Skip to content

1958 Markovec – V Olariji

18. 02. 2020

Oj, Olarija, kraj skrivnostnega imena!! …

Olarija se imenuje košček struge Obrha med Markovcem oziroma Trznami in Marofom, kjer je voda posebno globoka in čista. Kaj bi njeno ime lahko pomenilo in od kod izvira, zaman ugibam od nekdaj. Meni zveni kot prešeren vzklik razigrane mladosti, spontane povezanosti z vrstniki, zdravega veselja do gibanja, raziskovanja skrivnostne narave ob vodi in v njej, malih vsakodnevnih dosežkov, nalezljivega navdušenja za karkoli …

Res, ime Olarija mi veliko pove in razlag niti ne potrebuje … Drugi pa – kakor komu.

Na sliki iz leta 1958 vrtoglavo visoko nad vodno gladino od leve proti desni stojijo starotrški fantje, rojeni med leti 1940 in 1943:

  • Zdravko Plos – Baštkov,
  • najmlajši med njimi Ivan Zabukovec – Mohorjev,
  • Rudi Mlakar – Žurgov ter
  • Tone Šepec – Andretov.

“Pritisnil” jih je najverjetneje drugi Tone Šepec – Šepčev. Fantje so bili namreč v Fotokrožku in so imeli tudi fotoaparat, tako da so se lahko slikali sami. Zapis “V poletju 1958, Brod” na hrbtni strani slike je najbrž naredila Ivanova starejša sestra Pepca. Brod tu pomeni večje področje, v katero spada tudi Olarija. Tone Šepec – Šepčev, ki je bil malo starejši, je bil pobudnik in neformalni vodja te gradnje, na kateri zdaj stojijo fantje. So pa na sliki samo Zduolajnci – Zguorajnci niso bili zraven, Sredinci tudi ne, ker so bili bolj gosposki … Treba je povedati, da se je Stari trg, ki je tedaj premogel TVD Partizan, Fotoklub, Radio klub, Avtomoto društvo, kino in še marsikaj, strogo ločil na Zduolajni Stari trg na levem bregu Brežička, Srajdni v centru vasi, pardon, trga, in Zguorajni na pobočju Ulake in na Mandrgah … Med fanti se je vnaprej vedelo, da Zdolanjc noben ne kadi, Zgorajnci so pa vsi po vrsti … toliko mimogrede.

Na bližnji žagi Marof so takrat Zduolajnci prosili za kakšen zastonj les, da bi si v Olariji naredili skakalnico. Zelo razumevajoči upravnik, katerega ime se je pozabilo, je odbral  lajšte od hišk in dodal še nekaj žaganc. Tako so na sliki boljše izmed letev, ki so prvotno služile za razmik plasti desk med sušenjem v kopah, tokrat v vlogi ogrodja skakalnice, potem ko so jih fantje naložili na voziček in pripeljali z Marofa po razmočenem kolovozu čez strugo Brežička. Lesena konstrukcija je namenjena skakanju v vodo, in sicer s štirih nivojev, malce težko dostopnih – ampak kaj je to za take fante?!

Naslednje leto, med počitnicami 1959, je bila skakalnica s slike dograjena z odpadnim lesom, ki so ga fantje dobili pri obnovi Ljudske šole. Med drugim so jim dali vsa tista starinska vrata s tablami, kar je pomembno vplivalo na videz barake, ki je iz njih nastala. Tudi ta podarjeni les so fantje z Andretovim uolakom speljali v Olarijo.

Tone Šepec kot najstarejši je bil bolj izkušen – on je vodil, nobeden pa ni komandiral. Vsi smo bili vajeni delati vse in smo vse tudi delali,” se spominja Ivan Zabukovec.

Naredili so barako z ravno streho – spodaj je bila slačilnica ali zavetje kar tako, na vrhu pa skakalnica, na katero pa mulci nikakor nismo smeli. Nam je bila dovoljena le uporaba najnižje skakalnice, ki je bila podaljšek poda v baraki, torej prvi nivo. Njeno zasnovo je mogoče videti že na tej sliki desno spodaj. Ob baraki so bile tudi stopnice v vodo in na drugi strani Obrha še druge, po katerih si zlezel ven na travnik.

Malo naprej od kraja na sliki je še Suodu – Sodel, najbrž najglobja točka Obrhove struge, v kateri je tudi izvir, ki nikoli ne presahne, tako da so davno nazaj vanj v hudih sušah hodili ljudje iz vse doline s sodi po vodo in v najhujšem celo s Primorskega. Včasih je bilo v globočini struge pod vodo še videti v breg vsekane stopničke do izvira … Še čisto majhna sem spoznala tudi očetovega sodelavca na Marofu, ki je delal le nekaj korakov stran od Suodla in si tam lovil ribe za malico, jih v hajcariji spekel in neverjetno spretno pojedel, tako da so ribje koščice kar same lezle iz kotičkov njegovih ust …

V Olariji ni bilo nikoli videti veliko rib – mogoče so se poskrile pred kopalci ali pa že prej končale v loncu ali na ognju. Nedavno sem izvedela slastno anekdoto, ki pa tu ne bo več tista prava, saj moram imena zamolčati, čeprav morda danes uspešni gospodarstvenik in znani politik, ki je kot mulc hodil na počitnice v Stari trg, ne bi imel nič proti. Bilo je pa tako:

Starotrški fantje so na šverc ujete ribe nataknili na vrbovo vejico in skrili v grmovje, da so jih proti večeru odnesli ali spekli kar tam. Ljubljanski počitnikar, star kakih deset ali enajst let, ki je tudi stikal ob vodi, je tiste ribe včasih našel in odnesel – kaj pa drugega. Potem ga je eden od Starotržanov zasačil, ga dvakrat krepko cvrknil in zagrozil, da mu bo potrgal ušesa, če ga še kdaj dobi, da krade ribe ali če bo komu kaj povedal. Fantič si je samo obrisal solze in izginil. Potem so naraubšicane ribe imele mir pred njim …

Bila pa je v Olariji belouška, ki se mi je nekoč znašla tik pred nosom, ko sem si prizadevala preplavati strugo in bi se zato od strahu skoraj potopila. Pojavljala se je tudi vidra, ki so jo delavci videvali na poti na delo ali ko so se čez brčico ponoči vračali s šihta… Morda je ona pojedla vse ribe, da še frilkov ni bilo več v plitvinah.

No, žeje v Olariji nismo trpeli in tudi strahu pred težkimi kovinami ali fekalijami v vodi ne – voda je bila pitna. Če pa je tiste čase kjerkoli in kadarkoli na vasi kdo postal žejen, je lahko stopil v najbližjo hišo in prosil: “Ali lahko malo vode?” Če ni ravno prodajal smrklja ali bil preveč umazan, je smel kakor domači s korcem zajeti iz kadce ali škafa in piti, kolikor je bilo treba. Prav majhnim otrokom pa so nalili v kakšno manjšo posodico … Še hvala se je reklo in že si lahko spet zdirjal k vrstnikom. Nihče nam ni nikoli odrekel vode, samo odrezava Čička v Pudobu je Igovčke davno nazaj na poti od maše poslala pit v bližnji Breg, ker je morda imela slab dan, ali pa otroci preveč blatne čevlje …

Zemljišče v Olariji je najverjetneje prvotno pripadalo Snežniški graščini kakor tudi bližnja parna žaga Marof. V našem času je z njim upravljala zadruga, kosili pa Kozarci. Pozneje so se tam pasle krave, kaj se zdaj dogaja pa niti ne vem več. Bistveno je, da so lastniki ali upravljalci v tistem času tolerirali to divje kopališče in vse, kar se je dogajalo tam. In dogajalo se je veliko. Vrišč z njega je bilo slišati na Trzne, vse do naše hiše, ki jo je celo videti na tej fotografiji v ozadju na levi strani, čeprav v trenutku nastanka slike še ni bila naseljena. Že naslednje leto pa me je, ko sem zaslišala krike kopalcev, kar potegnilo tja dol, vsaj na Brod, če že v Olarijo sama nisem smela. Prihajala pa sem tja z vrstnicami in v spremstvu starejših deklet.

Zdaj se mi zdi neverjetno, kako je delovala ta naša naravna mlada skupnost: starejši mulci so čisto spontano pazili, da mi mlajši nismo zašli v težave in jih tudi ne povzročali. Točno se je vedelo, kdo sme kam priti in kaj sme početi, varovali, opogumljali in usmerjali pa so nas tudi pri naših prvih podvigih – ko smo prvič preplavali globoko strugo, pri prvih skokih, potapljanju ali plavanju pod vodo, izvlekli so nas iz blata na nasprotnem bregu, ko je narasla voda odnesla lesene stopnice … Njihova beseda je bila za nas sveta, v zahvalo za zaščito pa smo strme občudovali njihove dosežke: nešteta zaporedna tauhanja dinarja ali rdečega kamenčka, tekmovanja v plavanju pod vodo tja proti Marofu, nove oblike skokov … vsak dan so si kaj izmislili.

Nekaj let po nastanku te slike je tja prihajal še en učiteljiščnik iz Loža, Lojz Strle, ki je bil ves vražji pri skokih. Ne le da je skakal na noge, na glavo, salto ali bombico kot drugi, uspelo mu je tudi narediti lastovko na tisti kratki razdalji z vrha barake. Tudi Rudi Markolčič ni zaostajal, še več, pri tauhanju in plavanju pod vodo je bil neprekosljiv. Fantje so nekoč v tisti mrzli vodi plavali celo iz Olarije prav do hotela v Pudobu, najmanj tako razdaljo, kot če bi preplavali Blejsko jezero. Na cilju so bili tako premraženi, da niso mogli stati na nogah, ampak so se samo zvalili na cementni jez, ki je pri Hotelu Jelen ostal od nekdanje žage … Drugič spet so splezali na mogočni jagned, ki je rasel tik ob Suodlu in z njega skakali v sinjezeleno globočino … Nikoli jim ni zmanjkalo idej za preizkušanje svojih sposobnosti.

Posebno ob nedeljah je v Olarijo s kolesi ali peš prišlo na desetine bolj ali manj mladih iz vse doline, nekateri le malo pogledat ali je tam kak zanimiv obraz, drugi na kopanje kot mi. Proti večeru je včasih zagorel tudi ogenjček, ki je odganjal komarje, kajti domov se nikomur ni dalo, tudi če je vedel, da tvega pridigo ali še kaj več.

Tone Šepec, starejši od obeh soimenjakov, je nekoč ob takem ogenjčku prebral nekaj svojih prvih pesmi. Brez diha smo poslušali stihe o nekem čudovitem dekletu in njenih svetlih očeh, polnih miline. Joj, ko bi me imele take oči, da bi fantje pisali pesmi o njih, si je želela prenekatera od nas, ki smo šele komajda spoznale, da sta dve sorti ljudi na svetu …

Na sliki so sami starotrški Zduolajnci. Za spominsko sliko so se postavili na skakalnico, ki so jo nad globoko vodno kotanjo v strugi Obrha sami naredili. Nekateri so že začeli šolanje za poklic, drugi ga bodo vsak čas – postali so grafik, strojni ključavničar, učitelj, arhitekt … Tu pa ni nobenih razlik, so samo neugnani fantje, polni energije in domislic …

Že prva leta po vojni je na tem mestu generacija pred njimi, v kateri sta bila Pavličev Emil in Flerjanov Miro, poznejša zdravnika, tudi naredili manjši in najbrž nižji oder za skakanje, ki pa ga je kmalu odnesla narasla voda, tako da ta skakalnica ni bila čisto prvi “projekt” v Olariji …

Starotrški Zdolajnci pa so nekoč med kopanjem na bližnji njivi, ki je bila last kmeta z vzdevkom Polž ukradli še nezrel krompir, ki so ga spekli na ognju ob vodi. Razjarjeni kmet, ki je kmalu opazil škodo, je zato v jezi razbil njihovo skakalnico … Ni ostalo pri tem: eden od fantov, ki ga sicer ni na tej sliki, se je maščeval tako, da je narisal plakat, na katerem je bil vrtni polž s hiško in rožički, ki rine njihovo skakalnico. Plakat je pribil na kostanj sredi vasi … Možak se je razjezil še bolj in fanta tožil zaradi žalitve, sodišče pa je avtorju plakata naložilo, da se mora prizadetemu javno opravičiti. In se je – s približno takim besedilom: “Podpisani ta-in-ta se javno opravičujem, ker sem narisal polža …”

Slovarček:

  • lajšte od hiške: distančne late pri sušenju žaganega lesa v kopah
  • na šverc: protizakonito
  • raubšicanje: nedovoljen lov
  • tauhanje: potapljanje
  • brčíca: majhna brv
  • frilek: vrsta majhne ribe
  • uolak: dvoosni ročni voziček, vlak
  • hajcarija: kurilnica za parno lokomobilo
  • kadca: manjša kad za pitno vodo, navadno postavljena v veži kmečke hiše, kadica

Viri:

  • Ivan Zabukovec, Stri trg, januar 2020, ustno
  • Rudi Markolčič, Pudob, december 2019, ustno

Kraj: Olarija, Markovec
Datum: poleti 1958
Avtor: neznan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 27. 1. 2020
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. zvonkajeselnik permalink
    22. 02. 2020 08:44

    Prelepi spomini na igrivo otroštvo, polno nevarnosti pa vendar v premnogih glavah zapisano za vedno. Od kje bodo naši potomci črpali taka radostna doživetja, ko pa so ves čas ob tablicah in telefonih.
    Kam peljemo to našo družbo, se sprašujem?

    Liked by 2 people

Trackbacks

  1. 1960 Vrhnika – O širnu ali Širnu, Cvibli, Cviblju in celo treh Cerknicah | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: