1952 Rakek – Vladimir Strohsack

Vladimir Strohsack se je rodil 8. julija 1912 v Trnovem, umrl 1994 na Rakeku. Njegov stari oče je bil doma iz Bad Kleinkircheima v Avstriji. Ko so gradili Južno železnico, ga je pot pripeljala na Notranjsko. Tu je spoznal svojo ženo, Slovenko. Tudi njegov oče je bil zaposlen pri železnici. Ko se je Vladimir rodil, so živeli v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Kmalu po njegovem rojstvu je bil oče premeščen na Madžarsko. Tam so ostali tri leta. Njegov oče se je že čutil Slovenca, zato se je po prvi svetovni vojni iz italijanske Ilirske Bistrice preselil na Rakek. Vsak dan se je vozil na delo v Postojno. Vladimirja so starši poslali v šolo v Ljubljano. Tja se je vozil z vlakom. Marsikateri dinar si je prislužil z inštrukcijami. Ker je bil nadarjen za matematiko, je že kot dijak inštruiral študente matematike.

V gimnaziji se je začel zanimati za šport. V Narodnem domu v Ljubljani je vadil orodno telovadbo. Trener je bil Boris Gregorka. V domu je takrat treniral tudi Leon Štukelj. Ukvarjal se je tudi s tekom, kolesaril in kot gimnazijec igral na 65 nogometnih tekmah. Bil je tudi dober smučar. V gimnazijskih letih se je odrekel več kot devetdesetim malicam, da si je lahko dal narediti smuči iz gorskega jesena. Z njimi je za Sokol tekmoval na skakalnici pri Sv. Janezu v Bohinju. Skočil je 50 metrov, meter manj od Norvežana, ki je bil favorit. Na slovenskem prvenstvu v smučarskih skokih je dosegel drugo mesto. Drsal je na Ljubljanskem ribniku v Tivoliju in na Cerkniškem jezeru.

Po končani nižji in višji gimnaziji je opravil dva letnika strojne fakultete v Ljubljani. Če bi hotel študij nadaljevati, bi moral v Zagreb, a ni bilo denarja. Stara jugoslovanska oblast ga je poslala v podoficirsko šolo v Sarajevu. Pozimi so ga kot smučarja premestili na Jahorino, kjer je s še nekaj slovenskimi vojaki učil smučanja oficirske otroke. Leta 1938 je tam tekmoval na državnem prvenstvu in dosegel sedmo mesto v slalomu.

Tudi po vojni športne dejavnosti ni opustil. Še naprej je smučal in šahiral. Bil je uspešen predsednik društva TVD Partizan na Rakeku. Ukvarjal se je tudi s fotografijo. Kar nekaj njegovih fotografij smo že objavili tudi v starih slikah. Delal je tudi fotografije za osebne izkaznice.

Še v poznih letih je smučal po okoliških hribih, se udeleževal tekem na Bloški planoti in drsal na Cerkniškem jezeru. Prav tam je bil v osemdesetih letih 20. stoletja atrakcija, ko je z drsalkami na nogah rinil sem ter tja 30 let star Mercedes (ki še vedno dela) Marjana Mikuža.

Med vojno je bil na Rakeku poštni uslužbenec. Ničkolikokrat je med boji partizanov z okupatorjem odvil varovalke, da Italijani s pomočjo telefona niso mogli sporočati povelj. Ker se je bal, da ga bodo odkrili, je imel ves čas pripravljen nahrbtnik z najnujnejšimi stvarmi za prebeg k partizanom. Po osvoboditvi je bil šef avtobusne postaje. Kljub temu pa je večkrat sam sedel za volan in peljal v Lož in nazaj. Kasneje se je ponovno zaposlil na pošti. Imenovali so ga za direktorja, ki je nadziral dvajset manjših pošt. Z Rakeka so ga poslali v Postojno za upravnika okrajnih pošt, od tam pa na carinsko pošto v Ljubljani. Delal je tudi po tri norme in pričakoval, da ga bodo primerno plačali. Namesto tega pa so ga poslali v Beograd na zvezno poštno ministrstvo. Stanoval naj bi pri neki družini, a ga niso mogli sprejeti, ker je bilo še njih preveč v tistem stanovanju. Zato je spal kar na pisalni mizi v pisarni. Po nekaj dneh je iz sosednje pisarne slišal: »Nesi to tistemu Slovencu, on zelo rad dela.« Zato je spakiral in se vrnil domov.

Tu sta ga čakali dve veliki ljubezni: čebele in stari avtomobili. S čebelarstvom se je seznanil že zgodaj. Njegova mama je nekaj let delala pri lesnem trgovcu Antonu Žnideršiču v Ilirski Bistrici. Ta je izdelal panj, ki se na Slovenskem še danes uporablja in se po njem tudi imenuje. Vladimir je že od gimnazije varčeval za nakup orodja, da je panje lahko delal sam. Nekaj jih je tudi kupil v okolici Muljave. Med je postal tudi njegova redna prehrana. V kuhinji je imel vedno sodček tekočega medu, ki si ga je skozi posebno pipo lahko natočil kadar koli. Pred vsako športno tekmo je jedel kruh z medom in mlekom – za energijo. Imel je kar 230 panjev. Številni so bili naloženi na starih tovornjakih, s katerimi je čebele vozil na pašo po vsej Sloveniji pa tudi na Hrvaško, predvsem v Dalmacijo in v Bosno. Imel je tudi lesenega čebelarja – Antona Janšo. V trupu je bil panj, na popku pa odprtina za čebele. Iz enega hloda ga je leta 1937 naredil čevljar Matevž Rudolf iz Koščakov pri Cerknici. Stal je v veži in prvi pozdravil obiskovalce. Ko so nekoč pleskali stanovanje, so ga pokrili z rjuho, izpod katere je gledala le roka. Soseda je prinesla jajca in ob pogledu na mrtvaško belo roko, ki je gledala izpod rjuhe, se je tako ustrašila, da ji je košara z jajci padla na tla.

Druga njegova strast pa so bili stari avtomobili. Imel jih je kar 40, shranjenih na dvorišču. Ko so v Oprtalu v Istri snemali film Manj strašna noč, je s traktorjem izpred vojne oral njivo. Njegovi avtomobili so »igrali« v številnih filmih: Dražgoška bita, Neusahljivi studenec, Kavarna Astoria, Živela svoboda in še pri nekaterih drugih.

Slovarček:

• Boris Gregorka – eden od slovenskih telovadcev »zlate dobe«. Nastopil je na dveh poletnih olimpijskih igrah in več svetovnih prvenstvih. Kasneje je bil trener telovadca Mira Cerarja.

Viri:

• njegovi sorodniki

Kraj: Rakek
Datum: 1952
Avtor: neznan, najverjetneje Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 25. 11. 2016
Oblika: fotografija