Skip to content

1965 Bezuljak – Po nevihti

24. 07. 2020

Lipa je v marsikateri slovenski vasi stala sredi vasi, pod njo so se ob večerih in nedeljskih popoldnevih zbirali gospodarji in modrovali.

Tudi v Bezuljaku je “na vasi” rasla visoka, lepa, stara lipa. Poleg nje so po napeljavi vodovoda postavili veliko korito za napajanje živine. Pri koritu so ženske tudi prale, dokler ni bilo vodovoda po hišah. Med lipo, koritom in cesto so še sredi sedemdesetih let ležale klade, ki so jih gospodarji pripeljali iz gozda in so tam počakale, dokler jih niso odpeljali na žago ali prodali. Tam smo se včasih igrali vaški otročaji.

Junija 1965 smo tudi v Bezuljaku imeli “ta malo žegnanje”, to pomeni, da je bila maša na nedeljo tudi v Bezuljaku. V Bezuljaku je v glavnem oltarju Marijino vnebovzetje, ki ga praznujemo 15. avgusta, na desni strani pa je kip sv. Janeza Krstnika, ki goduje 24. junija. Nedeljo po njegovem godu smo imeli “malo žegnanje”.

Tudi pri nas smo imeli nekaj obiskovalcev, med njima sta bila tudi teta in stric – Mežnarjeva s Kožljeka, ki sta k maši prišla peš čez Kucelj. Bila sta že starejša, zato je popoldne moj brat Jože ponudil, da ju odpelje domov s svojim fičotom. Po poti jih je ujela nevihta s točo, ki mu je razbila zadnjo šipo. Jože se tudi spomni, da je na Boštjanovih hruškah ob poti na začetku vasi odlomilo veje in je moral zapeljati po dovozu mimo Šimčeve hiše, da se je vrnil domov.

Sredi vasi pa je tedaj podrlo lipo čez korito, kot vidimo na fotografiji. 

Na fotografiji vidimo na levi Švigljevo hišo, ki ima lepo speljano trto, da je malo zakrila fasado, ki je še niso uspeli obnoviti po požigu v drugi svetovni vojni. Okna v prvem nadstropju so še založena z zidaki. Skrajno desno je Jakopova hiša, levo od nje je Dolnja Kotova hiša (T’ Duolajna Kuotava), na gričku v ozadju se vidi streha Gornje Kotove hiše (T’ Guorajna Kuotava). Dolnja Kotova hiša ima pod cimrnimi okni pritrjeno desko na kateri so cvetoče rože. Nizka stavba med Švigljevo in Kotovo hišo je Švigljev kevder in hlevi. 

Ta fotografija nam tudi nazorno prikaže, kako so naši predniki varčevali s prostorom. Hiše so dobesedno stlačene skupaj, med njimi je le malo prostora, postavljene so ob vznožju hriba, da je ostalo čim več rodovitne zemlje za obdelovanje.

Zadnja stran fotografije.

Kako se dogodka spominja Anton Meden – Tonkov Tone, lahko poslušate na spodnjem posnetku. Naš vodja in urednik Miloš je za sodelavce Starih slik pripravil predavanje o uporabi magnetofona in nas vzpodbujal, naj skušamo ob pogovorih s sogovorniki tudi posneti kakšen odlomek. To je moj prvi poizkus in temu primerna je “kvaliteta”.

Slovarček:

  • kevder: shramba za poljske pridelke (repo, peso, korenje), ki so jih hranili v pregradah, za krompir pa so skopali jamo v tla, jo obložili s slamo in pokrili z deskami, da je bil krompir na hladnem
  • hlevi: hlev za prašiče, ki je imel poleg tudi “kuhinjco” – prostor z velikim kotlom, v katerem so kuhali krmo za prašiče in velikim lesenim koritom, v katerem so s sekalom zdrobili skuhano krmo in jo kasneje še zmečkali s “štokovnikom”.
  • cimer : soba v zgornjem nadstropju, običajno spalnica staršev

Viri:

  • Anton Meden, Bezuljak, ustno 2017
  • Jože Hren, Ljubljana, ustno, maj 2020

Kraj: Bezuljak
Datum: junij 1965
Avtor: Anton Debevec – Žogarjev, Bezuljak
Zbirka: Ana Cunder – Žogarjeva, Bezuljak
Skenirano: 10. 3. 2016
Oblika: fotografija

11 komentarjev leave one →
  1. Vilma permalink
    24. 07. 2020 11:28

    Rušilni vihar, ki je podiral drevesa in odkrival hiše, je bil 4. julija 1956. Kolior se spomnim, je o tem že napisano tu v Starih slikah. Predvidevam, da je bila tudi v Bezuljaku lipa podrta na ta datum.

    Všeč mi je

  2. martahren2112 permalink
    24. 07. 2020 23:01

    Spoštovana g. Vilma, že mogoče, da je bil vihar tudi leta 1954, sama sem bila premajhna, da bi si to zapomnila. Ta lipa pa je bila žrtev viharja leta 1965, kar je na zadnjo stran fotografije napisal njen avtor, domačin, nevihte in toče pa se spominjam tudi sama in moji domači. Lepo pozdravljeni.

    Liked by 1 person

    • Vilma permalink
      26. 07. 2020 18:32

      Se opravičujem. Ne vem od kje je prišla narobe letnica. Pravilno je 1965. 4. julij je bil nedelja. Takrat je podrlo gozdove tudi na Javorniku.

      Všeč mi je

  3. Valentina Stražiščar permalink
    24. 07. 2020 23:11

    Ga. Marta zelo lep posnetek ! Ta gospod je od mojega očeta bratranec.
    LP

    Liked by 1 person

  4. Anonimnež permalink
    25. 07. 2020 01:21

    Skoraj nemogoče da bi bil vihar 4.julija 1956 in na isti datum leta 1965

    Všeč mi je

  5. 26. 07. 2020 20:10

    Še ena zanimivost,če lahko dodam!O tem viharju sem večkrat poslušal pripoved mojega očeta Jožeta,kaksno neurje je bilo in kako je pihalo.Takrat je podrlo tudi pri nas(pri Fižnarjevih v Dobcu) oreh na vrtu,ki pa so ga kasneje postavili nazaj z dvema paroma volov in ga podprli z lesenim “križem”tako da je ostal še nekaj desetletij pri življenju.So bile pa razkrite prenekatere strehe,tako da je bilo kar nekaj dodatnega dela.Jaz sem bi takrat še “na varnem”,v sedmem mesecu …

    Liked by 1 person

  6. Anonimnež permalink
    27. 07. 2020 00:19

    Tudi pri nas v Grahovem je tako podrlo sosedov oreh na našo drvarnico pa ga niso požagali, ker je bilo takrat vsake stvari škoda tudi če je bilo samo drevo. Ampak so (smo) ga postavili nazaj z parom konj, verigami, vintami z vzvodom (kontrapezo) in podobnim orodje centimeter po centimeter do takega položaja da ni bil več na strehi drvarnice. Nato pa smo ga podprli in privezali z zajlami na dve res veliki skali v bližini. Tako se je tudi zakoreninil in po kar nekaj letih so odvezali jeklenice je tako stal in rodil še ene trideset let.
    Potem sem pa naredil iz drvarnice novo zidano stavbo sosed pa iz plota škarpo takrat pa orehu ni bilo več pomoči in je moral pasti z pomočjo motorne žage.
    Zraven nas je podrlo en kozolec, enega je samo toliko krenilo ,da je ena baba (steber) z kamna padla, tretjega je pa samo malo razkuštralo je rekel sosed , ker je bil še s slamo krit.
    Drugače pa kar nekaj dreves podrtih v okolici.
    Viharja se še dobro spomnim čeprav sem imel takrat malo čez pet let.

    Liked by 2 people

  7. 27. 07. 2020 09:27

    Tudi jaz se spomnim tega neurja. Teti je podrlo ves gozd v Tisovniku in oče je hodil še dolgo pomagat pospravljat tisti les, ki ga je teta imela kot zlato rezervo za hude čase, potem pa so ga morali prodati po prav nizki ceni.

    Liked by 2 people

  8. martahren2112 permalink
    27. 07. 2020 11:39

    Hvala vsem, ki ste komentirali prispevek. Tako smo dopolnili vedenje o obsežnosti takratnega viharja. Zelo zanimiva sta tudi komentarja o orehih, ki so ju “postavili” nazaj. Takrat še nismo mogli kupovati orehov v trgovini in so bila dobra orehova drevesa dragocena.

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: