Skip to content

1914 Borovnica – Železniški viadukt (3)

21. 11. 2020

 Fotografija je zanimiva, ker kaže viadukt in del Borovnice še v avstrijskih časih. Letnica 1914 je zapisana približno. Vsekakor je mogoče takoj opaziti, da so hiše v okolici viadukta za tisti čas kar sodobne. Ni videti slamnatih streh, običajnih na Notranjskem v tistem času. Z zgraditvijo železnice se je prebivalstvo Borovnice povečalo od prvotnih približno 200 za blizu desetkrat. Treba pa je pripomniti, da je bil v začetku postavljen le en tir tako na viaduktu kot celotni progi od Notranjih Goric do Nabrežine pri Trstu, drugega so dodali precej kasneje, ko se je promet dovolj povečal.

Za tiste, ki jih zanima tudi tehniška plat železnice, je spodaj načrt proge skozi Borovnico z viaduktoma. Ker so se po izgradnji na tem območju menjavale države, je vsaka vnašala v načrt svoje številčenje in označevanje proge. Spremembe so bile (kot v zemljiški knjigi) vnešene s svinčnikom in rdečim črnilom.

Odločitev glede trase proge med Ljubljano in Trstom je bila težavna. Celo desetletje so strokovnjaki na terenu preučevali različne možnosti. V glavnem so se odločali med kraško smerjo, kjer proga teče danes, in med soško progo, ki bi potekala iz Ljubljane čez škofjeloško hribovje v dolino Idrijce in nato ob Soči navzdol. V časniku Austria so zaradi velikega zanimanja javnosti objavili podatke o predvidenih stroških gradnje po vsaki od tras. Kazalo je, da bo precej krajša kraška proga s 16.282.413 goldinarji tudi opazno cenejša od soške s 25.961.691 goldinarji. Ali je šlo za namerno navijanje za kraško traso ali za pomanjkljive predračune, je težko reči, vsekakor je leta 1849 prišlo do odločitve za kraško traso. Domnevajo, da je k odločitvi mnogo prispeval minister Bruck, nanj pa je najverjetneje vplival knez Windiscgrätz, ki je nekaj let prej kupil škocjanske in javorniške gozdove ter Hrušico. Vsekakor je imel velik interes, da gre proga po njegovih posestvih.

V predračunu, ki je kazal tako ugodno sliko kraške proge, pa sploh niso upoštevali velikanskega problema gradnje čez Ljubljansko barje in tudi zelo zahtevne gradnje postaj za preskrbo parnih lokomotiv z vodo na Krasu. Pri Gornjih Ležečah je bilo treba z vrtino priti do podzemne vode, ki so jo dovajali v velika vodnjaka na postaji. Od tam je tekla voda po 38 km dolgem litoželeznem cevovodu do postaj v Divači, Sežani in Proseku. V Logatcu, Pivki in Postojni so morali postaviti vodne postaje s posebnimi parnimi stroji za dviganje talne vode. Na Rakeku pa so, kot je znano, morali zgraditi 3,6 km dolg cevovod, da so zajeli vodo iz cerkniškega potoka. Poseben problem proge čez Kras, ki se pred Postojno dvigne na 600 m nad morjem, je bil tudi zaščita pred zameti pozimi in požari poleti (iskre iz parnih lokomotiv) pa je bilo treba od Ravbarkomande do Sežane postaviti ob progi še več metrov visoke obrambne zidove. (Ponekod so danes komaj še vidni, povsem zaraščeni v gozdu). Vsekakor je ta proga stala državo mnogo več, kot je na začetku računala.

Kdor se je peljal kdaj z vlakom iz Ljubljane proti Rakeku, je morda pomislil, zakaj proga, ki jo sedaj od Logatca naprej vzporedno spremlja avtocesta do Ivanjega sela, tam ne zavije blago desno, marveč naredi več kilometrov dolg ovinek s postajo na Rakeku. Cenejša in krajša bi bila trasa ob sedanji avtocesti. Če bi tako zgradili ta odsek, bi verjetno nekje na kraju, kjer je bila do sedaj avtocestna cestninska postaja, stala železniška postaja, a je pododbor Unec preprečil gradnjo mimo vasi. Unec bi bil danes povsem drugačen, Rakek brez postaje pa tudi.

Seveda so se naši predniki veselili prihoda železnice z upanjem, da jim bo izboljšala življenje. Marsikaj od tega se je uresničilo, mnogo pa je bilo tudi razočaranj. No, naš mojster Prešeren je o tem napisal veselo pesem Od železne ceste, ki jo iz šole vsi poznamo. Ponovil bom le dolgo veljavni zadnji verz: “Vselej mož najmanj zapravi, ak ženico ma s seboj.” Če se ni tudi to v zadnjem času spremenilo.

Viri:

  • Spletna stran Občine Borovnica
  • Ivan Mohorič: Zgodovina železnic na Slovenskem. Slovenska matica, 1968
  • Franc Perko: Vasi v objemu železnice. Založništvo Jutro, 2008

Kraj: Borovnica
Datum: okoli 1914
Avtor razglednice: Franc Kunc
Zbirka: razglednica – Milan Meden; načrt – Karel Rustja
Skenirano: razglednica – 1. 11. 2020; načrt – 16. 5. 2015
Oblika: razglednica in načrt

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: