Skip to content

1967 Prezid – Grabnarjeve sestre

5. 11. 2019

Micka, Angela in Johanca so bile Grabnarjeve sestre. Med seboj so bile zelo povezane, niso bile le sestre, ampak tudi prijateljice. Ker so vse tri prehitro ovdovele, so si med seboj pomagale pri delu, si v stiski priskočile na pomoč, druga drugo bodrile, družila pa jih je tudi pesem. Večkrat so se dobile skupaj, spile kavico in si zapele. Skrbele so, da so se tudi njihovi otroci veliko družili med seboj in jim privzgojile duh pripadnosti.

Grabnarjeva Jože in Jera Poje z Babnega Polja sta imela številno družino. V slabih desetih letih se jima je rodilo kar devet otrok. Dvakrat je Jera rodila dvojčke. Dve hčerki Lojzka in Micka sta majhni umrli za davico. Prav tako je kot otrok umrl sin Jože, en sinček pa že pri porodu. Da sta jih lažje spravila h kruhu, je mož Jože odhajal na delo v tujino, Jera – ženska naprednega duha pa je skrbela za otroke in kmetijo. Najstarejši živi otrok je bila Angela (1909), nato so bili še dvojčica Johanca (1915), dvojčka Micka in France, ki je po smrti staršev prevzel kmetijo (1917) in 1919 se je rodila Francka. Odrasla je odšla v Ameriko, se poročila in rodila štiri otroke. Po vojni je pošiljala domov pakete. Sestrama v Prezid je pošiljala predvsem oblačila, staršem na Babno Polje pa je poleg oblačil poslala dvakrat po 50 kg bele moke. Hčerka Micka je morala po te pakete z avtobusom na Rakek, ker jih pošta ni dostavila do Starega trga. Ker je Francka prehitro umrla, je ta pomoč usahnila.

Micka je spoznala moža na Babnem Polju. Bil je eden od delavcev, ki so gradili kasarne (Rupnikova linija) na Vražjem Vrtcu. Sem je prišel na delo z Dolenjske. Poročila sta se 1940. leta, stanovala pa sta doma pri Grabnarjevih. 1941 se jima je rodila Minka. Družinska sreča pa ni trajala dolgo, ker so moža leta 1942 internirali na Rab. Ko se je po kapitulaciji Italije vračal domov, se je za njim izgubila vsaka sled. Micka je sebe in hčer težko preživljala. Glavni vir zaslužka so bile žernade in skladanje cepanic na Milanovem vrhu. Delale so v timu po dve ženski skupaj. Skladance pa so morale biti visoke dva metra. Prvič se je redno zaposlila v Kovačevem obratu na Babnem Polju. Izdelovali so kitare. Kovačevo je nasledil obrat Kovinoplastike, kjer je delala do upokojitve. Ker ni imela stanovanja, je ob delu pomagala ostareli sosedi – Binklarci (Pisala se je Miklič.). Po smrti ji je zapustila manjšo hiško z ohišnico, kjer sta z Minko potem živeli.

Johanca je šla že kot mlado dekle na delo v Zagreb. Zaposlila se je v družini, ki je imela v lasti malo kavarnico. Ker je bila vedoželjna in hitro učljiva, se je pri njih naučila dobro kuhati in peči. To ji je v življenju prišlo zelo prav. V Prezidu in okolici je bila priznana kuharica, saj je kuhala in pekla za več kot osemdeset ohceti. Delodajalci v Zagrebu so jo vzljubili, in ker niso imeli otrok, so ji nameravali zapustiti vse premoženje. Vse njihove iluzije pa je prekrižala poroka starejše sestre Angele. Ta se je poročila v Prezid s Klepčevim Josipom. Johanca je kot Angelina priča na ohceti spoznala svojo življenjsko ljubezen – Josipovega bratranca Vinka. Prav ljubezen, ki sta jo gojila večinoma preko pisem in domotožje, sta jo čez nekaj let pripeljala domov. Z Vinkom sta se poročila in sorodstveno vez z Angelo sta še poglobili. Tudi stanovali sta okrog 50 m narazen. Druga svetovna vojna je bila že v polnem razmahu, ko sta se jima rodila Malka in Ivan. Vsa družinica je bila internirana na Rab in Gonars, kjer je Vinko umrl in k tastu Cenetu se je vrnila samo Johanca z otrokoma. Prehitro je ovdovela. Kmalu je umrl tudi tast, tako da se je sama udinjala skozi življenje, da je otroka spravila h kruhu.

Angela, moja tašča, je bila najstarejša Grabnarjeva hči, leta 1932 se je poročila k Tasrejdnim z Josipom Klepcem v Prezid. Naslednje leto se jima je rodila hčerka Jožica, mož pa je odšel na delo v Francijo. Tako je mlada mamica živela dolgih šest let z moževimi starši in svakinjo Vlado doma na kmetiji, hrepenela po možu in si želela, da bi z možem in hčerko zaživela pravo družinsko življenje. Ko se je vrnil, ga šestletna hčerka ni poznala. Leta 1940 sta privekala na svet dvojčka Zdravko in Roman (moj mož) in nekaj let za njima še sin Josip, ki je že v zgodnjih otroških letih umrl za mumpsom. Oče se ni več vrnil v Francijo, ker se je pričela vojna, pa tudi njegova družinica se je krepko povečala in otroci so rabili oba starša. Angeli je ves čas stala ob strani moževa sestra Vlada. Ker se ni poročila, je za otroke skrbela, kot bi bili njeni. Lepo je pletla, kvačkala in šivala, kar se je odražalo tudi na otrocih. Kljub velikemu pomanjkanju so bili vedno okusno oblečeni in urejeni. Oče je skrbel za kmetijo in vsa vojna leta delal za partizane. Z volmi je prevažal ranjence, orožje, hrano, oziroma vse, kar so rabili. Ker je med vojno hudo zbolel, včasih vožnje ni mogel opraviti sam, takrat pa jim je vole in voz posodil. Vojno je družina krepko občutila, pa to še ni bilo dovolj. Leto 1947 so si Tasrejdni globoko vtisnili v spomin, pokopali so kar tri družinske člane. Najprej je umrl oče, kmalu za njim sin in nato še tašča Neža. Da sta leta po vojni, ko so otroci odraščali, lažje prebrodili, sta si nekako razdelili delo. Teta Vlada, ki je bila vse življenje bolehna, je predvsem gospodinjila, mama Angela pa je skrbela za druga dela na kmetiji. Otroke sta vključevali v delo. Bili so delovni in ubogljivi in z leta v leto je bilo lažje.

Usoda se je z vsako posebej kruto poigrala in jih oblikovala v močne osebnosti, upanja v boljše življenje in poguma niso nikoli izgubile. Bog želi videti srečne ljudi, in kjer je upanje, je tudi življenje. Svet očitno ni tovarna, ki uresničuje želje.

Kuhajo in pečejo za Zdravkovo in Irenino ohcet. Glavna kuharica je bila Johanca. Slikane so pri zadnjem vhodu še v stari hiši pri Tasrejdnih. Vsaka kuharica ali pomočnica drži v roki kakšen kuharski pripomoček ali izdelek ali pijačo. So dobro razpoložene, verjetno so se pri delu dobro ujele in vse lepo uspeva. V desnem kotu pri vratih je bel ajmar, na levi pa stara kuhinjska omarica, ki jo je naredil še Angelin tast.
Na sliki so:

  • Malka (Johancina hči),
  • Jožica (Angelina hči),
  • Angela Klepac,
  • Jelka (Matlava),
  • Micka (Juštava),
  • Marica (hči Juštave Micke),
  • Micka Mulh in
  • Johanca Klepac.

Slovarček:

  • žernade: dnine
  • iluzija: neuresničljiva sanjarija; delati si iluzije: slepiti se, delati si prazne upe
  • ajmar: vedro

Viri:

  • ustni vir: Minka Lekan in Zdravko Klepac

Kraj: Prezid
Datum: 1967
Avtor: Bogdan Mlakar
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 10. 2019
Oblika: 2 fotografiji

One Comment leave one →
  1. 5. 11. 2019 07:36

    Micko sem spoznala v Kovinoplastiki in lepo je bilo prebrati njeno in druge zgodbe. Spet ni šlo brez mokrote v očeh…

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: