1960 Vrhnika – O širnu ali Širnu, Cvibli, Cviblju in celo treh Cerknicah

To sliko je okoli leta 1960 posnel Lojze Tomec v Vrhniki blizu domačije, kjer je bila doma njegova žena Ana. Bogato z zelenjem obraščeni zidovi, pod katerimi se peni voda, so prizor, ki bi ga bil vesel vsak vrtnar ali krajinar in tudi Lojze Tomec s svojim izostrenim občutkom za lepo in posebno ga ni mogel spregledati.

Zidovi so ostanek nekdanjega Janežičevega mlina in žage. Pozneje je ta del posesti postal last ribogojnice oziroma Zavoda za ribištvo, dokler pa je bila domačija Janežičeva, so tu čisto blizu ob hiši imeli neke vrste bazenček, ki so ga imenovali z zanimivim imenom širn. Domače ženske so tam splakovale perilo, bil pa je tudi nekaka rezerva vode za pogon vodnih naprav, ki so jih imeli.

Nihče ni nikoli znal razložiti, zakaj se temu prostoru reče prav širn ali celo Širn, čeprav je vsem zvenelo zanimivo in posebno. Je izraz od vsega začetka le v zvezi z bazenčkom ali je obstajal že prej? Je povezan tudi s kako razširitvijo struge, široko plitvino, širino kar tako? Mogoče prihaja iz nemščine ali kakega drugega jezika … skratka uganka, vse do danes. Ni pa širn edina pomenska bela pega ob strugi Obrha. Že ledinska imena so nekatera prav skrivnostna, kaj šele stavbe in naprave, sestavni deli mlinov in žag!

Ime Obrh je na prvi pogled nenavadno, a so jezikoslovci našli pojasnilo v njegovi legi: ob-vrh, oziroma pod vrhom. V Sloveniji je tako poimenovanih krajev kakih sedem in v prvem slovenskem romanu Deseti brat imamo celo krčmarja Obrščaka, ki je tudi nekako povezan z ob-vrhom oziroma Obrhom.

Večina zemljišč ob tem našem Obrhu ima v glavnem razumljiva in logična imena. Naj jih naštejem iz glave samo nekaj: Malenska, Martinova, Brusova, Anžetova, Baštkova Loka ali Loka kar tako – tu gre večinoma za poplavna zemljišča, ki segajo od brega – struge – pa do hiše oziroma domačije tam blizu. Podobno razumljivo se zdi ime predela struge Bistrc po bistri vodi, pa Brod, kjer rečico lahko prebrodiš, podobno tudi Suodu po sodu podobni globoki kotanji z izvirom in Šruoki Breg ali Breg kar tako. Potem so še kraji Pri zvirku (Obrha), Na jejzu, Pri žagi ali V Žagi, Pri malnu; sledijo jim studenci: Ževanov stedjenc, Buočken ali Ta mali stedenčék in še večji Stedjenc z napajališčem za živino. Dalje onkraj mostu stojijo Hrastki, tam daleč pa Ušenične in vseh vrst Velike in Male njive, ki se stezajo proti Obrhu …

So pa med temi imeni tudi taka, ki jim sodobna pamet s povprečnim znanjem ne pride zlepa do konca, na primer: že drugje omenjena Olarija, pa tale širn ali Širn in bližnja gmajna Cvibla ali tudi Cviebla, ki leži ob Obrhu med Vrhniko in Markovcem. Še ene Cvible v Sloveniji ni in na vsem svetu najbrž tudi ne, pač pa sta dva Cviblja – en hrib in en zaselek tam nekje na Dolenjskem.

Cvibla je ena od tistih besed, o katerih pomenu sem zaman spraševala vse od svoje otroške zakajkarske dobe naprej … Če si vprašal, zakaj se reče Pr gaugah ali Gaugarski hrib, si hitro izvedel, da so tam nekoč stale vislice, na katere so zagavgali vsakega, ki ni bil priden, pa razbojnike, tatove in druge falote ali pa tistega, ki ni dovolj hitro tekel in so ga ujeli Turki, ko so še hodili ravbat in požigat v naše kraje … No, če že ne gavge, pa je tam stalo vsaj drevo, ki je spominjalo nanje … Če si hotel vedeti od kod ime Otročji hrib pri Babnem Polju, je bilo že težje: ker je majhen kot bi bil narejen za otroke, da bi tudi oni mogli priti nanj, so rekli, ali ker je tam živelo ali se zbiralo veliko otrok … Majhen se zdi zlasti, če ga primerjaš z Debelim hribom , Vražjim vrtcem ali Gavgarskim hribom, ki ga zdaj ni več – je šel za gramoz … No, o Babnem polju in pred Turki v gnoju skriti babi je tako ali tako vsem znana zgodba, Cvibla pa je vedno ostajala brez pojasnila. Ni pomagalo, da beseda spominja na cviljenje ali pa mogoče kakega očanca, ki je poslušal pri vojakih še nemške komande, na besedo “cvibeln” (zwiebeln) – čebulo; ali kako mamko na “cvebe”, kar pomeni rozine … Izvor imena Cvibla ostaja v megli, kakršna jo ob deževju včasih prekrije … tako kot širn ali Širn.

Gotovo je za vsako poimenovanje krajev nekoč obstajal razlog, zakaj se reče prav tako in ne kako drugače. A ni samo to, da teh imen zdaj ne razumemo več, še huje, nihče več jih ne uporablja in zato tonejo v pozabo. Pa je škoda, saj se tudi v vsakem ledinskem imenu skrivajo zelo stare, celo najstarejše usedline davnih časov, davnih dogajanj in ljudi – naših prednikov, slovanskih in tistih pred njimi, katerih dediči tudi smo.

Kako se je nekoč vrtelo kolo mlina, ki ga je gnala peneča se voda, kako so udarjale stope, kako hrskala žaga skozi vpete hlode! … Gotovo jih tudi Oton Župančič na svojih pohajanjih tod okoli ni spregledal, saj je Koča vas, kjer je dopustoval – enkrat celo istočasno z Josipom Vidmarjem, s katerim se menda nista preveč marala – le streljaj proč in Janežičeva domačija je bila v tistem času še kako živahna.

O dekletu in fantu pa nič, ker sem tako obljubila, čeprav je očitno, da se nista zlahka namestila na te zidove, kjer pa je bilo v vročem poletnem dnevu gotovo osvežujoče.

Skica na zadnji strani slike nakazuje lego širna, ki ga sicer na tej zanimivi sliki ni videti, a vseeno buri domišljijo s svojim zvenom.

Slovarček:

• breg ali brajg: vodotok, struga, obrežje
• ravbati: pleniti
• zagavgati: obesiti

Viri:

•  Andreja Tomec, Stari trg, januar 2020, ustno
•  Fani Truden, Stari trg, februar 2020, ustno

Kraj: Vrhnika pri Ložu
Datum: 1960
Avtor: Lojze Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 31. 1. 2020
Oblika: kopija fotografije