Skip to content

Cerknica – Razglednice Jerneja Malovrha (10)

13. 09. 2020

1910 Dunaj — Cesar Franc Jožef I.

 
Fotografija iz zbirke Jerneja Malovrha prikazuje cesarja Franca Jožefa I. v lovski opravi. Glede na izgled cesarja ocenjujem, da je fotografija nastala okrog leta 1910.

Franc Jožef I. se je rodil 18. avgusta 1830 v palači Schönbrunn na Dunaju, kot najstarejši sin nadvojvode Franca Karla in Zofije Bavarske. Ker je bil njegov stric, cesar Ferdinand od 1835 nesposoben, njegov oče pa skromen in upokojen, je mladega nadvojvodo Franca vzgojila mati kot bodočega cesarja, s poudarkom na predanosti, marljivosti in odgovornosti.

Družinsko življenje so pretresale tragedije. V zakonu z Elizabeto Bavarsko, znano pod vzdevkom Sissi, sta imela štiri otroke, vendar je hčerka Zofija umrla kot otrok, edini sin Rudolf pa je leta 1889 storil samomor. Leta 1898 pa je kot žrtev atentata umrla tudi cesarica Elizabeta.

Franc Jožef I. je prestol prevzel po revoluciji leta 1848, ko je nasledil strica Ferdinanda I. Po zadušitvi revolucije in zmagi nad Madžari v vojni za neodvisnost, je ukinil ustavni režim. Obdobje neoabsolutizma se je končalo po porazu v vojni s Piemontom in Francijo leta 1859. Cesar je bil prisiljen obnoviti ustavno vlado in država se je pričela razvijati v sodobno parlamentarno monarhijo.

Kljub temu so se v državi krepila mednacionalna trenja, ki so leta 1867 vodila v preoblikovanje cesarstva v dualistično monarhijo Avstro-Ogrsko po porazu v vojni s Prusijo leta 1866.

In 16. novembra 1864 je bil cesar Franc Jožef I. pri knezu Windischgrätzu na lovu na medveda. Zaradi dežja je bil lov neuspešen. Cesar je prenočil v »stari hiši« na Javorniku. V bližini Otoških dolin še zdaj pravijo smreki, pod katero je vedril »cesarska smreka«.

Manj je znano, da je imel Franc Jožef kar razgibano ljubezensko življenje. V zakon je stopil iz ljubezni in cesarico Sisi je iskreno ljubil. A cesar je imel tudi dve ljubici. To, kar se je dogajalo na cesarskem dvoru za zaprtimi vrati, so vedeli le redki. Tudi po razpadu monarhije so tisti, ki so bili seznanjeni z zakulisnim dogajanjem na dvoru, v veliki večini zvesto molčali oziroma v svojih spominih zelo spoštljivo pisali o cesarjevem zasebnem življenju, šele mnogo kasneje so se zgodovinarji začeli ukvarjati z razkrivanjem privatnega življenja cesarja, do tistega trenutka pa se je med ljudmi že uveljavila vsemogočna očetovska podoba Franca Jožefa, ki je nova dejstva o njegovi zasebnosti niso nikoli načela.

Kljub temu je zdaj znano, da je imel skoraj petnajst let strastno razmerje z Anno Nahowski, petnajstletnim dekletom, ki jo je tedaj 45-letni cesar srečal med sprehodom v parku. Nazadnje je z njo prekinil razmerje in ji izplačal visoko vsoto denarja za njen molk.

Tedaj pa je bil že v razmerju z igralko Katharino Schratt. Prijateljevanje s Schrattovo je spodbujala celo cesarica Elizabeta, ki si je želela, da bi ob njenih dolgih odsotnostih nekdo cesarju krajšal čas in popestril njegovo vsakodnevno rutino. Igralka je na dvoru veljala za cesarjevo prijateljico.

Tudi sto let po smrti so mnenja o cesarju Francu Jožefu razdeljena na območju celotne bivše Avstro-Ogrske monarhije. Za nekatere je bil totalitarni vladar »ječe narodov« in oseba, ki ni imela težav z zapiranjem in usmrtitvami vseh tistih, ki so ga kritizirali in delovali proti njemu ali državi. Za nekatere je bil močan cesar, ki je predstavljal trdnost monarhije in je bil kombinacija konservativnega in modernega voditelja, ki se je znal prilagoditi duhu časa.

Posebej pri številnih prebivalcih BiH je danes zelo cenjen, saj je bila pokrajina v času Avstro-Ogrske modernizirana in sekularizirana, življenje pa boljše kot v času Osmanskega cesarstva ali Kraljevine SHS. Na drugi strani pa je še danes, po več kot sto letih od sarajevskega atentata, od številnih Čehov mogoče slišati izjave, ki pravijo, da je dobro, da so Jugoslovani ustrelili Franca Ferdinanda, to je na koncu privedlo do razpada monarhije in prineslo Čehom svobodo.

Kljub različnim pogledom na Franca Jožefa in državo, ki jo je predstavljal, pa je dejstvo, da je bil eden od najmočnejših habsburških voditeljev v zgodovini ter eden od simbolov Evrope od druge polovice 19. stoletja do I. svetovne vojne. Cesar ob Mariji Tereziji velja za najbolj priljubljenega habsburškega vladarja med Slovenci.

Cesar Franc Jožef I. je umrl 21. novembra 1916 v palači Schönbrunn na Dunaju.

Vir:

  • Wikipedija

Kraj: Dunaj
Datum: 1910
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: razglednica

4 komentarji leave one →
  1. 13. 09. 2020 07:47

    Precej dolgo nazaj je že, ko nam je skupini pohodnikov Janez Kandare nekje v okolici gradu Snežnik, bolj proti Šmarati pokazal v gozdu veliko skalo z vklesano letnico 186?, ki so ji domačini rekli “Francjožefova špila” ali nekaj podobnega, a nihče ni več vedel zakaj se skali tako reče in ali spominja na kak konkreten dogodek…

    Liked by 1 person

  2. francmazi permalink
    13. 09. 2020 13:53

    Zanimivemu prispevku dodajam še nekaj o kratkotrajni hvaležnosti.
    Po potresu 1895 je bila Ljubljana močno prizadeta, cesar si je kmalu prišel ogledat ruševine in obljubil pomoč. Res je potem prišlo z Dunaja precej denarja in Ljubljana, ki je tedaj imela od Frančiškanske cerkve do kolodvora še travnike, se je hitro spremenila. Zrasla sta hotel Union, sodna palača in sploh nova Miklošičeva cesta pa še marsikaj.V zahvalo za darežljivost so Ljubljančani ob otvoritvi sodne zgradbe leta 1902 pred njo odkrili tudi cesarjev doprsni kip iz belega marmorja na visokem podstavku, v katerem je vklesana mladenka,(simbolizira Ljubljano), ki steguje v desnici vejico proti cesarjevemu obličju kot znak hvaležnosti za veliko pomoč.
    A dobrota je sirota, pravijo. Leta 1918 ob razpadu cesarjeve in naše države, meščani niso več čutili potrebe po izražanju hvaležnosti cesarju. Odstranili so njegov kip, a ohranili podstavek. Nanj so potem preprosto postavili doprsni kip jezikoslovca Franca Miklošiča (1813 – 1891) in tako prihranili stroške. Nastala pa je težava: če greste danes po Dalmatinovi cesti in obstanete pred spomenikom v parku, vam nikakor ne bo jasno, kaj simbolizira vitka, nekoliko razgaljena mladenka, ki dviguje vejico proti kipu skrajno resnobnega jezikoslovca.

    Liked by 5 people

  3. alojzmazij permalink
    13. 09. 2020 20:59

    O hvaležnosti bi se dalo veliko pisati . Znani kamniti most čez Bloščico v Velikih Blokah je bil zgrajen l. 1858 času v vladanja cesarja Franca Jožefa in gradnje južne železnice Dunaj-
    Trst. Vklesan napis na sredi mostu se prične z: Nj. cesarsko kraljevo apostolsko visočanstvo
    Franc Jožef…itd. A kaj hočemo, naš blagopokojni cesar po svoji smrti ni bil ravno v modi, Bloški most pa si je po mnenju nekaterih zaslužil cesarsko ime in pred kakimi 30 leti so mu vrli botri enostavno dali ime Napoleonov most, čeprav je bil ta v času gradnje že več kot 30 let v grobu in z Bloškim mostom ni imel nič. Bil pa je v času prekrstitve mostu bolj “in”kot bi rekli danes.

    Liked by 4 people

  4. Igor Vidrih permalink
    14. 09. 2020 00:31

    Še nekaj utrinkov o obisku Cesarja Franca Jožefa I v naših krajih. Izgleda da so mu bili naši kraji kar všeč in jih je obiskoval tudi če ni imel VAVČERJEV ( malo za šalo ). Dvakrat je obiskal Postonjsko jamo ( 1857 in 1883 ) leta 1883 tudi idrijski rudnik živega srebra in kot je že omenjeno Cerkniško jezero oziroma grad Snežnik. Verjetno si je prav obisk teh naših krajev kar dobro zapomnil, saj je moral po močnem dežju pešačiti cez Lipsenj pod Goričicami do Vrhjezera (Gorenje jezero ) do “stržena”. Začelo pa se je takole:
    Dne 15. novembra je ob 2. ponoči cesar prispel z vlakom na lepo okrašeno železniško postajo Rakek. Pričakal ga je nadlogar vitez Stökl, ob straneh pa je stalo 20 logarjev in gozdnih čuvajev z baklami. Cesarja je pozdravil tudi 75-letni starček knez Weriand. A razbesnel se je strašen vihar, da je pogasil vse bakle in svetilnice, preproge po tleh pa so malone splavale po vodi. Hitro so se umaknili v Tomšičevo hišo. A lovska družba se je tu zadržala smao eno uro, saj je bil cesar odločen da gre na lov na medveda. Tiste dni so jih po sledeh v snegu, okrog gradu Snežnik, našteli okoli 11. Toliko jih še ni bilo nikoli. ( Naj pride sedaj, da bo videl koliko jih je ) Tako so se ob tretji uri v kočijah odpeljali proti Cerknici, da bi se s čolni odpeljali preko jezera na drugo stran. A neurje je bilo tako hudo, da je vse čolne odtrgalo od privezov, nekaj se jih je potopil nekaj pa jih je odplavalo po jezeru, verjetno v Veliko Karlovico. Tako jim je gozni čuvaj Sever preusmeril na drugo pot prko Grahovega Žerovnice in Lipsenja. Bila je strašna noč in lilo je kot iz škafa. Na lipsenjskem mostu pri Krkotu ( sedaj pri “Ta žagnih” – Petričevih ), so morali gospodje stopiti iz kočij in naprej oditi peš pod Goričicami preko Vrhjezera ( Gorenje jezero ) do takozvanega ” stržena”. Na srečo so tam na drugi strani opazili kmeta s čolnom, ki so ga poklicali, da je gospodo prepeljal s čolnom do Laz. Tam je čakalo sedem jeznih konj da so lažje nadaljevali pot. .
    No cesar pa ni bil od muh. Ko so šli naprej peš čakat medveda na dogovorjno mesto v Otoških dolinah je bilo gozdemu pazniku Matevžu Mulcu, ki je bil določen za vodiča, naročeno naj hodi malo bolj počasi ( seveda so ostali mislili da cesar ne bo mogel hitro hoditi ), a mu je cesar kar naprej stopal po petah, da je začel hoditi hitreje. Čez kake pol ure so ugotovili, da so ostali samo trije Mulec, cesar in Hugon Windisch-Graetz. Ostalih lovcev ni bilo za njimi, ker niso mogli hoditi tako hito, nakar so se še izgubili. Mulec jih je odšel iskat, cesar in Windisch-Graetz pa sta samo odšla do cilja kamor sta prispela okoli desete ure dopoldan. Vseskozi jih je spremljal dež, sneg se je zaradi obilice dežja stopil, tako da medvedom niso mogli slediti. Medvedi so se verjetno zaradi hude nevihte umaknili v Snežnik in brloge, tako da se je lov izjalovil.

    Podatke sem dobil iz zapisa v Koledarju sv.Mohorja leta 1899 Naš cesar vrh Javornika, avtorja župnika Ivana Podboja.

    Še eno moje razmišljanje. Navezal bi se na misli gospoda Franca Mazija o spomenikih. Slovenci svetu ne moremo pokazati naše zgodovine, saj vsakokratna nova oblast uniči vse spomenike prejšnje oblasti, kot vemo pa tudi preko te dediščine pokažemo svojo zgodovino.
    ” Moji lubi Slovenci” kdaj bomo dojeli da zgodovona JE ( stvari so se ZGODILE ) pa naj nam bo všeč ali ne in jo moramo kot takšno tudi sprejeti.

    Liked by 5 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: