1947 Lož – Družina Tomec in spomini na učitelja Rudija Gašperina

Alojz Tomec se je slikal z družino leta 1947 na pobočju hriba pod Loškim gradom. Moral je biti zimski čas brez snega ali zgodnja pomlad, vsaj sodeč po oblačilih. Mama ima na rokah krznen muf, ki ga danes več ne poznamo, pa tudi v preteklosti so ga imele le premožnejše ženske. Kaj je polkrožna reč, v katero so se namestili, niti slučajno ne uganem. Vseeno zadostuje, da vemo, kdo je na sliki: oče Alojz Tomec in njegova žena Ana ter sin Lojze in hči Anda.

Prav slednja je med drugim zapisala nekaj spominov na svojega učitelja Rudija Gašperina, o katerem od osebnih podatkov za zdaj vemo le, da ni bil domačin, da je dolgo po drugi svetovni vojni poučeval v Starem trgu, da je umrl leta 1962 in da je pokopan v Podcerkvi. Bil je sam, stanoval pa je v Ložu ali v Ljudski šoli v Starem trgu. Poučeval je risanje oziroma likovni pouk ali kakor so že ta predmet takrat imenovali, pa še marsikaj drugega mimogrede. Sodeloval je tudi z dramsko skupino oziroma Amaterskim gledališčem Stari trg in zanj naslikal prenekatero kuliso, zato sta se z Alojzom Tomcem dobro poznala. Prav za kuliso v drami Nevihta na tej povezavi pa ne vemo zanesljivo, ali je še delo Rudija Gašperina ali že njegovega naslednika akademskega slikarja Milana Rota, saj so dramo igrali v letu, ko je Rudi Gašperin umrl. Res pa je, da so dramske skupine isto kuliso lahko uporabile v več različnih predstavah.

Leta 1956, ko sem začela hoditi v šolo, Rudi Gašperin ni več učil, videvali smo ga le, ko se je sprehajal skozi lipov drevored v Ložu proti Staremu trgu: vzravnan, visok in suh, v klobuku in plašču enake svetlo rjave barve in s sprehajalno palico v roki je lagodno hodil po cesti. Ljudje so tistim lipam v Ložu rekli “Gašperinov drevored”, a niso povedali zakaj. Morda zato, ker se je tam zelo rad sprehajal ali pa je imel kake zasluge za njegov nastanek ali vzdrževanje.

Ko smo se v knjižnici leta 2004 srečali ob obujanju spominov na Maričko Žnidaršič, ki bi takrat imela 90 let, je njen neposredni sosed Tone Šepec povedal, da je pesnica imela na oknu nenavadno lep nagelj, Rudi Gašperin pa ga je naslikal in tista slika je še dolgo potem, ko nageljna ni bilo več, visela v njeni sobi …

Andreja – Anda Tomec, deklica s slike, zdaj upokojena profesorica matematike, je zapisala nekaj spominov nanj, verjamem pa, da se ga spominjajo tudi drugi učenci, kot se učiteljev spominjamo skoraj vsi tja daleč v svoja siva leta, ker so pač tako pomembne, celo usodne osebe v naših življenjih.

“Učitelj Rudi Gašperin nas je v letih 1947 – 1949 naučil narisati elipso v pesku na šolskem dvorišču. Sodelovali so trije učenci, potrebovali smo še daljšo na koncih skupaj zvezano vrvico in palico. Dva učenca je postavil malo narazen v zanko iz vrvice, tretji je na notranjo stran zanke vtaknil palico in tako tekel okoli onih dveh v sredini. Palica je ob zategnjeni vrvici v pesek zarisala pravilno elipso – malo bolj okroglo, kakršno zariše Zemlja na poti okoli Sonca, je še mimogrede povedal učitelj. Pa tudi to, da smo Soncu najbližje januarja, da pa letni časi niso odvisni samo od tega … Če sta učenca na sredini stopila čisto skupaj ali je tam ostal le en sam, je potujoča palica zarisala krožnico, če sta stopila narazen, je bila elipsa bolj sploščena … 

Učitelj Gašperin pa nekoč pride v razred, v roki drži cvet kostanja in reče: ‘Poglejte, kostanji cvetijo! Danes bomo podslikali cvet kostanja …’ In mi zbrano rišemo kostanjev cvet, ne da bi razmišljali, zakaj je uporabil nenavadni izraz ‘podslikati’ in ne ‘risati’ali kakšnega drugega … Jeseni prinesemo plodove kostanja in poljske pridelke, učitelj pa modele geometrijskih teles. Na mizo postavi kocko, kroglo, jabolko in krompir, sledita stožec in hruška, zraven valja leži korenček … Posedemo naokoli in rišemo iz različnih zornih kotov, kot nam je naročil. Naslov risbe: Poljski pridelki in geometrijska telesa … Prav tega risanja se še danes živo spomnijo tudi nekateri drugi tedanji učenci.

Zanimivo je bilo dogajanje ob risbi Lepa Vida. Rišemo Vido, ki pere plenice, v zgornjem desnem kotu pa izpišemo besedilo: ‘Lepa Vida je pri morju stala,/ je pri morju stala in plenice prala…/ Črn zamorc po sivem morju pride…’ Učitelj nas ob tem uči lepopisja: velikih, malih, tiskanih … Črk ne pišemo – rišemo jih, enako tudi rimske in arabske številke … Sošolec pa nariše le lepo Vido in učitelj Gašperin pravi: ‘Ja, kje je pa zamorec?!’ ‘On je pa še tam daleč na morju,’ se znajde dečko …

Ko učitelj na prsih prekriža roke, zraven pove: ‘To je rimska številka deset’ (ne ‘x’ kot pravimo danes). ‘Polovica od tega je pet,’ spet pokaže in ne reče ‘v’ kot zdaj… Potem pove, kako pišemo datum: najprej leto, potem mesec in nazadnje še dan, ki se vsak dan spremeni … Učil nas je, kako narišemo krožnico brez šestila, kako premico brez ravnila … risali smo vzporednice oddaljene 1 cm ali 2 cm, itd.

Soseda pa pravi, kako rada se ga spominja, saj jo je cenil, ker je znala dobro in prizadevno risati …”

In na koncu zapisa Ande Tomec stoji datum, napisan na način kot ga je učil pisati Rudi Gašperin: “2020.1.13.”

Čisto na koncu je prikapljala do mene tudi pripoved, da je učitelj Gašperin pozimi spal v svoji sobi na omari – ker je bilo tam pač najtopleje. Kdo bi se še danes tega domislil?

Viri:

• Anda Tomec, januar 2020, zapiski in ustno

Kraj: na pobočju hriba pod Loški gradom
Datum: 1947
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Andreja Tomec
Skenirano: 22. 12. 2019
Oblika: fotografija