Skip to content

1864 Mali Korinj – Anton Hribar Korinjski (3)

10. 05. 2020

Odkritje spominske plošče, nadaljevanje

Anton Hribar je umrl 30. septembra 1953, pokopali so ga 2. oktobra v Zalem Logu. Na njegovem pogrebu se je zbrala številna množica. Na zadnji poti ga je pospremilo dvanajst sobratov duhovnikov. Iz župnišča, kjer je ležal do pogreba, so ga v cerkev prenesli gasilci, v spomin pa mu je govoril dekan Matej Tavčar. Po slovesni peti maši so ga odnesli na pokopališče in po obrednih molitvah je h grobu pristopil njegov tesni prijatelj Fran Saleški Finžgar in med drugim povedal, kaj je o Hribarju dejal Jože Benkovič: » da mu Bog ni ustvaril žolča in mu je rajši razširil srce za ljubezen do vseh ljudi«.

Hribar je že zgodaj prijel za pero. Kot gojenec v Aljozijevišču je sodeloval pri hišnem listu Domače vaje. Tam je objavil svoje prve pesmi in risane uganke. Leta 1988 se je pridružil literarnim delavcem Lampretovega mesečnika Dom in svet. Sodeloval je tudi v Slovenskih večernicah in Mohorjevem koledarju. Tesno je prijateljeval s pesnikom Antonom Medvedom in zgodovinarjem Jožetom Benkovičem. Hribar je snov za pesmi zajemal iz zgodovine. Pod vplivom Antona Aškerca je začel pisati predvsem za pripovedno pesništvo. Razen krajših pesmi, ki jih je imenoval balade in romance, je pisal tudi daljše pesnitve.

Ob petdesetletnici njegove smrti so mu rojaki odkrili spominsko ploščo na cerkvi v rojstnem kraju Korinju. Sredstva so zbrali vaščani in sorodniki. Na odkritje smo bili povabljeni vsi. Meni se ni šlo, a ker mama ni znala šofirati, moj ljubljeni sin pa je imel neke »nujne zadolžitve« (beri: ne grem niti pod razno), mi drugega ni preostalo. Mi ni bilo žal. Po dobrodošlici in veselem snidenju sorodnikov, ki se že tako dolgo niso videli, da se večina ni več poznala med seboj, sva se s sestričino hčerjo Saro »spaktirali«,  špricali mašo in si ogledali prelepo okolico korinjske cerkve. Je res lepo. Po maši je sledilo odkritje plošče potem pa to, kar nas je večina najbolj čakala: požrtija. Naj reče kdo kar hoče, ampak dolenjske ženske znajo speči najboljše sladice. Ti samo povej – bodo naredile, tudi če še nikoli niso slišale. Pa so tudi vesele, če ješ, ker so zato naredile in tudi ponujajo kar naprej. Saj, če ne boš vzel, bodo še užaljene, enčš da ni dobro. Jaz sem bila kot v nebesih. Vsakič, ko je kakšna prišla s pladnjem mimo in ponudila, sem vzela čeprav sem imela že polne roke in usta. Če je bilo pa dobro! Potem je to nekako opazila mama in je šla takoj v akcijo, da naj neham toliko jest, ker bodo mislili, da doma nimam. »Saj nimam«, sem rekla, nisem si upala pa več vzet. In ko je naslednja gospa prišla mimo s polnim pladnjem in ponujala, sem z najbolj žalostnim glasom kar sem ga premogla, rekla, da ne bom zraven pa požirala debele sline. Seveda je to opazila. »Kar vzemi, saj ne vidi«, je rekla, ker je prej slišala mamo. Preverila sem, če je zrak čist in si nabrala polne roke. Pa me je videla, me je. Samo zmajala je z glavo.

Sledila je gasilska veselica, na kateri smo morali ostati. Zaradi srečelova. Tega si pa ne pustim vzeti. Najprej sem na srečko dobila štrik. Saj je bilo hudo, tako pa spet ne, da bi se morala kar obesiti. Po še nekaj dobljenih neumnostih je začel legati mrak, postalo je hladno, s seboj pa smo imeli le tanke jopice in nas je zeblo. Odpravili smo se proti domu. Dobili smo tudi šajdezn. S tistim, česar nisem pojedla tam, sem se basala po poti. Do doma ni skoraj nič več ostalo.

Tole bo sedaj malo komplicirano, ker se skoraj vsi pišejo Hribar.

Spredaj:

  • Nace Hribar,
  • Jože Hribar – Jožetov bratranec,
  • Slava, roj. Hribar – Nacetova sestra,
  • Anica Hribar – Jožetova žena.

Zadaj:

  • Stane Štih – Milkin mož,
  • Jelka,
  • Stane Hribar.

Spredaj:

  • Olga Blatnik – mamina sestra,
  • Veronika Milavec – mama,
  • Marija Puc – mamina sestra,
  • Anton Hribar – mamin brat.

Zadaj:

  • Ludvik Hribar – mamin brat,
  • Milka Štih,
  • Marija Pavlič.

Slovarček:

  • Anton Medved: 19. maj 1869, Kamnik, † 12. marec 1910, Turjak; Medved je bil plodovit pesnik in dramatik. Sprva se je posvečal epskemu pesništvu, v katerem si je prizadeval izraziti svoje razdvojeno življenje. Pozneje je pisal trpko pesimistično liriko. Medvedove izbrane pesmi so izšle v dveh zvezkih: Poezije I leta 1905 in Poezije II (1909).
  • Josip (Jože) Benkovič: 25. februar 1869, Kamnik, † 5. november 1901, samostan Adergas; Maturiral je 1888 na gimnaziji v Ljubljani, kjer je 1892 dokončal tudi bogoslovne študije. Kaplanoval je v Dobrničah, a je bil že 1893 prestavljen v Novo mesto, od koder je po 3 letih zaradi rahlega zdravja prišel za kaplana v Naklo; po kratkem presledku, ko je bil alojzijeviški prefekt v Ljubljani, so ga 1899 iz zdravstvenih razlogov poslali za kaplana v Komendo, kjer je ostal do 1901, ko je vstopil kot novinec pri cistercijanih v Stični. Že po nekaj mesecih samostanskega življenja je umrl v samostanu Adergas, kamor je šel iskat zdravja. Pokopan je na Žalah v Kamniku.
  • enčš: češ, po dolenjsko
  • šajdezn: jed, zlasti pecivo, ki se da povabljencem ob odhodu, navadno s svatbe

Viri:

Kraj: Mali Korinj
Datum: 1864 (rojstvo), 2003 (odkritje spomenika)
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: