1973 Lož – Gradnja Smelijevega naselja

Po treh letih gradnje se je družina Alojza in Marije Janeš že lahko vselila v novo hišo. Za preselitev so čakali očeta, da se je vrnil iz Nemčije na dopust, ker je tam delal. Svoje imetje so vozili iz prejšnega stanovanja z ročnim vozičkom. V selitev sta aktivno vključena tudi otroka: Mirjana in Damjan.

Na balkonu stoji Damjan, Mirjana raziskuje okolico, mama Marija stoji pri vozičku, oče Alojz pa je ta dogodek zabeležil s fotoaparatom. Ob hiši se že vidijo vrtiček in fižolove palice. Zadaj je Mali vrhek. Danes imamo za nami še eno vrsto hiš, takrat pa ta del še ni bil poseljen.

Slabe stanovanjske razmere oz. pomanjkanje stanovanj so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja marsikoga prisilile v gradnjo hiše. Tudi midva z možem sva sanjala o svoji hiši. To je bilo zame zelo utopično – nedosegljivo, saj nisva imela nikjer nič. Začela sva varčevati za gradbeno parcelo. Mož je delal na Brestu in tudi meni je kazalo, da bom dobila stalno službo v Loški dolini. Začela sva poizvedovati, kje bi lahko kupila gradbeno parcelo. Leta 1969 sva zemljo kupila od Poldeta Turšiča iz Loža. Le-ta je prodal za gradnjo veliko njivo pod Malim vrhom, ki se je razdelila na sedem parcel. Ker je njiva spadala pod K. O. Lož, tudi naša soseska spada pod Lož. Ko sem prvič videla, kje bova gradila, je na prej omenjeni njivi zorela koruza. Do gradbene parcele ni bilo ne poti, ne elektrike ne vode. Vozili smo po neutrjeni poljski poti. V suhem vremenu je bilo v redu, po razmočenih tleh pa se je tovornjak udiral in delal jame, ki so se napolnile z vodo in marsikateri tovor je v slabem vremenu ostal na začetku poljske poti. Treba ga je bilo ponovno tovoriti do parcele s samokolnico ali z avtomobilsko prikolico, kdor jo je imel. Ob tej poti so bili speljani električni kabli in cevi za vodo od najbližjih hiš, da smo lahko gradili.

Z gradnjo se je začelo spomladi 1970. Mi smo si najprej postavili leseno lopo, da smo lahko pospravili mešalec za beton in orodje. Vanjo smo se zatekli tudi v slabem vremenu. Buldožer nam je na vsaki parceli odrinil zemljo, kjer bo stala hiša, geometer Polde Turšič pa nam je temelje zakoličil. Temelje za hišo smo vsi kopali na roke. Kramp, lopata in karjola so bile dolgo naše spremljevalke. Ker je bila tu njiva, tla niso bila tako trda, naleteli pa smo tudi na skale, ki jih je bilo treba razminirati. To delo sta večinoma opravljala Slavko Kočevar in Požarjev iz Kozarišč.

Kjer je začetek, je tudi konec. S tem upanjem, z močno voljo, odrekanjem in s pridnostjo smo vsak po svoje nadaljevali pot do zastavljenega cilja. Bilo je veliko medsebojne pomoči, vse sobote in nedelje se je betoniralo ali postavljalo cimpre. V Smelijevem naselju so takrat gradile mlade družine. Starši smo delali pri hiši, otroci pa so se igrali na gradbišču. Marsikaterega je pomanjkanje prisililo, da so se večina del lotili sami (fršolanje, zidanje, polaganje ploščic …). Ob koncu gradnje so bili vsi mojstri za vse. Ženske smo pomagale – bile smo začetnice v vsem – na začetku je zaradi naše neizkušenosti večkrat padla kakšna » težka« beseda in »kratek stik« je bil tu. Ko je bila hiša pod streho, smo že naprej vedele, kje in kdaj moramo podati ali prijeti desko ali določeno orodje. Pri večini graditeljev je šla ena plača za material in posojila, druga pa za življenje. Po marsikaterem večjem delu je v denarnici ostalo le še za osnovna živila. Bili smo optimisti. Veseli smo bili vsakega napredka in neka nevidna sila nas je gnala naprej.

Za gradnjo ni bilo vedno razpoložljivega materiala. Najtežje sta se dobila cement in železo, zato so šli nekateri po kolute železa v Italijo. Mrež za plošče takrat še ni bilo. Te kolute železa smo s tovornjakom raztezali ob vozišču in ga sekali na določene dolžine. Ženske smo bile prave mojstrice v vezanju plošč. Da smo dobili cement pravočasno na parcelo, je poskrbela trgovka Ivana Palčič iz Iga vasi. Bila je zelo sposobna in iznajdljiva trgovka. Večkrat je tovornjak cementa pripeljala kar na gradbišče in ga razdelila med stranke. Večinoma so bile hiše v dobrih dveh letih pod streho. Nekateri so delali betonsko opeko, nekateri so zidake kupili, naša hiša pa je do prve plošče betonirana. V vrsti imamo vsi isti načrt, ki si ga je vsak prikrojil malo po svoje. Streha naj bi bila po načrtu nizka, ampak mi smo jo vsi toliko dvignili, da je na podstrešju lahko še eno stanovanje. (To bo za otroke, smo rekli.) Danes pa v teh velikih hišah ponekod živi ena ali dve osebi. Vselili smo se v nedokončane hiše. Še dolgo je bilo povsod peska, malte in prahu, ampak bili smo na svojem in vsak prosti čas smo izkoristili za delo pri hiši. Naslednje leto po vselitvi smo si ob hiši naredili vrtiček in posadili sadno drevje. Bili smo zelo ponosni na svoje prve pridelke.

Vsak od nas je imel svoje strahove in svoje težave. Jaz sem najbolj pogrešala avto, ki ga takrat nismo imeli. K hiši smo hodili peš ali z avtobusom. Za vse večje podvige pa smo prosili prijatelje, da so nam pomagali s prevozom.

Njiva koruze se je spremenila v gradbišče – tako je bila videti vsaka gradbena parcela. Lojze je vsako etapo dokumentiral s fotografijo. Opeko za pritlični del sta Janeževa naredila sama iz betona. Pritlični del je sezidan in prva plošča je že zalita. Hitela sta, ker jim je električar obljubil, da jima bo priklopil elektriko, če bo kam vzidati omarico. Uspelo jima je.

Ker je bilo povpraševanje po zidarjih večje, kot jih je bilo, se je Lojze sam lotil zidanja. Žena Marija mu je malovarila. Najprej sta s karjolo po tretnah napeljala opeko na ploščo, nato pa še malto po potrebi. Na sliki Lojze potiska karjolo polno malte, Marija pa mu furajta. Podobno sliko bi lahko posnel na vsaki parceli. V ozadju sta Ožboltova in Virtova hiša. Poleg Janeževe je hiša Janeza Strleta že sezidana do druge plošče. Za tem obzidjem se vidijo strehe: Zupančičeva, Buhova in Kočevarjeva.

Hiša je sezidana, na vrsti je cimper. Vežejo ga Jože Kandare, Marjan Bolčin in Tone Kandare, ki se ga vidi le pol. Večino osrešij v Loški dolini je postavil prav Tone Kandare. Čeprav je že v letih, sem ga še lani videla pri prekrivanju strehe. Radko Šušnjar in Janez Strle sta gradila istočasno in njuni hiši sta že pod streho.

Cimper je postavljen in tudi smrečica ne manjka. Marija se je ponosno postavila zraven. Tudi Alojz Janeš st. je pridno pomagal in je ponosen na sinovo delo.

Slovarček:

• cimper: ostrešje
• karjola: samokolnica
• fršolanje: pripraviti gradbeni opaž
• furajta: pomaga vleči

Viri:

• ustni vir: Marija in Alojz Janeš

Kraj: Lož – Smelijevo naselje
Datum: 1970 – 1973
Avtor: Alojz Janeš
Zbirka: Alojz Janeš
Skenirano: 10. 1. 2020
Oblika: 4 fotografije