Skip to content

1951 Podcerkev – Požgana Hlepinova hiša

14. 09. 2020

Na sliki je Hlepinova hiša v Podcerkvi, ki jo je italijanska okupatorska vojska požgala 20. 8. 1942. Prepoznala sem jo s pomočjo prispevka Anite Manfreda 1945 Podcerkev – Pred Hlepinovo hišo, saj se hiše sama ne spomnim, čeprav smo od leta 1950 do 1958 živeli v Podcerkvi. Bila sem premajhna, ta hiša je bila od nas nekoliko odmaknjena in iz ruševin je bil v tistem času tudi že pobran ves uporaben material, kajti Hlepinovi so 1951 začeli graditi novo manjšo hišo na drugem koncu vasi.

Kolikor sem iz do sedaj zapisanega o Hlepinovih lahko razbrala, fotografa Franca Trudna ob požigu ni bilo več doma. Bil je z drugimi Notranjci v internaciji na majhnem italijanskem otoku Ustica severno od Sicilije in je počasi okreval po tistem, ko so ga Italijani hudo pretepli v Šempetru.

Kako se je počutil, ko se je po koncu vojne vrnil v domačo vas? Je sploh vedel, kaj vse se je zgodilo, medtem ko se je mučil po italijanskih in pozneje nemških taboriščih?… Vsekakor je svojo požgano domačo hišo, kakor tudi vse druge pomembne dogodke v družini – čiščenje ruševin, gradnjo nove hiše, pogreba staršev, poroko, celo novo mobiljo – ohranil na slikah, ki so ostale v njegovi zapuščini do danes. Hišo je – domnevam – posnel malo preden so začeli iz ruševin odbirati uporaben material, predvsem kamen, in ga voziti na novo gradbišče. Mogoče je bilo to konec zime 1951, čeprav sem sliko, na kateri fotograf in njegov nečak nalagata kamen na voz s kravjo vprego prvotno datirala v leto 1946. Šele pozneje sem namreč med slikami našla njegov posnetek začetka gradnje nove hiše in letnico 1951. Bridki časi.

Kako pa so se počutili prebivalci Babne Police, ko so s Prevole zrli na svoje goreče domačije, medtem ko so jih tuji vojaki gnali v koncentracijsko taborišče na Rab? Pa Babnopoljci konec julija 1942, ko so jim Italijani pobili 49 mož, ostale pa odgnali na Rab in požgali večji del hiš? Pa Ložani, Vrhničani in oboji Poljanci ter vsi iz drugih vasi Loške doline, ki so jim italijanski vojaki požgali domove zaradi dokazanega ali le domnevnega podpiranja partizanov in sodelovanja z Osvobodilno fronto ?…

In med slednjimi moji stari starši, tete in še mladoletni striček na Dolenjih Poljanah – kako jim je bilo, ko so najprej njim oplenili in požgali domačijo, čez kratek čas pa še vso preostalo vas ter odpeljali moške v internacijo, vse druge pa izgnali ?…

Prvikrat je na Dolenje Poljane s četo vojakov prišel tenente – se je spominjala mamina sestra teta Micka še nekaj let nazaj – ki je v rokah držal listek in bral z njega: “Giovanni Okolis – partigiano!” Kdo mu je povedal, da je Okolišev Janez v partizanih?… In je šlo z njimi vse: svinje, voli, žito, meso, mast in vsa druga živila pa še marsikaj … hiša in gospodarska poslopja pa v plamene. Samo tetin šivalni stroj je nekdo dovolj priseben odnesel še pravi trenutek v grmovje in kašča je ostala, ker je bila bolj oddaljena od ostalih poslopij … Za silo so se Okoliševi takrat po požigu stisnili pod z deskami nakrit velb starodavnega svinjaka, ki je bil tam morda še iz turških časov, po izgonu pa je vseh osem ali devet Okoliševih bivalo v eni sobi pri očetovem bratu v Iga vasi. Ate, ki jim je bilo bivanje v takih razmerah neznosno, so čez čas na Poljanah kljub prepovedi spet z deskami nakrili en prostor, da so bili vsaj v svojem. Postopoma so prišli še vsi drugi člani družine za njimi. Skrivaj in ponoči so hodili obdelovat njive na Poljane in šele po vojni spet sezidali hišo ….

Moj najzgodnejši spomin na mamin rojstni kraj iz začetka petdesetih let so ruševine. Med njimi je stalo nekaj na hitro obnovljenih hiš – Okoliševa, Novakova, Mežnarjeva, Ta mladih in Ta starih Urhovih, v zrak pa so štrlele požganije Polončičeve, Knausove in še nekaterih drugih hiš in gospodarskih poslopij. Nekoč cvetoče Dolenje Poljane s šolo in gostilno so bile tedaj še vedno pretresljive na pogled. Poljanska Mati Božja sedem žalosti v cerkvici na griču, kjer so nekdaj sušili lan, je tiste čase pretakala še posebno krvave solze … Na Gornjih Poljanah pa so nazadnje ostali le še Matičnovi, čeprav sta bili obnovljeni tudi vsaj dve hiši, ki pa sta bili naseljeni le še nekaj let.

Požgane hiše so bile v Loški dolini še pet ali deset let po vojni vsakdanji pogled. Kadar smo kam šli, sem starše kar naprej spraševala: “Kaj je bilo pa tukaj?” Pa so rekli: “Polončičeva (ali katerakoli že) hiša …” “Zakaj pa je vse podrto?” In sem vedno znova dobila enak odgovor: “Med vojsko je bilo požgano …” Otrok ne razmišlja kaj to pomeni – bilo je pač požgano in zdaj so tam počrneli okrušeni zidovi in kupi kamenja, iz katerega raste grmovje z rumenimi mačicami spomladi in trnova robida, ki jeseni rodi sočne sladke plodove …

Pokojna Ivanova mama Marija Ožbolt z Babnega polja je večkrat povedala, kako je bilo, ko so Italijani julija leta 1942 pri sosedih Šimanovih zažgali hišo in so se Ivanovi bali, da se bo vnela tudi njihova. Babnopoljci so imeli gasilsko brizgalno in Petrova Ada je bila tista, ki je takrat edina znala nekoliko poveljevati pri gašenju, kajti moških ni bilo več in ko je pri Šimanovih zagorelo, so ljudje prišli z brizgalno, malo poškropili, pa so šli spet drugam, saj je gorelo po vsej vasi – samo toliko so lahko pogasili, da se niso vnele še druge hiše ali še to ne. Tistih hiš, od koder so bili gospodarji pobiti, pa vojaki niso dovolili gasiti … Ivanovega očeta so zaprli in italijanski oficir je zato dovolil, da pri Ivanovih umaknejo mobiljo, ki so jo imeli v gornjem nadstropju, za primer če bi zagorela tudi njihova hiša. Celo poslal je dva vojaka, da bi pomagala, pa sta omaro kar vrgla dol po stopnicah, da se je razbila … Takrat sta gospodinji Mimi izginila iz predala v mizi tudi zlata verižica in zapestna ura, ki sta bili njeni edini dragocenosti in spomin na že davno umrlo mamo. Ko je odhajala od doma z Blok ji ju je izročil oče, da bi imela nekaj vrednega za kakšno hudo silo …

O Dolenjih Poljanah pa ljudsko izročilo malce posmehljivo pravi, da so v davnini zviti Poljanci svojo nadvse skromno vas, ki je nemara – kot Klance – nastala prav zaradi vzdrževanja protiturških stražnih ognjev, premeteno prekrili z vejami in jo tako skrili pred turškimi hordami, ki so prihajale s Hrvaške strani čez Jermen dol plenit v slovenske vasi … Pred Italijani pa veje ne bi pomagale … Ti so sistematično požgali in izpraznili vse obrobne vasi in zaselke v Loški dolini, da bi onemogočili podporo in oskrbo odpornikov, pozneje pa so nameravali na vse izpraznjene posesti naseliti svoje ljudi iz revnih južnih predelov Italije, da bi izkoriščali dragoceni les, ki ga je v Italiji tako zelo primanjkovalo …

Slovarček:

  • mobilja: pohištvo
  • velb: obok
  • tenente (it.): poročnik

Viri:

  • Stareslike.cerknica.org
  • Malka Kandare, Stari trg, september 2020, ustno
  • prof. Anton Avsec, Medvode, 2018, ustno
  • Ko so gorele naše vasi. Publikacija ob 60-letnici požigov v Loški dolini, 2002.

Kraj: Podcerkev
Datum: domnevno 1951
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 20. 6. 2012
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. 14. 09. 2020 07:30

    Prav včeraj mi je prof. Avsec, rojen v Vrhniki, posredoval še naslednji spominski drobec:

    “Vrhnika je bila že požgana, mi smo bivali čebelnjaku in od tam smo videli, ko je začelo goreti na Dolenjih Poljanah. Izza grebena Racne gore je veter prinašal gorečo slamo iz škopnikov, ki je kakor mogočen grozljiv ognjemet padala na Igovsko gmajno. Stari oče je bil vse iz sebe v strahu, da se bo vžgal tudi gozd na pobočju hriba, kjer je imel parcelo, toda veter je bil tako močan, da je tista goreča slama padala daleč naprej na ravnino. Še zdaj vedno, ko vidim ognjemet, pomislim na tisti prizor, ko so gorele Dolenje Poljane.”

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. 1938 Vrhnika – O porokah in torti z mačjo tačko | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: