Skip to content

1960 Vrhnika – O žetvi , škopi in škuparju

12. 05. 2020

Mladenič veže snope žita. Prav energično je potegnil povajslu , ki ga bo na poseben način zasukal in tako dobil vozel, da bo snop trdno ostal skupaj vse do mlatve. Povreslo se mora naučiti narediti vsaka žanjica, takoj ko prvič vzame srp v roke. Ni čisto preprosto iz dveh pesti žitnih bilk narediti tako vez; ni vseeno kako prijeti in kolikokrat zasukati zgornji del žita in kam obrniti vozel, da bo vzdržal potegljaj pri vezanju snopa … Tudi drugi vozel, ki ga dela tale mladenič mora biti pravilno izpeljan, da se dragoceno žito ne razsuje. Šele ko osušeno pride na pod v skednju ali pred mlatilnico, se sme in mora povreslo odvezati.

Na tleh ga čaka še veliko dela, nepovezani snopi so položeni po strnišču v vrsti za njim ob robu njive. Na sosednji raste koruza, žanjice pa je videti v daljavi, a je pred njimi še lep kos nepožetega žita. Fant je morda šele prišel vezat, a način, kako je prijel snop kaže, da ta posel že dobro obvlada. Požeti za en snop žita traja občutno dlje kot snop povezati, zato so moški prišli vezat snope, ko se je žensko delo s srpi že pomikalo proti koncu … Povezane snope bodo potem postavili v rázstave, jutri ali čez nekaj dni pa jih bodo obdeli v ostrnice ali kozolec, kjer se bodo zares dobro posušili. Čez kakih deset ali štirinajst dni jih bodo z ostrnic naložili na voz, naložene s klasjem proti sredini in ritovjem navzven. Naslednji korak bodo opravili mlatiči s cepci – ali pa mlatilnica, ki bo zrnje tudi zvejala in očistila, da ga ne bo treba na podu metati z lopato iz kota v kot in ročno odstranjevati plev, ali pa ga vejati s pajtlom … Krušno žito pa bo gospodinja še splala z nečkami, da bo res čisto in se ne bodo v ustih znašle zoprne osine od klasja, ko bodo jedli kruh, do katerega pa je prej še dolga pot skozi mlin in materino trušco za mesenje testa ter čisto nazadnje v peč … Ne morem nehati občudovati kmetov in kmečkih gospodinj – koliko znanja, spretnosti in truda je bilo treba že samo za kruh in ni čudno, da je bil tako zelo cenjen in spoštovan.

No, čas nastanka obeh slik v tem prispevku je ocenjen na okoli leta 1960 in prva je nastala verjetno nekje okoli Vrhnike, če je pobočje zadaj del Racne gore. Kdo je sliki posnel, ne vemo, tudi ime mladega žanjca, ki se je tako korajžno nasmejal v aparat, je neznano. Toda žito, ki ga ima v rokah, se zdi dovolj dolgo, da bi ga mogoče uporabili za izdelavo škope in zato lahko tukaj pritaknem naslednji zapis:
 
Slamnata streha

Na Jezeru pri Mramorjevih sem v skednju med vso mogočo ostalino nekdanjega cvetočega gospodarstva našla čudne lesene grablje z zelo dolgimi zobmi, za katere sem najprej mislila, da so služile čiščenju lanene preje. Ampak teta Micka je rekla, da je bilo tisto za slamo, šele sosed Janez Ravšelj pa je pojasnil, kaj ta reč v resnici je in kako je služila.

Gre za kakih 80 cm dolg in 5×5 cm debel kos lesa, v katerega so navrtane luknjice, v njih pa tiči osem približno 20 cm dolgih lesenih zob. Pripomoček so imenovali škupar, služil pa je za pripravo škopnikov iz žitne slame, s katerimi so pokrivali strehe.

Odbrali so visokoraslo pšenico ali še najraje rž s čim manj plevela (v ta namen so vse leto snažili njivo in sproti pulili osat, kokalj, mak in drugo). Požeto žito, namenjeno za škopo so mlatili tako, da so manjše šope tolkli ob leseno steno v skednju, ne pa obdelovali s cepci kot navadno žito.

Šope so skrbno zlagali na kup. Nato so v nalašč temu namenjeno kvadratno odprtino v planku skednja zabili škupar in skozi njegove zobe večkrat prevlekli vsak šop slame, tako da so odstranili vse nečistoče in polomljene bilke, ostala pa je samo lepa, cela in ravna slama. Pameten gospodar je bil pri vsaki žetvi pozoren na žito, primerno za škupo, ga odbiral in shranjeval, da ga ne bi presenetila kakšna luknja v strehi in bi moral škupo prositi pri sosedu. Te šope žita so potem povezali po več skupaj v snop škopnik – škupnek s premerom kakih 40 cm. Postavili so ga pokonci in z njim rahlo potolkli po tleh, da so se konci slame poravnali.

Za vezanje škopnikov so uporabljali šibe grma dobrovite, pri nas imenovane drabuta ali drabutovna; mogoče tudi poganjke sorodne brogovite, ki so ji na Babnem Polju otroci zaradi temnih plodov rekli »kofe«.(In glej: v knjigi o užitnih divjih rastlinah najdem podatek, da so te sicer neužitne plodove nekdaj v res hudi sili uporabljali za kavni nadomestek). Šibe dobrovite so dovolj gibčne in trdne, da so z zvijanjem in sukanjem iz njih naredili trpežne vezi za povezovanje škopnikov in njihovo pritrjevanje na streho. Nabrali so jih najbrž spomladi, ko so bile mladike možiene, pred uporabo pa so jih za nekaj časa namočili v vodo, da so postale spet prožne. Ugotavljam pa, da ne vem, ali so te šibe še sveže olupili in zvaljali, da so postale vlaknate ali se je to zgodilo potem, ko so jih rabili … Za te vezi je bilo podobno kot za žito treba skrbeti in jih pripraviti veliko prej, enako kot vzdolžne palice, na katere se pritrdi škopo. Škopnike je pripravljal gospodar in včasih so čakali v skednju shranjeni tudi od večih letin ustreznega žita, ker je bila zanje primerna le najdaljša, cela in najbolj zdrava slama.

Ko je prišel krovec – zadnji v Loški dolini je bil Tone Matevžič iz Vrhnike, mož, ki ga je Matevž Hace opisal kot Toneta Gorskega v delu Prijatelji in znanci – je na vrhnjo stran špir nove strehe pritrdil – (pribil ali privezal, tega nisem še ugotovila) vzdolžne (leskove) palice kakih 40 cm ali 50 cm narazen. Na te palice je z drabutovno pritrdil nekako na sredini na kakih 15 do 20 cm debeline poravnan spodnji konec škopnika, njegov tanjši konec pa je bil položen na palico nad njim in ga je pritrdil verjetno hkrati s škopnikom v naslednji vrsti, kajti če si tako streho pogledal od znotraj, je bilo videti le lepo gladko slamnato površino, nikjer ni nič štrlelo ali viselo iz nje.

Krovec je škopnike privezoval od spodaj navzgor, tako da so se konci slame poševno enakomerno prekrivali, naklon pa je (morda) popravil s prirezovanjem s posebnim krivcem, podobnim majhnemu srpu … Hm … kaj pa če je ta krivec služil le rezanju drabutovne, saj je predvsem z debelo usnjeno rokavico, ki mu je zaščitila dlan, potolkel po spodnjem koncu škopnika in iz sami slamnatih luknjic oblikoval enakomerno poševno površino … (Znana uganka pravi: Lüknca pr lüknc∂, pa vseglih uodua držikaj je tu?? Odgovor je seveda: slamnata streha).

Sleme je prekril z najdaljšo slamo, ki jo je blago upognil čezenj, ne da bi jo prelomil ter jo pritrdil na obeh koncih, zdi se mi, da je bila vzdolžna palica tam tudi na zunanji strani na obeh straneh slemena. Ampak le zdi. Pri tem delu je krovec potreboval res dolgo lestev … Samo enkrat sem malo bolj pozorno opazovala delo krovca, zato sem morala zdaj na dolgo in široko spraševati, kako je to delo res potekalo …

Slamnata streha je zdržala presenetljivo veliko let. Martinova senica na Trznah je bila s slamo pokrita kakega leta 1935 in je zdržala do leta 1947, ko so streho obnovili in pokrpali, to se pravi 12 let, ljudsko izročilo pa pove, da je dobro narejena ržena streha zdržala celo osemdeset let. A slama je vseeno prej ali slej začela propadati in streha puščati. Ko so se znotraj pojavili vlažni madeži ali zunaj od vetra – ali Škupneka – razkuzman košček strehe, je bil čas za popravilo. Takrat je krovec zamenjal samo tisti del slame, ki je bil dotrajan in jo nadomestil z novo, zato je moral biti pri hiši vedno pripravljen kak škopnik in vezi zanj. Kmet pa je moral misliti na streho že, ko je izbral vrsto žita, ki ga je posejal, pri spravilu pa še posebej.

Sčasoma je na slamnati strehi, zlasti na severni strani, začel rasti mah, ki jo je po en strani odebelil, a je vlaga pod njim pospeševala propadanje slame. Če žito ni bilo res skrbno omlateno in je v slami ostalo kaj zrnja, so ga kmalu našle tudi miši in v streho napravile luknjo ali vsaj luknjico, ki sta jo je zamakanje vode in veter kmalu povečala.

V starih časih so na slamnato streho sadili rastlino netresk ali ušesnik, ker so verjeli, da varuje pred strelo, kot namiguje že ime: ne-tresk (Štefanija Mulec, Gornje Jezero, okoli 1960). Drugi so verjeli, da obstaja duhec Škupnek, hudobni možic, ki leta po zraku in slamnato streho razdira, še posebno na slemenu (Jedrt Hace, Podcerkev, okoli 1954). Nekateri so pripovedovali, da so včasih pr starem videli gorečega kozla, ki je skočil in se skril v slamnato streho, a ta ni zagorela (Ovsec Franc – Knežja Njiva, Stari trg, 2004). V slamnato streho so zatikali žegnane vejice iz cvetnonedeljske butare za blagoslov in varstvo. Butaro je sestavljalo različno rastlinje – leska, viereh, bršljan, breza, vrba iva, oljka ali celo samo ta, nikakor pa ne mala vrba, tista z gladkimi vejicami, ki je dobra za prve piščalke, ker se je nanjo po ljudskem verovanju obesil Juda Iškarijot … Žegnana oljka (ali tudi cela butara) je imela v hiši stalno mesto vse leto in so jo z novo nadomestili šele naslednjo cvetno nedeljo (Jože Matevžič, Vrhnika, 2020). Brezove in druge vejice iz butare so za blagoslov in boljšo rodnost odnesli zataknit po njivah (Marija Anzeljc, Hudi vrh, 2004)

Ta slika je bila posneta nekje v okolici Loža, najverjetneje pod Ulako, saj se zadaj vidi Loški hrib z gradom, pod njim pa lipov drevored, od katerega sta do zdaj ostali le še lipa ali dve, Kovinoplastike pa na tej sliki še zdaleč ni. Kdo sta žanjici, ki žanjeta (najverjetneje) ječmen, ne vemo, kljub temu da sta obraza razločna. Zadaj se vidi njiva cvetočega krompirja in lep kos strnišča, na hrbtu žanjice na desni pa potni madež, kajti žetev, ki mora biti opravljena ravno pravi čas v suhem in toplem vremenu, res ni lahko delo. Zanimivi sta njuni kambrikasti ruti: žanjica na levi je svetlo ruto obdržala rahlo zavezano neskriš pod brado in nekoliko potegnjeno naprej na šišco, da ji senči oči, ko se skloni. Druga je pokrita na marinko – veter ji tako ne razpihava las na obraz, ruta pa vpija potne srage na čelu in hladi glavo. Izpod rute ji kuka uho, za katerega se zdi, da je na njem pripet uhan, mogoče zlat murček … Rokave na obleki si je visoko spodvihala, da je hladneje … Le kdaj sta začeli – zgodaj, takoj ko je šla rosa dol? Še prej? Pozneje? … Nekje sem že napisala, da se kot žanjica nisem proslavila in tako tudi ne vem, ob kateri uri dneva je najbolj pametno začeti žeti. Tisto nekajkrat, ko sem bila jaz zraven, smo želi popoldne, a to najbrž ni pravilo, vem pa tudi, da so bile pri preveč zrelem žitu preglavice z osipanjem zrnja … Slame tega žita na sliki pa ne bodo uporabili za škupo – prekratko je in tudi precej plevela je videti vmes.

Aha, pa na malico sem pozabila – prazen žakelj ne stoji pokonci, zato so ljudje s sabo na polje vzeli kaj za pod zob ali vsaj za žejo. Če so imeli žernadarje in je bilo dogovorjeno, da ti niso bili ob suajem, je bila primerna malica obvezna, ampak to je že druga zgodba. Tema dvema bi pripisala, da imata v senčnem jamlču kanglico s škundrovo ali hruškovo vodo, mogoče čaj ali projo ter kak kos kruha. Mogoče tudi samo vodo; če pa je bila možnost in volja, morda tudi mlajčen kofe in kakšno tašco

Slovarček:

  • povajslu: povreslo
  • škupa: škopa za kritje strehe
  • škupnek: škopnik; snop slame pripravljen za pokrivanje strehe
  • škupar: pripomoček za pripravo škope
  • Škupnek: Škopnik, bajno bitje, ki dela škodo na slamnatih strehah
  •  viereh: rastlina jetrnik (?)
  • lüknca pr lüknc∂, pa vseglih uodua drži: luknjica pri luknjici, pa vseeno vodo drži
  • žegnan: blagoslovljen
  • kambrikast: narejen iz cenejšega potiskanega bombažnega blaga
  • pajtl: lesena naprava z vetrnico za čiščenje žitnega znja
  • možien: muževen, sočen
  • seníca: lesena stavba za shranjevanje sena; senik
  • na šišco: način vezanja naglavne rute
  • na marinko: način vezanja naglavne rute
  • murček: tradicionalen zlat uhan, okrašen z emajlom v oliki črne glave s turbanom
  • rázstava: snopi na požeti njivi postavljeni v piramido po kakih pet skupaj s klasjem navzgor
  • osíne: rese pri žitnem klasu
  • trušca: miznica pri mentrgi; lesena posoda za mesenje testa
  • pr starem: v starih časih
  • ritovje: spodnji del snopa
  • neskriš: navzkriž
  • žernadar: dninar
  • jamlč: jamlič, brazda na meji med njivama
  • škundrova voda: v veliko vode kuhani suhi jabolčni krhlji
  • ob suajem: ob svoji hrani in pijači
  • tašca: ocvrt flancat
  • mlajčen kofe: mlečna kava iz kavnega nadomestka

Viri:

  • Marija Poženel, Ljubljana, 2010, ustno
  • Janez Ravšelj, Markovec, april 2020, ustno
  • Štefanija Mulec, Gornje Jezero, okoli1960, ustno
  • Jedrt Hace, Podcerkev, okoli 1954, ustno
  • Franc Ovsec, Knežja Njiva -Stari trg, 2004, ustno
  • Marija Anzeljc, Hudi Vrh, 2004, ustno
  • Jože Matevžič, Vrhnika, 2020, ustno

Kraj: Loška dolina
Datum: okoli 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: Vladimira Janežič
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: 2 fotografiji

6 komentarjev leave one →
  1. martahren2112 permalink
    13. 05. 2020 23:40

    Milena, odličen opis kmečkih del. Če lahko dopolnim z izrazi z Menišije: pri nas povreslu pravimo povajsmu, žito so vejali na podu, zajemali so ga z veliko “vejvnco” – velnico – lesena priprava za vejanje žita. Vejice dobrovite, ki jo pri nas imenujemo “rabutuje”, damo v leseni žegen – butaro, ki je druge cvetne nedelje čakala zataknjena za špiro pred raufkambro. Plodove dobrovite smo mulci na gmajni tudi pojedli, ko so bili že tako zreli, da smo jih lahko iztisnili na list in polizali. Vsi smo še živi.
    Iz otroških let se spomnim, kako so polivali slamnato streho na sosedovi hiši, ko je v Bezuljaku neko julijsko nedeljsko popoldne zagorelo več poslopij, ker je močan veter raznašal goreče šope sena.

    Liked by 1 person

  2. 14. 05. 2020 07:01

    Kako lepo, da si se potrudila napisati te dopolnitve. Saj ne moremo vsega iztrgati pozabi, poskusimo pa lahko, a ne da? Hvala.

    Všeč mi je

  3. Anonimnež permalink
    14. 05. 2020 07:50

    Sem z veseljem prebral vaš prispevek, ker je bil moj stari oče krovec slamnatih streh in jaz imam to njegovo orodje še nekje spravljeno.
    Lp

    Liked by 2 people

  4. 18. 05. 2020 17:38

    Hvala, da ste se oglasili. Bilo bi zelo zanimivo poznati vsaj imena orodij in pripomočkov, ki so jih uporabljali krovci, saj postopke obvladajo res samo še zelo redki, po starem pa najbrž nihče več ne. Srečno!

    Všeč mi je

  5. Marija permalink
    26. 05. 2020 22:06

    Viereh ni jetrnik, ampak navadni kopitnik. Jetrnik cveti zgodaj spomladi in ima vijolično modre cvetke in trikrpe liste, majhnih cvetov kopitnika pa sploh ne opazimo, če jih posebej ne iščemo. Listi so enodelni, še najbolj podobni ciklaminim, le da niso pisani.

    Liked by 1 person

  6. 27. 05. 2020 08:13

    Najlepša hvala!! Se mi je zdelo, da sem nekaj pomešala in je viereh mogoče nekaj drugega, a se mi nikakor ni posvetilo, kaj. Vi ste to res nazorno opisali in popravili mojo napako. Bralcem se opravičujem zaradi nehotenega zavajanja.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: