Skip to content

1967 Bremerhaven – Potniška ladja Angelina Lauro (2)

25. 06. 2020

Na tej ladji je Slavko Hren poleti 1967 potoval v Avstralijo. Razkošje za okrog 1.500 potnikov, tudi kinodvorana, celo možnost streljanja na glinaste golobe …

Živahni Slavko se v šoli ni prav znašel, en razred je ponavljal. Pouk je bil v hiši, kjer je sedaj notarka in nezadovoljni učitelj Telban mu je nekoč glavo butal v tablo. Žalitev, ki se ne pozabi. Leta 1956 se je v LIP-u Martinjak izučil za strojnega ključavničarja, naslednje leto pa se je odločil za pobeg v Italijo, od koder je nameraval k sorodniku v Kanado. To je bil čas, ko so mnogi mladeniči iskali boljše življenje v tujini, legalno pa se iz države ni dalo oditi. V kupeju na vlaku se je seznanil z leto starejšim Božidarjem Lazićem, ki je z enakim namenom potoval proti Sežani. Srb se je za pot temeljito pripravil, imel je s seboj zemljevid in kompas. Iz Drskovč sta peš krenila proti meji, a so ju blizu Sežane graničarji prijeli. Ker pa je povedal, da pri njih v Cerknici biva miličnik Gvido Kozlovič, kar so gotovo preverili, so ju oba izpustili. Šla sta z vlakom v Ljubljano, od tam pa spet nazaj v bližino Sežane. Tokrat je iskal prehod čez mejo Slavko, ki se je bolje znašel kot prvič njegov tovariš. Zgodaj zjutraj sta bila v Gropadi, kjer jima je slovensko govoreči domačin svetoval, naj se ne prijavita policiji, marveč naj gresta naravnost v logor San Sabo. Tu so ju sprejeli.

Ker je vedel, da na zahodu politične emigrante raje sprejmejo kot ekonomske, se je na to domiselno pripravil. V ovratniku površnika je imel skrit papir, ki je dokazoval, da je bil oče kaznovan zaradi sovražne propagande na 3 mesece zapora. Tako je bil namreč obsojen njegov oče, ki je leta 1948 (čas informbiroja) na veselici v Begunjah prijatelju v pogovoru rekel, da so v JLA nekateri oficirji za Stalina, drugi pa za Tita. Oče je to kazen odsedel, v zaporu na Igu je čevljaril, Slavko pa je v odločbi o izrečeni kazni le »nadomestil« očetovo rojstno letnico s svojo in se površnim Italijanom prikazal kot »politični preganjanec«.

Odpeljali so ga v logor v Cremono, z Božidarjem Lazićem pa sta se tedaj razšla. Med mučnim čakanjem na dovoljenje za odhod naprej ga je bremenila misel na Ančko v Grahovem, ki ji je obljubil, da se mu bo kasneje v tujini pridružila in nekega dne se je odločil, da gre ponjo. Skrivoma se je vrnil v Grahovo in Ančkina mama je odločila: »Če se imata rada, naj gre z njim.« Do Kozarišč s kolesom, potem pa čez Jurišče peš do meje, kjer pa ni bilo več sreče. Dekle so pustili, njega pa odpeljali v zapor v Kopru, kjer je bil mesec dni v samici in potem obsojen na 5 mesecev zapora zaradi prvega pobega in na 6 mesecev zaradi tega, ker je dekle peljal čez mejo, skupaj 10 mesecev.

Kazen je prestajal v mariborskem zaporu, tam spoznal vodjo kuhinje v ambulanti Toneta Haceta, ki ga je kot Notranjca lepo sprejel, pa najprej vprašal: »Kaj si pa ukrou, de si tle?« Ves čas potem je z obilnejšo hrano zanj prijazno skrbel. Pet mesecev je v zaporu delal na »štanci«, potem pa je na nasvet upravnika zapora Franca Plosa, rojaka iz Loške doline, ki je poznal njegovega očeta, vložil prošnjo za pogojni odpust. Prošnji so takoj ugodili in vrnil se je v Cerknico, kjer so ga znanci radi zafrkavali »če ima kak ameriški dolar«.

Razumevajoči oče, kateremu je »dosti nakuril«, mu je kupil rabljeni motor DKW. Leta 1959 si je našel zaposlitev pri Vodni skupnosti Koper, pri čemer mu je pomagal Ciril Remškar. Z bagri in kompresorji iz mednarodne pomoči – Slavko je bil pomočnik strojnika na buldožerju – so gradili luko v Kopru. Kasneje so delali cesto od Vira do Trojan, v Celju pa poglabljali strugo Savinje. Tam je spoznal dekle, se poročil, dobil sina Slavka (sedaj ugledni scenarist in režiser na RTV Ljubljana), a sta se z ženo kmalu razšla. Iz Celja so šli z mehanizacijo gradit kanal Donava – Tisa – Donava, nato Novi Beograd, kjer so gradili Sajmište, Ado Ciganlijo in stadion Crvene zvezde. Delali so za podjetje Ivan Milutinović, zaslužili odlično, bilo je veliko veselja in družabnosti, tako da na kake prihranke ni bilo misliti. Leta 1962 so se z bagri premaknili v Skopje, kjer so gradili vodovod, nato cesto Skopje – Titov Veles in cesto pri hidrocentrali Mavrovo. Takoj po potresu so šli s stroji v Skopje odstranjevat ruševine. Tu je potem položil izpit za poklicnega voznika, do potnega lista pa zaradi podatka o kaznovanosti ni mogel. Tega mu je izdal šele Maks Kebe na Občini Cerknica.

Podal se je v Nemčijo, kjer je najprej delal v delavnici, se učil nemščine, potem pa vozil tovornjak za vojsko ZDA. Po slabem letu je pisal očetu, da namerava v Avstralijo in ga oče, ki je za to prišel v Nemčijo, od namere ni mogel odvrniti. Junija 1967 je z 205 m dolgo ladjo Angelina Lauro, razkošno predhodnico današnjih turističnih križark, iz Bremerhavna odplul na 34 dni dolgo potovanje v Sredozemlje in potem okrog Afrike do Avstralije. »To so bili najlepši dnevi mojega življenja,« vzdušje je bilo prav počitniško in priljubila se mu je italijanska hrana.

Slovarček:

Kraj: Bremerhaven
Datum: 1967
Avtor: neznan
Zbirka: Slavko Hren
Skenirano: 9. 11. 2011
Oblika: razglednica

One Comment leave one →
  1. 25. 06. 2020 08:26

    Kakšna odisejada!

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: