Skip to content

1975 Velike Bloke – Poziv

17. 10. 2020

Vojaško obveznost je uvedel Napoleon in s tem v začetku tudi številčno močno prehitel svoje nasprotnike. Popolnjevanje vojske se je nato dolgo razvijalo in na vrsto sem prišel tudi jaz. V SFRJ je veljala splošna vojaška obveznost. Pri 17. letih sem v Cerknici opravil nabor – vesterengo in bil potrjen kot sposoben za vojaško službo. V Cerknico nas je na ta pomembni dogodek s konji in okrašenim vozom peljal Pintar s Studenca. To je bila dobra priložnost, da smo večina nabornikov prvič , globlje pogledali v kozarec in se v temu primernem stanju vrnili domov.

V 3. in 4. letniku srednje šole smo imeli obvezen predmet Predvojaška vzgoja. Na strojni tehnični šoli nas je z osnovnimi vojaškimi veščinami in doktrino seznanjal učitelj Jerković. Od njegovih predavanj polnih prispodob, v nekakšni mešanici slovenščine in srbohrvaščine, sem si najbolj zapomnil njegov opis puške M48, ki služi: “za uništavanje neprijatelja vatrom, nožem i kundakom!” Posebej direktno je opisal uporabo bajoneta na puški: “uvek pazi, da ti prvi neprijatelju dobro otvoriš menzu!” Ni kaj, tako je bilo.

Na fakulteti smo se s to tematiko srečevali v prvem in drugem letniku študija z bolj učenim naslovom predmeta Osnove narodne obrambe pri prof. Dušiću in prof. Perhavcu. Po koncu študija sem bil tako pripravljen za službo domovini in sredi septembra je domov v Velike Bloke prišel poziv z naslovom VP 2908 Banja Luka – šola rezervnih oficirjev oklepnih enot.

Podmiren s 135 dinarji za stroške in 105 dinarji za karto, majhno torbo s higienskimi pripomočki ter vrečko za pakiranje civilne obleke, sem z avtobusom “Lasta” Beograd odpotoval v Banja Luko. Prvi vtis ob prihodu ni bil slab. Mesto je bilo šest let po uničujočem potresu v glavnem obnovljeno. V vojašnici Mladen Stojanović na Vrbasu smo se pred pričetkom šolanja zbirali skoraj teden dni. Precej je bilo zamudnikov in tistih, ki so si hoteli mesto – čitaj bifeje ogledati kar takoj. Te je na pravo pot hitro usmerjala vojaška policija.

September 1975 je bil nenavadno vroč. Po pravilih smo takoj dobili popolnoma nove zimske uniforme. Neverjetno kako nas je vse žulilo, ko so nas cel teden samo postrojavali, preštevali, oblikovali učne enote, predvsem pa smo pometali ali pa kar z rokami pobirali listje po neskončnih kasarniških pistah. Nositi smo ga morali v najbolj oddaljen kot vojašnice ob reki Vrbas. Bog ne daj, da bi se ob tem slekel, razpel ali celo razkril. Vojska pač mora nekaj delati, pa čeprav včasih brez potrebe. Dodeljen sem bil vodu s specialnostjo ameriški tank M47 Patton, kjer smo bili zbrani v glavnem Slovenci, Istrani in Međimurci. Večina pa je bila dodeljena v enote ruskega tanka T55, pa tudi še legendarnega T34. Bil sem še svež iz študija, pa mi je še danes šolanje v tej šoli v dobrem spominu. Tako teoretični, posebej pa praktični pouk pri predmetih Borbena tehnika (tanki), Vatrena obuka (oborožitev), Taktika itd. je bil na zavidljivem nivoju. Pustimo ob strani političko nastavo, Tito je bil vendar še živ, Jugoslavija se je zdela večna … in po mesecu dni smo prisegli in dobili dovoljenje za izhod v mesto. To je pomenilo tudi možnost telefoniranja s pošte, če si prišel na vrsto, saj so se pred govorilnicami vile dolge vrste vojakov. Mesto z okoli 180.000 prebivalci je imelo veliko vojašnic, pa vojno akademijo in srednjo šolo oklepnih enot, s skupaj okoli 20.000 vojaki!

Februarja smo se za tri mesece premaknili na planino Manjača, osrednje vadišče oklepnih enot JLA. Vojska je področje veliko kot Bloška planota izpraznila in prebivalce preselila. Svobodno smo se vozili po poljih, pašnikih in sadovnjakih, kopali zaklonišča in opravljali bojna streljanja iz vseh orožij, od pištole do tankovskega topa. Zadevo je zabelila huda zima v začetku marca 1976, ko je zapadlo veliko snega in je pritisnil mraz. Ko smo opravili končne izpite, je sneg kopnel, blata je bilo povsod do kolen. Šolanje smo končali in z vso osebno opremo v nahrbtnikih so nas odpeljali na železniško postajo v Banja Luko, kjer so se čitale prekomande. Trije najuspešnejši pitomci smo za nagrado lahko izbirali kraj nadaljnjega služenja. Izbiral sem lahko med kraji, kjer so bile stacionirane enote s tanki Patton. Izbral sem Pazin v Istri, ker je bil stacioniran tankovski bataljon. Nisem se zmotil v izbiri. Sorazmerno majhna enota – 31 gosposkih ameriških Pattonov, ki jih je JLA dobila od Američanov po končani korejski vojni. Zaradi bližine Italije in s tem NATO pakta je bil del enote vedno v celoti bojno pripravljen. Zame pa je bilo najvažnejše, da je skozi Pazin vozila železnica Divača – Pula. Železniška postaja je bila tik nad vojašnico Joakim Rakovac in s tem kot nalašč, da sem večkrat ob nedeljah skočil na dopoldanski vlak in se odpeljal do Rodika (več kot eno uro vožnje) k Ireni na kosilo. Vlak je bil vedno poln vojakov in mornarjev in sem se nekako potaknil mednje.

Kot vemo, je bila v JLA situacija, iz tega ali onega razloga ali pa kar tako, vedno zategnuta. Kljub temu pa je naša enota imela toliko časa, da smo bili dodeljeni za statiranje ob snemanju filmske nadaljevanke z vojno tematiko “Marija” z Miro Banjac v glavni vlogi. Statirali smo kot nemški vojaki, vodil pa nas je igralec Peter Carsten. Snemanje je potekalo v istrskem Hollywoodu, vasici Draguć. Ni kaj, dobra malica in lepa izkušnja.

Konec avgusta sem si na igrišču zvil gleženj in z bataljonom nisem mogel na bojno streljanje na Bač. Dali so mi še teden dni nagradnega in namesto na teren sem po enajstih mesecih služenja odšel domov kot podporočnik in komandir oklepnega voda (trije tanki). Sledile so pogoste orožne vaje v Pivki in nato v TO Slovenije. Po osamosvojitveni vojni sem kot stotnik 1. razreda zaključil svojo vojaško kariero. V delovno dobo so mi šteli nekaj mesecev služenja v JLA in tri tedne udeležbe v osamosvojitveni vojni. Kot veteranu mi država ponovno plačuje dod. zdravstveno zavarovanje. Toliko zaenkrat o moji vojaški karieri.

S kratkimi navodili na listu A5 formata je bilo vsakomur vse jasno. Če bi te danes nekdo poslal za eno leto k vojakom, bi bil najbrž potreben neskončen elaborat z navodili o možnih pritožbah, uveljavljanju pravic itd.

Slovarček:

  • kundak: puškino kopito
  • otvoriti menzu: razparati trebuh
  • podmiren: podprt
  • prekomanda: ukaz o premestitvi
  • zategnuta: napeta
  • pitomac: slušatelj vojaške šole

Viri:

  • moja vojaška knjižica

Kraj: Velike Bloke, Cerknica
Datum: september 1975
Avtor: Oddelek za NO
Zbirka: Lojze Mazij
Skenirano: 30. 9. 2020
Oblika: dokument

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: