Skip to content

1934 Kraljevica – Morski pes jo je požrl

6. 10. 2020

Včasih je dovolj že majhen namig, da se spravim k pisanju. Tokrat je bil to prispevek na prvem programu Radia Slovenija 21. 8. 2020 v rubriki Na današnji dan:

21. avgusta 1934 je med plavanjem v Jadranskem morju pred Kraljevico v Kvarnerju morski pes zgrabil za nogo Ljubljančanko Veruško Novak. 17 – letno dekle je postalo prva dokumentirana žrtev morskega psa na vzhodni strani Jadranskega morja. Za vsemi poznejšimi žrtvami morskih psov so našli vsaj nekaj ostankov le za nesrečno dijakinjo ljubljanske mestne ženske gimnazije pa nikoli ničesar.

Na fotografiji sta Malči Novak, roj. Urbič in njena hčerka Veruška. Fotografija je že 5 let čakala, da bom napisala prispevek. Našla sem jo pri sestrični Stanki Intihar. In zakaj je tako zanimiva? Stara mama nesrečnega dekleta je bila doma s Kožljeka, Jera Korošec – Mežnarjeva Jera. Bila je sestra moje stare mame Marije Korošec, ki se je poročila k Antonovim v Bezuljak. Ne vem, kako je prišla v Ljubljano in se tam poročila. Z možem sta najela stanovanje v grajskem poslopju in tako je postala “teta z grada”. Teta je imela tam manjšo trafiko, prodajala pa je tudi domače sladke dobrote.

Imela je dve hčerki starejšo Amalijo – Malči in mlajšo Milko. Malči se je poročila, stanovali so za Bežigradom. Imela je tri otroke: sina Stojana, ki je postal duhovnik ter dve hčerki. Starejša je postala zobozdravnica, mlajša pa je bila Vera. Veruška je bila dijakinja mestne ženske gimnazije, ukvarjala se je tudi s športom in med počitnicami spremljala skupino otrok. Ne vem, je bila to kolonija, plavalni tečaj ali otroci, ki so bili v Kraljevici na zdravljenju? V prostem času je odplavala malo predaleč in to je bilo usodno.

Za tiste čase je bila tragična smrt mladega dekleta prava senzacija. Uradno so povedali, da je dekle izginilo in od nje ni ostalo nič. Drugi so vedeli povedati, da so ribiči morskega psa ujeli in v črevesju našli Veruškino zlato verižico. Ne vemo, kaj je resnica.

Zapis na zadnji strani ni popolnoma točen. Matijeva mama Marija – Micka Turšič iz Nov’ga Jorka je bila rojena Hren, pri Antonovih v Bezuljaku. Njena mama je bila Mežnarjeva s Kožljeka, tako kot mama od Malči Novak.

Veruška je bila “ta mala sestrična” lastnice fotografije Stanke Intihar, pa tudi moja in še od mnogih še živečih Notranjcev.

Ko je Miloš pripravljal post, ga je seveda zanimalo, kdo je avtor fotografije. Fotografski atelje je bil v Dukičevem bloku v Ljubljani. A glej ga, zlomka, kateri je ta blok? Najbolj znani so Dukičevi bloki v centru Ljubljane, na Štefanovi ulici, nasproti Nebotičnika. Toda ti so bili zgrajeni šele leta 1935, fotografija pa je nastala prej. Leo Dukič je bil znan gradbenik med obema svetovnima vojnama. Mogoče bo kdo od bralcev kaj več vedel.

Viri:

  • Marija Hren, Bezuljak, ustno, 2020
  • Radio Ljubljana, I. program, Na današnji dan, 21. 8. 2020

Kraj: Ljubljana
Datum: 1934
Avtor: Foto Atelje Staut, Ljubljana, Dukičev blok
Zbirka: Stanka Intihar
Skenirano: 20. 3. 2015
Oblika: fotografija

4 komentarji leave one →
  1. 6. 10. 2020 12:04

    Kakšna srhljiva usoda! Pretresljivo še iz oddaljenosti tolikih desetletij.

    Liked by 1 person

  2. Jani permalink
    13. 11. 2020 21:07

    To zgodbo o morskem psu in žrtvi poznam. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja sem kar nekaj let hodil na letovanje v Kraljevico. Tam je bila otroška kolonija, kamor smo prihajali tudi otroci iz Ljubljane. Mislim, da imam nekje še fotografije otrok in vzgojiteljic. Spominjam, da je tja hodila vsako leto invalidka (paraplegik). Mislim, da je prihajala z mamo. Vem, da sem tam pogosto igral karte. Naučili so me igrati remi. Spominjam pa se tudi, da smo tisti, ki smo prihajali v avgustovski izmeni sodelovali na komemoraciji v spomin na neko dekle, ki jo je pojedel morski pes. V morje smo vrgli cvetje, mislim, pa da je nekdo odpeljal venček nekoliko dalj od obale. V tistih letih so bili tam kar pogosto morski psi in so nas vedno opozarjali. Prišli so največkrat za ladjami, ki so prihajale v ladjedelnico na popravilo. Objekt, kjer smo prebivali, še vedno stoji. To sem opazil od daleč, iz glavne ceste. Spominjam, da je bila tam tudi družina Bebić, ki je, če se ne motim skrbela za dom. Njihov sin je igral nogomet in je bil kar nekaj starejši od nas.

    Liked by 4 people

    • 13. 11. 2020 22:14

      Tudi sam sem bil v zdravstveni koloniji v Kraljevici. Bilo je poleti 1963, skupaj nas je bilo precej otrok iz cerkniške občine. Prej sem bil dve leti v koloniji v Šiljevici – Jadranovo. Žal nimam iz Kraljevice nobene fotografije.

      Liked by 2 people

    • martahren2112 permalink
      13. 11. 2020 22:48

      Hvala za komentar ! Zanimivo, da je vodstvo kolonije še po tolikih letih od nezgode ohranjalo spomin na tragično usodo mlade Veruške.

      Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: