1952 Ljubljana – Dedek Mraz

Da, to je pravi Dedek Mraz. Na teh treh razglednicah, ki jih je narisal Maksim Gaspari, je bil prvič upodobljen. Nastale so kmalu po drugi svetovni vojni.

Moj oče mi je vse to pripovedoval večkrat. Kot pravi Dušan: “Tamladi nič ne slišijo, še manj si pa zapomnijo.” Tako je bilo tudi z mano. V spominu so mi ostali le še redki prizori, povezani z dedkom Mrazom.

Oče je bil soudeležen pri nastajanju Dedka Mraza. Takrat je bil zelo aktiven pri Ljudski tehniki Slovenije, organizaciji, ki se je 1972 preimenovala v ZOTKS, Zvezo organizacij za tehnično kulturo Slovenije. V času svojega obstoja je izvedla v številne izobraževalne akcije. Vzpodbujala in povezovala je različna področja kot npr.: modelarstvo, radioamaterstvo, avto-moto, kmetijsko tehnične in foto-kino dejavnosti.

Po očetovem pripovedovanju so pri Ljudski tehniki z Maksimom Gasparijem določili ikonografijo dedka Mraza. Ta je tako postal pravi slovenski dobri mož, ne pa uvožen z vzhoda ali zahoda. Zanj je značilen plašč, polhovka in slovenski ornamenti.

Ljudska tehnika Slovenije je po Gasparijevih načrtih naročila nekaj deset enakih plaščev, v katere je bil potem dolga desetletja oblečen dedek Mraz po celi Sloveniji. Pri Ljudski tehniki so na začetku poskrbeli tudi za hranjenje teh plaščev čez poletje. Pred hrambo so jih vsako leto plašč očistili gledališkega pudra in šminke, ki jo je na plašču neizogibno pustil dedek Mraz. Vsako leto sva šla z očetom po plašč v Ljubljano. Dodatno sva se ustavila še v Frizerstvu Podkrajšek, kjer si je izposodil lasuljo in brado. Kakšno leto je bil oče vidno zadovoljen, ko je dobil lep primerek sive brade. Pri Podkrajšku je imel znanstvo še izpred vojne. Spomnim se starega gospoda Podkrajška, ki je po salonu v copatih kar drsel. Oče je imel do njega posebno spoštljiv odnos. Kmalu po novem letu sva naredila obratno pot. Plašč in lasuljo z brado sva vrnila.

Eden takšnih plaščev je kasneje ostal tudi v Begunjah. V njem je dedek Mraz obiskoval otroke po celi takratni občini. Prišel je z avtom in z dvema, tremi palčki – v vsakem vremenu. Takrat prevoznosti cest nismo tako spremljali kot sedaj. Palčki so bili nepogrešljivi, Dedek Mraz je imel toliko daril, da je potreboval pomoč. Vsako leto, redno, je obiskoval šole, ustanove, kmetijske zadruge, podjetja. Ti časi okrog novega leta so bili za očeta kar naporni. Še danes pa sem in tja kakšna fotografija teh obiskov Dedka Mraza priplava na Facebook.

Sčasoma oče pri pripravi dedka Mraza ni bil več tako natančen. Nič več ni uporabljal gledaliških šmink, lasulje in brado pa si je še izposojal. Največkrat sem ju vrnil k Podkrajšku kar sam, ko sem se po novoletnih praznikih vrnil nazaj v šolo v Ljubljano. Dedek Mraz pa je sčasoma k opremi dobil še očala, ki mi nekako niso šla k liku.

Plašč je bil narejen iz ovčjega kožuha z dlakami obrnjenimi navznoter, bogato okrašen s pisanimi ornamenti. Ornamenti so bili vezeni ali celo iz usnja in našiti. Dedku Mrazu je bilo v njem strašansko vroče.

Vedno bolj pogosto so se začeli pojavljati dedki Mrazi v drugačnih plaščih. Spomnim se, delovali so mi nekako ceneno, varčevalno, improvizirano. Dedek Mraz v teh drugačnih plaščih ni deloval tako mogočno, pravljično. Na srečo je vedno del oprave vsaj prava polhovka. Brez polhovke dedek Mraz ne more biti. In polhovka je nesporno slovenska.

V več kot polovici stoletja so originalni plašči Dedka Mraza izginili. Spomnim se tistega, ki je bil v Begunjah, zelo velik, prevelik, ampak za dedka Mraza kar primeren. V nekaj desetletjih pa se je kar sam zmanjšal za nekaj številk. Ovčji kožuh, iz katerega je bil narejen, se je pač skrčil in otrdel.

Vir:

• Janez Bogataj, Novoletna jelka in dedek Mraz,
• Marjan Marinšek: Maksim Gaspari, Ognjišče 2007, stran 80.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1952
Avtor: Maksim Gaspari
Zbirka: Franc Mazi
Skenirano: 28. 8. 2019
Oblika: razglednica