1954 Jermendol – O binkoštih: mamica Marija s svojim drobižem

Na sliki je Marija Škrbec iz Podgore, poročena Plos, s svojimi prvimi tremi otroki: Ivanom, Sonjo in Lidijo. Slikali so se o binkoštih leta 1954 na vrtu hiše v Jermendolu. Na mehko travo, med drobne rožice so pogrnili vzorčasto odejo in se stisnili nanjo. Fotografiral jih je Vinko Toni in lepo mu je uspelo.

Vsi so pražnje oblečeni, kot se priložnosti spodobi: mamica v svetli bluzi z volančkom okoli vratu, krilu s pikami in v kambrikastem predpas­niku z drobnim vzorčkom in temno obrobo, kakršni so bili takrat še vedno pogost sestavni del nedeljske noše podeželskih žena. Za delavnik so bila oblačila enaka, le da bolj ponošena in zašita, tudi temnejša. Še vedno so se nosili črni klotasti predpasniki, ki so imeli, dokler so bili novi, lep satenast lesk …

Večja deklica ima v laseh široko svetlo pentljo (večinoma so bile bele, roza ali svetlomodre), na sebi svetlo bluzico in čez rožasto oblekico ali predpasnik z naborkom na ramah. V roki pa drži – tako se vsaj zdi – bankovec. Je bil to fotografov trik, da je umiril nemirno otročad? Resni deček Ivan, ki je roko položil na ramo male sestrice Lidije, ima oblečeno svetlo srajčko in hlače z naramnicami iz blaga. Tudi dojenčica je oblečena v oblekico z rožami in pokrita v kapico z naborkom ob robu. Skratka eno sama milina, veselje, mladost in lepota.

O binkoštih je bil pred vojno in tudi še po njej v Jermendolu in na obojih Poljanah velik praznik. Iz Loške doline in Loškega Potoka so se zgrinjali ljudje, eni zaradi pobožnosti, drugi zaradi gostiln, ki so bile na široko odprte, prišli so kramarji, postavljeni so bili štanti, pilo in plesalo se je do jutra, da se je vse treslo. Otroci in dekleta so dobili sladkarije in drobna darilca, starejši ljudje so si izmenjali novice in opravljanja. Domačini pa so bili vzorni gostitelji vsem, tako v Jermendolu kot na Poljanah.

Okoliševe hčere – odraslih sinov po vojni ni bilo več – so včasih za binkošti, ko je bilo tam tradicionalno žegnanje, prihajale na Dolenje Poljane obiskat starše in najmlajšega brata. Tako sem tudi jaz nekajkrat z mamo potovala tja. Ko sem bila še tako majhna, da se komaj spomnim, sva šli popoldne iz Podcerkve najprej peš v Iga vas k teti Rezi, ki naju je dala spat, naslednji dan pa čez Šico in Cerulak na Poljane. Spomnim se, kako sem se kisala, ker sem bila utrujena in mama si me je ravno oprtala na hrbet, ko je v gozdu pred nama nekaj glasno zarjovelo in zalomastilo, da sva se obe na smrt prestrašili, čeprav nisva ničesar videli. Mama je rekla, da je mogoče jelen ali pa medved. Vsa utrujenost me je v hipu zapustila. Še zdaj točno vem, kje se je to zgodilo … ali se mi vsaj tako zdi. Čez nekaj ur sva po obisku pri starih starših in stričku poromali po drugi poti dol v Vrhniko in naprej čez Markovec, Stari trg in Ulako domov …

Stara mama so imeli za praznik pripravljene ocvrte tašce in hruškovo ali škundrovo vodo, enkrat celo pisan makunčev kruh … Midve pa sva prinesli atetu klobaso tobaka za žvečenje ali pol litra belega vina, ki so ga kar takoj spili … Kako nepredstavljivo skromno je bilo vse! Predvsem pa je bilo takrat, deset let po koncu, še povsod čutiti posledice vojne: na vsakem koraku ruševine požganih hiš: Polončičeve, Knausove, Urhove domačije … druge so bile z velikim trudom in minimalnimi sredstvi za silo obnovljene; v besedah pa žalost za ubitimi in odhajajočimi mladimi in skrb kako bo naprej z nekdaj cvetočo domačijo, saj sta ostala izčrpana starša sama z najmlajšim sinom. Zadihali so spet šele, ko se je sin leta 1955 poročil, a še vedno so jih tlačili trdo življenje, davki in kmetom nenaklonjena država. In vendar so nama mama ob odhodu stisnili v roke liter masti v stari vojaški šali ali štučko putra, ki ga je mama potem skuhala in hranila kot svetinjo do naslednjih velikih praznikov in še dlje …

Kratkomalo lepa! Prijazna, mlada, v lepo bodočnost zazrta mamica … V Jermendolu ob nastanku te slike ni bilo več gostilne, zaprli so jo že leta 1948, tudi hiše že nekaj časa ni več, spomini nanjo pa so med ljudmi še zelo živi.

Kot piščančki se tiščijo k materi, ker je toplo, mehko in varno … Mogoče so jih priprave na slikanje že malce utrudile in bi šli radi po svoje, a so jih odrasli že ukrotili – in nastala je zelo lepa slika, ki bi jo bilo škoda spregledati.

Slovarček:

• odpravljen: oblečen, urejen
• ate: oče, stari oče
• škundrava voda: v obilici vode kuhani suhi jabolčni krhlji
• šála: menažka, vojaška porcija za hrano
• štučka putra: v štručko (brez modela) oblikovana kepa surovega masla
• tašce: flancati
• makunčev kruh: kruh iz plodov drevesa mokovnika

Viri:

• Sonja Lipovec, julij 2019, pisno in ustno

Kraj: Jermendol
Datum: binkošti 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Sonja Lipovec
Skenirano: 12. 7. 2019
Oblika: fotografija