Rakek 1948/49 – Šolarji ob koncu leta

Tu smo ob koncu šolskega leta 1949 zbrani vsi šolarji od 1. do 4. razreda Osnovne šole na Rakeku. Fotografiranje je bilo tedaj očitno pomembno dejanje, saj je iz Postojne prišel fotograf Vilko Filač, ki nas je postavil pred poslopje železniške postaje. Poskrbeli so tudi za klopi, tako da učenke v prvi vrsti sedijo, zadaj pa stojimo na klopeh. Glave vseh je razločno videti, le prepoznam danes malokatero.

• Tu zadaj prepoznam le Draga Korošca, drugega od leve v zadnji vrsti.
• V prvi vrsti z leve je, domnevam, učiteljica Franja Jerala,
• četrta pa Mija Mihevc.

• V zadnji vrsti četrti z leve sem Franc Mazi, tedaj drugošolec.
• Prva z leve v prvi vrsti je Milica Frelih.

• Druga v prvi vrsti je Nataša Popovič.

• Zadnja od leve v drugi vrsti je, domnevam, učiteljica Erna Likar.

Pred leti sem na hrbtno stran fotografije zapisal letnico 1948, a danes menim, da je najverjetneje nastala leta 1949.

Šola je bila v 1. nadstropju Gabrenjeve hiše v sedanji Gasilski ulici, kamor se je prišlo po mostu, ki ga danes ni več. Pouk je potekal v dveh prostornih sobah, nekoč uporabljanih za gostilno, tudi na mostu so bile nekoč mize za goste. Drugi in četrti razred je imel pouk dopoldne, prvi in tretji pa popoldne. Tako sta bili učiteljici Franja Jerala in Erna Likar zaposleni ves dan. Gospa Mesesnelova, ki je bila snažilka v šoli, je poskrbela za topel kakav ali mleko v prahu (pomoč UNICEF-a) in kos kruha. Moja družina je takrat prebivala v pritličju in spominjam se, da sem spomladi, ko so bila okna odprta, na vrtu za hišo poslušal pouk učencev 1. razreda. Za učiteljico so nekoliko pojoče ponavljali poštevanko: enkrat eena je enaa, dvakrat eena je dvaa, trikrat eena je trii … Učnih pripomočkov ni bilo, pa je bilo treba ponavljati poštevanko. Tudi skrb za higieno tedaj ni mogla biti v ospredju, saj je šola imela le eno stranišče (“čučavac”), voda pa je pritekla samo kakšno uro na dan, običajno med deveto in deseto.

S spoštovanjem se spominjam obeh učiteljic. Kot uči konfucijanstvo, mora vsak človek spoštovati svoje starše in svoje učitelje, kajti vse, kar ve in kar zna, izhaja iz tega, kar so ga naučili starši in učitelji. Konfucij (551 – 479 pr. n. št.), sin izkušenega vojskovodje v mali kitajski kneževini Lu, ki pa je umrl, ko je imel sin tri leta, je z materjo živel v siromaštvu. Pri 19 letih – mati mu je umrla, ko je imel 18 let – se je poročil in se zaposlil kot nadzornik javnega žitnega silosa. Zgodaj je začel poučevati, pri čemer se je držal načela, da je treba spoštovati tradicijo. Kmalu je dobil zaposlitev na dvoru, kasneje pa se je ukvarjal s poučevanjem in je s svojimi učenci desetletja potoval po domovini, ne redko tudi ob tveganju za življenje. Kot vrhunsko vrednoto je postavljal človečnost: vljudnost, plemenitost, poštenost, vztrajnost in dobroto. Človečnost naj bi prepojila slehernega človeka, zlasti še, če gre za vladarja. Velja pa tudi obratno. “Dokler oče živi, se ravnaj po njegovi volji. Ko očeta ni več, se ravnaj po tem, kako se je prebijal skozi življenje”. Ko sin po očetu podeduje kmetijo, naj tri leta ničesar ne spreminja, da se izogne nepremišljenim dejanjem. Potem pa še: “Plemenit človek je izveden v dolžnosti, prostak je izveden v pridobivanju.” Verovanja je odklanjal, imel jih je za praznoverja.

Še vedno so aktualne Konfucijeve misli o načelih vladanja:

“Zi-gong je vprašal, kakšen je pravilni način vladanja. Mojster je odgovoril: Takšen, da skrbiš za zadostno prehrano, zadostno vojsko in za to, da ljudstvo zaupa svojemu vladarju. Zi-gong je dejal: Če pa ne bi imel nikakršne druge izbire, kot da eno od teh opustiš, kateri od teh stvari bi se še najlaže odpovedal? Mojster je odgovoril: Vojski. Zi-gong je rekel: Če pa ne bi imel nobene izbire kot to, da še eno stvar opustimo, kateri od obeh bi se še najlaže odrekel? Mojster je dejal: Prehrani. Od nekdaj je že tako, da morajo vsi umreti; če pa ljudstvo nima zaupanja, ni mogoče vzpostaviti nobenega vladanja.” (Lunyu, XII/7)

Čisto na kratko je konfucijanstvo, na katerem še danes temelji kitajska civilizacija, vsebovano v načelu Ren, katerega najosnovnejši pomen je sočustvovati z ljudmi in jim v težavah pomagati. Pa načelo: ne stori ničesar drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi. V razmerju oblast – podaniki pa naj velja načelo, da so podaniki lojalni do oblasti, ta pa mora v kar največji meri skrbeti za blaginjo podanikov. Med oblastjo in podaniki naj, tako kot v družini, obstaja harmonija. Kako uspešen je konfucijanski nauk, vidimo danes, ko (za sedaj) še od daleč opazujemo silovit razvoj Konfucijeve domovine.

Viri:

• Konfucij, pogovori. Prevedla in spremno besedo napisala Maja Milčinski. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1988

Kraj: Rakek
Datum: verjetno 1949
Avtor: Vilko Filač, Postojna
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 25. 2. 2019
Oblika: fotografija