov nekaj prešvercali od Gigija na Opčinah …

Konec sedemdesetih in v osemdesetih letih so šli člani uredniškega odbora in dopisniki Glasila Kovinoplastike, ki so napisali določeno število prispevkov, vsaka štiri leta ali nekaj več nekam na izlet. Če dobro premislim, je bila to presneto dobra nagrada. Mislim, da je bilo leta 1974 ali 75, ko so šli na Češko za kake štiri dni, tole v Benetkah je bilo za en dan, sledilo je potovanje po Jugoslaviji za štiri dni, nato smo bili 1987 na Poljskem skupaj z Godbo Kovinoplastike. Vsakokrat en velik avtobus – ker obvezno pa ni bilo … Od Poljske naprej pa mislim, da so se ti izleti nehali oziroma je čez čas sindikat organiziral izlete za vse delavce po bolj ali manj ugodnih cenah.

Kar se mene tiče, sem se takrat že tedne prej veselila vsakega skoka čez mejo, saj so bili redki in dragi in že pot z avtobusom v Cerknico je bila izlet. Iti čez mejo pa je pomenilo videti, kako se živi drugje, kaj imajo, česar mi nimamo in kaj imamo mi, česar oni nimajo … V Italiji je bilo to ogromno blaga, ki je bilo bleščeče in lepo na pogled, kvalitete pa take kot se jo prodaja v času konjunkture, ko z dobičkom prodaš karkoli.

* * *

Ne vem ali sem že kdaj povedala tole (če sem, preskočite, prosim):

POCENI ČEVLJI

Tudi pod Javorniki so bili že minili časi obnove in zadrug, gospodarstvo se je počasi postavljalo na noge, najhujša revščina je bila mimo, ljudje so spet lahko kaj zaslužili, a še vedno je bilo težko priti do nekaterih vsakdanjih dobrin, navadnemu človeku še celo. Trgovci so imeli le skromno ponudbo in kadar je prišlo blago na police, je med ljudmi še vedno zašumelo: »Dobili so kuhinjsko posodo!« ali: » Pri Teliču imajo blago za moške obleke!« In je vse letelo tja, kjer je bilo kaj naprodaj, vsaj pogledat, če že ni bilo denarja za nakup. Tu in tam je kdo tudi kupil robo, ki je bila ravno na voljo, čeprav je tedaj niti ni potreboval – potem pa pride potreba, se pa nikjer ne dobi, so si mislili ljudje.

Hudi časi so torej bili spet enkrat mimo in tudi državne meje so počasi postajale vse bolj prehodne. Najbolj podjetni so že zaprosili za potne liste, jih z malo sreče kmalu dobili in začeli potovati v Italijo – nekateri zato, ker so bili tega vajeni še izpred vojne, ko so dobro služili s kontrabantom, drugi iz potrebe, tretji morda iz želje razgledati se malo onkraj domačega plotu. Odhajali so v Trst – najprej peš do avtobusa, nato na vlak, potem spet peš. Ali kakor se je pač kdo znašel. Iz Trsta so prinašali čuda, čudesa: najprej zlato, precej rdečkasto, pa vendar zlato, mehke čevlje »tržačane« iz semiša, ki so postali pobožna želja vsakega otiščanega, protinastega ali ozeblega starca, prosojne najlonske srajce in dežne plašče »šuškavce«, ki so jih potem nosili tudi v najhujšem mrazu, ker jih ni prepihal veter. Pa prekrasne punčke v razkošnih najlonskih oblekicah, ki so znale odpirati in zapirati oči, jokati in celo klicati mamo. Otročad je bila očarana nad njimi, ko so jih prinesli v hišo, a jih je smela le narahlo potipati, da se ne bi umazale. Potem so »pupe« nedotakljive kraljevale na skrbno postlanih in pregrnjenih zakonskih posteljah in dotikale so se jih le gospodinje in muhe, ki so kljub muholovcem in zagrnjenim zavesam že kako prišle noter od hleva in gnojišča.

Prinešeno tržaško blago so pokazali vsakomur, ki je prišel v hišo in še ni vedel zanj. Pomenilo je, da gre domačiji dobro, da so tu doma ljudje, ki so delovni, varčni in si ga zato lahko privoščijo. Iz Trsta so prihajale kmalu tudi pisane cunjice, kričeče rute iz gladke svile, lišp in priboljški vseh sort, da so se domači trgovci, ki teh reči še vedno niso imeli naprodaj, nemara kdaj počutili osramočene in ponižane – ali pa jim je bilo vseeno, saj so še vedno lahko prodali vse, karkoli so ponudili, čeprav je vedno več ljudi odhajalo po nakupih čez mejo. Zdaj je to postalo prej pravilo kot izjema. Marsikaj se je dobilo, česar doma ni bilo, marsikaj je bilo cenejše, čeprav slabše, izbira je bila mamljiva.

In se je tako tudi v Trstu ali v zvezi z njim in njegovo robo namerilo marsikaj presenetljivega, vrednega spomina in pripovedi za šankom ali med malico v tovarni … Tako so pripovedovali v Ložu, da je šel v Trst po nakupih tudi nekdo iz Prezida. Morda mu je bilo ime Josip ali Franjo, morda Tuonc ali kako drugače, ni važno. Morda sploh ni bil iz Prezida. Morda so tudi tokrat Ložanje obesili svojo nezgodo nekomu drugemu, kot se je to zgodilo pozneje, ko so prav tako Prezidancem pripisali nakup makaronov za pse – ki so bili pač najcenejši – v gospodinjske namene ali ko so trobili naokoli zgodbo o Potočanu, ki da je v Nemčiji – takrat so že začeli hoditi tja na delo in ne več v hrvaške gozdove – da je torej neki Potočan tam v želji čimveč prihraniti, živel od najcenejših konzerv, ki so se tudi pozneje izkazale kot hrana za pse. Revež pač ni razumel nemško. Pa še domov jih je prinašal, za družino … Kot rečeno, naš junak morda v resnici ni bil Prezidanec. Ampak zgodba pravi, da je bil in je šel v Trst, da si kupi čevlje in še kaj lepega, po poti pa se morda ustavi še v gostilni ali dveh na žganje ali kozarec vina.

No, Franjo ali Josip ali kar je že bil, stopi v neko tržaško trgovino s čevlji, se začne razgledovati in pomerjati. Marsikakšen model mu je bil po godu, a ko je slišal za ceno, je menil, da je predrago. Trgovec mu je prinesel kaj cenejšega – možaku se je tudi tokrat zdela cena previsoka.

»Veste kaj, da se ne boste brez potrebe mučili, prinesite vi meni najcenejše moške čevlje, ki jih imate,« je rekel prodajalcu in ta mu je jadrno ustregel. Naš Prezidanec – ali kar je že bil – pogleda čevlje, potiplje, pomeri, vpraša za ceno, ki je bila tokrat res zelo ugodna. » Pa mi dajte še ene, ko so tako poceni!« se odloči naglo in dobi še en par, plača in ves zadovoljen odnese nove čevlje iz trgovine.

Prvo nedeljo po ugodnem nakupu obuje nove čevlje in gre na sprehod, na »korzo«. Kajti Prezid je mesto, »grad«, in ima promenado. Stopa zadovoljno Franjo ali Josip ali kar je že bil po cesti sredi mesta, »puši« cigareto in se ozira malo naokoli, vsake toliko pa tudi na svoje nove čevlje. Resnica, niso bili kaj posebnega, celo zelo navadni čevlji, vendar pa ga niso nikjer tiščali ali žulili. Tudi svetili so se lepo.

»Za nekaj časa sem obut,« si misli zadovoljno. Pride skoraj na konec promenade, ko začne kar močno deževati. Steče pod kap, pa ker je bil to ravno kap od gostilne, stopi še malo noter, najde tam družbo – in se zadrži do večera. Saj domov tako ni kazalo iti, ko pa je še kar padal dež. Ampak vsega je enkrat konec in tudi Franjo ali Josip ali Tuonc, kar je že pač bil, se odpravi domov. Pa ker je bila tema, malo je popil, pa asfalta takrat v Prezidu še niso imeli in se je zato zgodilo, da je več kot enkrat stopil v lužo. Že po drugi ali tretji mu je postalo nekam hladno v noge, a kdo bi se v takem stanju oziral na to. Vse moči je usmeril v to, da pride čimprej v posteljo. In tudi je.

Drugo jutro se postavi na noge, postori jutranje zadeve, kakor se spodobi, potem se nameni pospravit nedeljski gvant in nove čevlje, da se ne bi ves teden valjali po sobi. A ko prime čevlje v roke, vidi, da nimajo več podplatov! Samo na robovih so se še držali ostanki kartona.

»Ti baraba makaronarska!! Kapitalistična! Dobičkarska!« se razhudi Josip ali Franjo ali kar je že bil. »Jaz ti bom pokazal goljufati poštenega delovnega človeka!!«

In je šel takoj naslednji dan na dopust pa v Trst in v trgovino, kjer je kupil čevlje. Trgovec ni pokazal, ali se ga morda spominja.

»Zahtevam, da mi takoj vrnete denar!« je rekel odločno. »Da vas ni sram takole goljufati kupce! Zapreti bi vas bilo treba!« je grmel v pravičnem srdu.

Trgovec je ostal miren in ves meden: »Oprostite, gospod, nikar se ne razburjajte, pokažite, kaj je s čevlji, vse se bomo zmenili. Bomo zamenjali, če je res kaj narobe!«

»Kaj ne bo narobe, če so pa podplati čevljev, ki sem jih pošteno plačal, razpadli prvič ko sem jih obul!« je glasno in razločno povedal Franjo ali Josip ali kar je že bil. »Hočem svoj denar nazaj!« je postavil čevlje na pult.

»Ne vračamo denarja, bomo pogledali, pa bomo dali drug par čevljev …« je še vedno ves sladek govoril prodajalec, prijel nesrečne čevlje in jih obrnil, da bi videl, kaj je narobe s podplati. »Ampak gospod, kaj ste pa delali s temi čevlji? Teh pa res ni še nihče prinesel nazaj!«

»Kaj sem delal?! Kaj se pa dela s čevlji?! Obul sem jih in šel enkrat samkrat v njih čez Prezid in nazaj! Kar poglejte jih, kakšni so zdaj! Ne boste vi mene okoli prinašali! Denar sém, pa gremo in me ne vidite nikoli več! Pa še drugim bom povedal, kaj prodajate!«

»Gospod,« je nekam preveč pohlevno smehljaje se rekel prodajalec, »veste, ampak ti čevlji niso za hodit.«

»Niso – kaj!!?«

»Niso za hodit.«

»Za kaj pa so potem?! Za kaj pa so čevlji?! Za gledat?!«

»Ja, ti so samo za gledat. To so čevlji za mrliče, veste …, da pokojnik ne leži kar tako bos kot kakšen revež v krsti … zato so tako poceni, ker so iz papirja.«

Niso povedali Ložanje, kakšen obraz je ob tem naredil Josip ali Franjo ali Tuonc ali kdor je že bil. Čisto mogoče, da je bil v resnici kakšen Ložan. In tudi ni jasno, kdo je bil poleg, da je vse to videl in raznesel okoli, zakaj ni verjetno, da bi to povedal sam Josip ali Franjo ali kdor je že bil. Ali pa morda tudi. Kakšen krat, ko je spet padal dež in je zbežal pod kap od gostilne in potem noter, kjer je ostal vse do večera.

Daleč nazaj je bilo, pa spet ne tako zelo … nekaj je že pokojnih, drugi pa smo nekako manj mladi kot na tej sliki.

Od leve:

  • Mitja Cerkvenik,
  • Tone Zigmund,
  • Irena Mazij,
  • neprepoznana,
  • zadaj mogoče Miro Mlakar,
  • Anton Intihar,
  • del obraza neprepoznanega,
  • Janez Praprotnik,
  • Dušan Strle,
  • Lojze Mazij.

Kje sem jaz, pa ne vem – mogoče me pa sploh ni bilo in je slika iz kašnega drugega izleta, kajti našla sem jo v kupu, ki je ostal po objavi v Glasilu Kovinoplastike?!

Od leve:

  • Leopold Oblak,
  • hrbet kaže Janez Ovsec,
  • sledi Zdravko Zrimšek,
  • spredaj Vida Grl,
  • za njo Matija Kočevar in
  • Leon Mlakar.

Tisti, ki zadaj levo maha z roko je najbrž vodič, naš ali od kakšne druge skupine. Naš je imel zložljivo marelo, tisto kar se vidi pod njegovo roko pa ni videti zložljivo … Hm. Mogoče me pa res ni bilo takrat tu, glede na marelo …

Isti dogodek, drugi posnetek, še enkrat od leve:

  • Irena Mazij,
  • Tone Zigmund,
  • Mitja Cerkvenik,
  • Lojze Mazij,
  • Janez Ovsec,
  • Janez Praprotnik,
  • Leopold Oblak,
  • Branko Troha,
  • Vida Grl,
  • Matija Kočevar,
  • Leon Mlakar,
  • Miloš Kovač.
  • Mene pa spet ni!

Kraj: Benetke, Markov trg
Datum: 1984
Avtor: ni znan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 3. 6. 2019
Oblika: 2 fotografiji

4 komentarji leave one →
  1. bredatursic permalink
    5. 07. 2019 08:57

    Tudi mi smo hodili v Trst po razne dobrine in ko smo se enkrat vračali, smo na Opčinah pri “Ciganih” kupili ene lepe šalčke za kavo. Takrat smo že pili kavo iz malo večjih šalčk, pa so bile te ravno pravšnje. Bile so lepe, pa smo kar kupili en zapakiran paket, da bi bil lažji transport. Ko smo ga doma vsi veseli odprli, pa sta bili dve šalčki razbiti. Oziroma, ne, bili sta zlimani nazaj iz več koščkov. O katastrofa, nas pa že ne bodo…. smo šli takoj naslednji dan z njimi nazaj. Pa so rekli: “Non se menja”. No, po krajšem pregovarjanju smo res dobili druge, ampak vam povem, da kava v njih ni bila tako dobra. 🙂

    Liked by 1 person

  2. alojzmazij permalink
    5. 07. 2019 09:37

    Na prvem izrezu je za Tonetom Zigmundom Marko Žnidaršič, neprepoznana za Ireno pa je Dragica Intihar. Na posnetku z leve je za BrankomTroha gotovo France žnidaršič- Žfran, glej frizuro! Ne bi pa rekel da bi bil Miloš Kovač v suknjiču pa še z vrečko.

    Všeč mi je

  3. 5. 07. 2019 12:49

    Hvala za dopolnitve!… Tisti z vrečko je pa mogoče res malo preveč zaobljen za Miloša v tistem času. Ampak kdo pa je ??… Mogoče pa sploh ni bil naš.

    Všeč mi je

  4. francmazi permalink
    5. 07. 2019 13:11

    O prvih potovanjih v tujino so še dolgo krožile različne zgodbe, morda vse tudi ne povsem resnične. No, ob koncu petdesetih let je šel eden prvih avtobusov z izletniki Postojnčani v Trst, kar gotovo ni ostalo brez pozornosti organa, ki je že v zaledju skrbel, da bo na izletu vse po zakonu in prav, Eden od izletnikov, recimo mu Janez Novak, je na črno kupil nekaj lir in jih dal čevljarju vdelati v peto levega čevlja. Obrtno popolna storitev, izlet bo prijeten, je kazalo.
    Na meji so organi pobrali potne liste, vprašali ali ima kdo s seboj kaj deviz, potem pa je carinik zaklical, naj Janez Novak izstopi. Peljal ga je v službeni prostor in ukazal: “Sezujte levi čevelj.”

    Liked by 2 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: