Skip to content

1917 Vrhnika – Oščevi pred drugo svetovno vojno in med njo …

11. 04. 2021

Na sliki, kjer na poštnem žigu najdemo datum z letnico 1917, sta dva fanta iz Vrhnike pri Ložu: na levi Pojetov Jernej, na desni njegov sovaščan Anton Avsec, po domače Oščev (domačini izgovarjamo to domačijsko ime Uoščieu).

Anton, rojen 10. januarja 1907 je, potem ko se je pri trgovcu Werliju v Cerknici izučil za trgovskega pomočnika in prav tam spoznal Francko Hacetovo iz Selščka, ki je služila kot hišna pri sodniku in hodila v trgovino nabavljat za gospodinjstvo, postal njen mož in oče Antona Avsca mlajšega. Po poroki sta krajši čas stanovala v Selščku, potem pa v Vrhniki, v soseščini Oščeve domačije, kjer sta živela Tončkova stara starša.

Anton in Frančiška Avsec sta imela sedem otrok. O prvorojencu Antonu smo že nekaj napisali, njemu sta sledili dvojčici, ki sta kmalu po rojstvu umrli, za njima se je leta 1934 rodil Maks, ki je padel v vojaškem taborišču v Cerulaku pod Dol. Poljanam ob začetku vojne. Za Maksom sta se leta 1937 rodili Vanda in leta 1940 Marija. Novembra 1942 je v civilnem logorju oziroma v Slivniškem bataljonu sredi snežniških gozdov prišel na svet še Nikolaj – Niko, ki je umrl leta 1946.

A vrnimo se malo nazaj:

Mlada družina si je v Vrhniki uredila življenje v najeti sobi pri Baštkovih. Rojevali so se otroci, a je aktivni in razgledani družinski oče vedno našel čas tudi za glasbeno udejstvovanje – še mlad v Starem trgu, potem je imel v Selščku pevski zbor in nato glasbeno dejavnost nadaljeval tudi v Vrhniki z muzikanti, ki so pogosto vadili kar pri njem doma. Najstarejši sin, takrat še predšolski deček, se spominja teh časov:

Oče je bil tudi član kvarteta, v katerem so bili še oče poznejšega Oščevega zeta Zabukovec, pa Lojze Strle iz Viševka, ki je potem padel na Primorskem in še eden. Večja skupina je imela tamburice, kitaro, berdo in harmoniko … Nastopali so pri DPD Svobodi, vadili pa doma v Vrhniki oziroma v Starem trgu. Naučili so se pesmi, ki jih imajo nekatere še danes v programu Prifarski muzikantje, in hodili igrat daleč naokoli, vse tja do Delnic, kjer so bili še posebno navdušeni nad tamburicami. Moj oče in Lojze Strle, Potoškin, sta bila zelo dobra prijatelja. Lojze je bil precej nabrit in je včasih izsilil od očeta denar za liter vina, ob katerem je potem osem fantov v gostilni sedelo vse nedeljsko popoldne – vina je bilo ravno toliko, da so si omočili jezike …

V bližnjo gostilno pri Anžetovih so radi prihajali veseljačit Potočani, pa je včasih domača hči Rezka pritekla k nam poklicat muzikante, naj pridejo k njim igrat v oštarijo. Kako je bilo potem tam veselo! … Godci pa so za plačilo dobili pijačo in malico.

Ko je družinski oče Anton zbolel za TBC in se dolgo zdravil na Golniku, se je tam naučil esperanta. Zanj ga je menda navdušil Haas, brat Titove takratne žene Herte. Anton si je sam napisal esperantski slovarček, si dopisoval z drugimi esperantisti in se jezika naučil dovolj dobro, da bi lahko poučeval tudi druge. Tako bi v življenju lahko izbiral med tremi službami: trgovsko, glasbeno in poučevanjem esperanta – če se ne bi zasukalo čisto drugače …

Anton Avsec st. se je v takratnem časopisu Mladina dne 11. marca 1937 oglasil s člankom, s katerim je pozdravil ustanovitev te publikacije, ki je “organizator mladine in ki se bori proti izkoriščanju in fašizmu”. Čeprav je bil hud jetični bolnik, so ga zaradi tega članka zaprli v sodne zapore v Ložu … To takrat ni bilo nič posebnega. Policijske oblasti je skrbelo le, da je okrajna sanitarna služba jetniške prostore dobro razkužila za njim … Sin se spominja tistega dne:

Ko so ga prišli trije žandarji aretirat in ga odgnali, sem šel za njimi in jokal, naj ga spustijo … V Markovcu so ljudje stali ob cesti in vpili na žandarje, kaj je zdaj to – kam ženejo tako bolnega človeka? Potem so se žandarji na poti v Lož izognili Staremu trgu in očeta gnali za vasjo po stari poti pod Malim Vrhkom …

Kot da je bilo včeraj, pa se prof. Anton Avsec ml. spominja dneva, ko je pet let pozneje gorela Vrhnika:

Ko so Italijani leta 1942 požigali Vrhniko, jih je vodil častnik Chiodi, tisti, ki je nosil brado – ohranile so se namreč slike njegove dejavnosti v Loški dolini … Sistematično so delali: en dan so pobirali moške in jih odgnali v Stari trg, naslednjega dne so jih sortirali – ene so streljali, druge poslali na Rab ali v zapore. Vsak dan so prišli v eno vas. Mi pa smo bili na njivah in ko je v daljavi zaregljal mitraljez, so ženske začele glasno jokati, ker so vedele, da spet pobijajo vaščane iz doline …

Tistega dne so prišli do hiše, kjer smo živeli: Chiodi, en vojak z otepom slame in drugi s kanto bencina. Oče je ležal bolan, in ko je prišel Chiodi do njega, mu je rekel nekaj kot: “Io sono marito – malato – tuberculosa!” Uspelo se mu je otresti aretacije in streljanja, kajti častnik je pomignil vojakoma ven iz sobe: “Via!” … Ne pa tudi požigalcev – ker je bil iz te hiše Petruščkov oče v partizanih, so tudi Baštkovo vseeno požgali in vsi smo z mnogimi drugimi vaščani vred ostali brez strehe nad glavo … Naslednjega dne so požigali Dolenje Poljane in mi v Vrhniki smo nemo gledali kako so za grebenom Racne gore v dopoldansko nebo leteli goreči škopniki in padali daleč dol na vrhniško polje …

Drugi dan so Italijani gnali Valkovega očeta iz Markovca po pobočju Racne gore, da jim mora kazati pot v partizanski logor. Gledali smo, kako se je kolona počasi pomikala po poti proti Poljanam. Ko so prišli v gozd, kar naenkrat zaropota orožje kot strela, da smo v strahu ostrmeli … Stari oče je šel malo po tistem, ko je streljanje potihnilo, pogledat po zavrtih, pa se iz nasprotne smeri, od gozda sem, prikaže Valkov Matija. Stari oče vpraša, če ve, kaj je bilo tisto streljanje, Valkov pa pravi: “Mene so hoteli ubiti, pa sem jim ušel! … Ne bom jim šel menda kazat poti v partizanski logor, kjer imam sina!” Potem je pogumni mož odšel proti Koča vasi in Špetnakovi žagi … To je bilo drugi dan po požigu Poljan …

Potem, ko so nekaj časa bivali čebelnjaku, so Avščevi 2. septembra 1942 organizirano in v spremstvu terencev in partizanov šli z drugimi družinami vred v gozd, saj so bili enako ogroženi kot družine tistih, ki so se že pridružili partizanom in je zanje veljalo, da “naj partizani samo nekaj mignejo, pa bomo pobili vse njihove družine”. Takih dogodkov nikoli ne pozabiš:

Najprej smo se dva dni umikali proti Hrvaški. Naš prvi tabor je bil blizu Sokolov pri Gerovem v Gorskem Kotarju. Tam smo si pripravili zelo zasilno ležišče na robu vrtače in oče ga je s pomočjo nekih rogovil malo dvignil, da bi voda odtekala in nismo ležali ravno na tleh. Potem je dva dni pozneje močno deževalo in mami je ponoči za vrat prilezel močerad! Ona je vrisnila, ko ga je začutila, oče pa ji seže za obleko, potegne žival ven in jo molče vrže stran – nikomur ni nič povedal, da ne bi vznemirjal še drugih … Pircov Tine, urmohar, pa je imel s seboj zložljiv mornariški monokel, pa smo potem skozenj z navpične Sokolanske stene gledali Italijane v Gerovem … Tudi nam otrokom je dovolil …

Z nami je bil tam tudi Lojze Vrhovec, ki je spretno ujel dvoje zapuščene že napol podivjane pasoče se drobnice … Pri požganih in izseljenih Sokolih smo našli na drevesih pečene slive in se jih najedli, kar je nekaterim povzročilo kar resne prebavne motnje … Takrat je bilo načrtovano, da gremo v Liko, v Drežnico, ker pa je bila cesta Zagreb – Reka, imenovana luizijana, tedaj neprehodna zaradi ofenzive, so se izvidniki vrnili in tudi mi smo morali v drugo smer, nazaj v Slovenijo. Vrnili pa smo se tudi zaradi propagande, da so nas pobili, ko smo kar izginili, po drugi strani pa bi bilo v Liki tudi veliko težje priti do hrane in oskrbe …

V Šimanovih dolinah pod Snežnikom je potem partizansko vodstvo z Janezom Hribarjem na čelu poskrbelo, da bi družine imele primerne pogoje za prezimovanje. Lokacija je bila dovolj blizu Babne Police, da je bila za nekaj časa mogoča oskrba s hrano, saj so ob požigu vasi in internaciji Poličanov na Rab ostale posejane in obdelane njive. Vendar so takrat Italijani po Loški dolini ropali vse kar jim je prišlo v doseg roke – polovili so ribe, pobirali pridelke po njivah, masovno klali živino in meso spravljali v Korletovo ledenico … Tako zelo so plenili, da je prišlo do spora med oblastjo in vojsko. Komisar Kržič, imenovan od okupatorske oblasti, se je pritožil na vojaško komando v Logatcu, da zaradi italijanskega ropanja ne morejo več oskrbovati prebivalcev občine. Potem so Italijani nekoliko odnehali, imeli pa so pripravljen zelo natančen popis vsega premičnega premoženja krajanov.

Civilni logor v Šimanovih dolinah se je torej najprej oskrboval z Babne Police, pozneje pa so hodili tudi na rekvizicije (med drugim v Koča vas). Ko ni bilo blizu Italijanov, so partizani in terenci na Polici poželi in omlatili žito, pozneje izkopali tudi krompir in ga začasno shranili v s slamo obloženo zasipnico kar na njivi. Nekaj pozneje je k njim prihajal tudi lovec – ostrostrelec Viktor Kraševec *, ki je bil takrat v Gorskem Kotarju že znan partizan, in nastreljal divjačine. Tako so prebivalci logorja nekaj časa jedli neslano, a vseeno toplo in hranljivo mesno juho in meso. Ves čas pa je bila težava z vodo.

Organizacija življenja v taborišču je bila povsem vojaška, čeprav je bilo le malo njegovih prebivalcev oboroženih. Postavili so veliko barako, ki je nudila najosnovnejše zavetje družinam, Avščevi pa so zaradi očetove nalezljive tuberkuloze bivali malo drugače:

Imeli smo posebej kolibo, stran od drugih, malo višje na robu, spodaj pa so Mažkov Ivan in Babnopoljci naredili barako za ostale. Mama je bila noseča in je novembra rodila brata Nika v tisti naši kolibi v gozdu. Z njo je bila babica Francka Paternost, ki je bila prav tako prebivalka našega logorja in otrok je preživel najhujše, a je umrl konec leta 1946, ker je bil ves čas podhranjen, saj je mama na svoji kalvariji le reko imela dovolj mleka in hrane zanj in zase. V civilnem logorju pod Snežnikom sta se poleg mojega brata rodila vsaj še dva otroka: Malnarjeva Jelka avgusta 1943 in Pekov Goran iz Prezida …

Kljub naraščajočemu skrajnemu pomanjkanju in nevzdržnim razmeram so ljudje v civilnem logorju ohranili smisel za humor. Oče Pekov Frane je bil nekoliko nenavadna pojava: bolj majhen, oborožen z dolgo staro italijansko puško in obut v škornje do kolen, pa so se drugi hecali z njim in on z njimi. Takole je rekel: »Je ta puška za ponoči fajn: eden jo drži za cev, drugi za kopito …pa se ne zgubita!” Z nami je bil na teh pohodih, ko se je civilni logor premikal z ene lokacije na drugo, tudi Virtov France, ki je bil velik fokslar. Kadar smo počivali, smo se potem, ko smo zakurili ogenjček, tudi slekli, da bi obirali uši. On je vsakokrat okarakteriziral svoje in tuje uši kot Musolinijeve, Hitlerjeve in podobno … Tudi njegovo duhovito mater sem spoznal še pred vojno. Nekoč Virtov oče pride domov, pa pravi: »Helenica, a bi mi aržet zašila?« Ona gre, pa pride hitro nazaj: »Sem že naredila!« … »Ja, kaj pa si…?!« … Pa mu je od zunaj žep zašila, da ni mogel vanj!.. Imela je šnof tobak, pa smo otroci fehtali in je dala tudi nam. Potem si kihal in bilo je kar dobro, posebno če si bil prehlajen, saj se je nos odprl …

V civilnem logorju je bila s sorodniki Mavričevimi tudi družina Iva Slavca – Jokla**, ki je prebegnila z Gorenjske pred gestapom. Žena Mara je imela deset mesecev starega sina. Jokl, ki je bil komandant bataljona, je bil okoli 10. septembra 1942 na Babni Polici težko ranjen in je tam obležal nezavesten. Italijanski fašist iz bloške enote, ki je bil tam, mu je vzel obleko, sezul čevlje in odrezal palec na nogi. Jokl je ponoči prišel k zavesti in se odvlekel v Jermendol. Tam sta bili doma mama in hčerka, ki pa sta ob pogledu nanj skoraj padli skupaj, misleč, da je živ mrlič. Bil je ves okrvavljen, ranjen od mine in slečen, saj mu je fašist pobral vse. Potem je ena od njiju šla na javko, da so ranjenca odpeljali v zasilno bolnico, kjer je počasi okreval.

Tistega strašnega 19. decembra 1942, ko so belogardisti in Italijani napadli civilni logor partizanskih družin v Šimanovih dolinah pod Snežnikom, se je za Avščeve zrušil svet: očeta Antona so, težkega bolnika, ležečega ustrelili, mamo z otroki pa ujeli in odgnali v Čabar. Samo Tonček je z drugimi srečno pobegnil, a se je za dolgo ločil od družine:

Ob napadu na taborišče, ko so v tistem deževnem dnevu ubili našega očeta, so aretirali tudi mamo z dojenčkom in sestrama, vsi ostali prebivalci civilnega logorja pa smo uspeli pobegniti, saj nas je stražar pravočasno opozoril s streli, hkrati pa je med nas pritekel še Ravšeljnov Ivan vpijoč:”Uzbuna, uzbuna!!” Jaz niti nisem razumel, kaj pomeni “uzbuna”, samo videl sem, kako so ljudje planili na noge in v beg. Ko sem ga zagledal, sem tudi jaz skočil dol, začelo se je streljanje, hotel sem iti za drugimi v hrib … Nek borec iz Lukovega bataljona, rekonvalescent po pljučnici, ki je bival z nami, me je v tistem zgrabil za roko: “Počakaj!” Bila sva bila v mrtvem kotu, manj izpostavljena streljanju. Ko je to ponehalo, je rekel: “Zdaj!” in sva tudi midva planila v hrib. Prišla sva že blizu vrha, ko on ni mogel več, obležal je tam ves izčrpan. Videl sem, kako je hlastno sesal od deževja namočeni mah. Ko se je vse umirilo, sem šel po njegovih navodilih iskat druge: “Pod vrhom hriba malo na levo …” in res sem naletel na naše, ki so šli potem nazaj tudi ponj. Drugi so se po žlebu tiste ozke dolinke umaknili proti Milanovemu vrhu. Italijani in belogardisti jih tam niso mogli obkoliti in tako so se rešili.

Še pred napadom na sam logor so Italijani in belogardisti na nekoliko oddaljenem Županovem lazu prijeli pastirja Milana Matka – Melhiorja in dečka Jožeta Masla, brata poznejšega heroja Masla, ki sta pasla Pavličeve krave. Njihovega dragocenega mleka so bili deležni samo najmlajši begunci … Matka so potem na silvestrovo 1942 ustrelili v Starem trgu, do danes pa se je ohranilo italijansko poročilo o njegovi usmrtitvi …

Pobegle ostale družine so v spremstvu partizanov odšle na osvobojeno ozemlje v Belo krajino in na Dolenjsko, kjer so ostale do konca vojne, ujeto mamo Francko Avščevo s tremi otroki pa so Italijani in odgnali v Čabar. Ko so ljudje tam videli mater, dve majhni hčerki in dojenčka, ki so jih nameravali poslati na Rab, so se čabranski veljaki, vključno s tamkajšnjim župnikom Kraljičem zelo zavzeli in izprosili, da so Avščevi ostali tam in so jim italijanski vojaki nekoliko pogledali skozi prste … Tako je bila mama potem z dojenčkom in eno deklico v italijanskem zaporu v Čabru, starejšo sestro pa je vzela k sebi družina Lojzeta Turka … Izgubljeni še ne dvanajstletni Tonček pa je šel tako kot ves Slivniški bataljon proti Dolenjski:

Ko smo prišli čez Kočevski Rog, smo se razdelili: eni so šli v Belo Krajino, drugi smo ostali v Poljanski dolini tako kot Belčevi in jaz, tretji so šli čez progo in na Dolenjsko, med njimi tudi naši sovaščani Petruščkovi. Jaz sem hotel za vsako ceno ostati med partizani, saj so vsi zelo skrbeli zame. Bili smo v Podturnu, v sobi pri Jernejčkovih sredi vasi, ko mi je komandant odreda Gregor Ravnihar rekel: “Boš pa tudi ti tukaj ostal!” Jaz sem ga lepo prosil, da ne, pa se je obrnil k nama Ivan Kovačič Efenka **, ki je bil tam zraven in me je vprašal: “A si ti partizan?” “Sem!” “Kaj naredi partizan, ko dobi ukaz?!” “Uboga …” ” No, kaj je tebi ukazal komandant!?” … In tako sem ostal … Najprej pri starejši Gašperjevi teti, ki je bila sama, po kapitulaciji Italije pa so me dali k Šteklovi družini, kjer so me izredno lepo sprejeli. Delal sem z njimi vse in pridobil veliko izkušenj, saj so bili zelo razgledani.

Bil sem na Dvoru ravno takrat, ko so domobranci in Nemci napadli Žužemberk. Bili smo štirje, dva starejša. Z vozovi smo peljali kože v strojarno, ki je bila pod gradom v Žužemberku. Šel sem prvi in obtičal v vodi, ker je bil most porušen. Postavljena je bila brv za pešce, za vozove pa le piketi za oznako, kjer se je lahko prehajalo čez Krko … Moj konj je takrat zapeljal voz v vodo, nikakor pa ga nisem mogel spraviti iz nje in pri tem neuspešnem prizadevanju še izgubil tri kože. Sovoznik Bučarjev France mi je pomagal ven iz vode, potem pa smo šli takoj na desni breg. Ko smo ravno spet napregli, so udarili domobranci, streljali so vsevprek, a smo se nekako izmaknili in ušli. Na desni strani Krke je bilo par hiš in tam smo potem ostali čez noč. Ko se zasvitalo, je bilo treba takoj spet na pot, a tokrat meni ni bilo treba futrati konja, ker je starejši sovoznik vse uredil … Malo pozneje so si me starejši hoteli privoščiti, češ da ni res, da sem bil ob napadu na Dvoru. Toda na bližnji njivi s koruzo so se takrat prikrili tajnica Mihe Marinka in drugi in ona jim je potrdila, da sem bil res tam … Partizani so se ob tistem napadu umikali, precej jih je padlo in so jih čez dva dni pokopali v Kočevskih Poljanah. Na pogrebu je kot komisar korpusa govoril Janez Hribar …

Nekaj kasneje je bila spet hajka, a mene so kot ta malega z vozom poslali v Črmošnjice, da sem peljal nek material čez Krko. Pri tej vožnji me je bosanski konjiček, ki sem ga neprevidno udaril, kar ga je presenetilo, močno brcnil, da sem odletel proč in mi pri tem zlomil dve rebri …

Maja 1945 pa so me iz Podturna poslali čez Rog v Kočevje s pismom po zdravnika. Zbolela je Šteklova Johanca, ki je partizanom pekla kruh … Partizanske enote so se takrat iz Roga že pomaknile proti Beli Krajini. Tako sem moral jaz iz Podturna po zdravnika nazaj po tej poti. V Kočevju je bil na moje veselje na komandi mesta moj starejši rojak iz Loške doline Tone Zigmund, kateremu sem oddal pismo. Vprašal je, ali bi šel domov v Podturn. Oni so šli na Ljubljano in rad bi šel kar z njimi, a sem se odločil, da grem raje nazaj povedat, kako sem opravil. Med vračanjem sem se malo zmedel in nisem vedel, katera od treh gozdnih poti je prava, tako da sem vrnil v Kočevje in šel potem po cesti čez Suho krajino in prišel ven na Dvoru in k Šteklovim, kjer sem povedal, da sem pismo oddal …

Malo pozneje, junija, je pome prišla mama in me odpeljala domov v Loško dolino. Tudi zame, štirinajstletnika, se je vojna počasi končala …

Franc Avsec je na fronto v prvi svetovni vojni dobil sliko svojega brata Antona in njegovega prijatelja ter nekaj novic in lepe pozdrave. Očitno jo je od tam tudi srečno prinesel domov. Slika je preživela tudi drugo svetovno vojno in ohranila mladostno podobo ustreljenega Antona Avsca starejšega.

Tragedija civilnega logorja pod Snežnikom se je odrazila in ostala tudi v pisnih in likovnih odzivih občutljivih posameznikov. Pavličeva mati in tri hčere so ohranile spomin na ubitega očeta v dolgi žalostni pesmi. Tudi Ladica Petrič je napisala pesem očetu v slovo. Slikar Lojze Perko je upodobil smrt svojega prijatelja Antona Avsca, ki se je – še mladenič – tako kot on spogledoval s kiparjenjem in sta se pred vojno spoznala in zbližala v frizerskem salonu Perkovega brata. Prav tako je slikarka Marija Jelaska, Plosova iz Markovca, ustvarila serijo slik na temo civilnega logorja (Glej Obrh, letnik 1915, št. 5).

Vinko Šumrada – Radoš pa je v svoji zbirki pesmi iz NOB z naslovom Ulaka leta 1967 objavil tudi to pesem:

ZMAGAČabranska šuma, mraz in strah in glad.
Deset družin se po Berinščku krije,
da skozi ostro zimo se prebije;
a daleč svóboda je in pomlad.

Domove tople so v vaseh pustili,
da gola bi življenja si rešili.
Snežinke med drevesi se igrajo,
otrokom lačna usta trepetajo.

Prikradli so se beli in umik
med snežni metež komaj je uspel,
le Avsec Tone, jetični bolnik,
nemočen je obležal in hropel.

Z bolnikom vred kolibo so zažgali-
nad zmago po dolini se bahali.

Vinko Šumrada Radoš si je v pesmi dovolil nekaj umetniške svobode, saj Avščeve kolibe niso zažgali. Njegovi tovariši, ki so se ob napadu umaknili precej daleč, so prišli naslednji dan pogledat v razdejano taborišče. Malo pozneje je v snegu, ki je zapadel, prišel tudi Tonček in tam blizu onkraj poti so skupaj pokopali očeta, na gomilo pa navalili skal in kamenja, da je bil dobro pokrit. Po vojni je Mažkov Ivan njegove posmrtne ostanke v majhni krsti prinesel v dolino, kjer je Avščev oče končno dobil dostojen grob.

To je le nekaj besed o samo eni družini v samo eni vojni. Nemogoče je popisati gorje, ki preplavlja svet od prvega prazgodovinskega spopada za ozemlje, za hrano, vodo in druge dobrine … Lep bi bil svet, če se nikoli nikomur več ne bi bilo treba spominjati dogodkov, kakršne je doživel Oščev Tonček.

* Glej: Franci Strle: Partizanski volk samotar

** Jokl je bilo tudi partizansko ime bolj znanega Franca Popita, organizatorja KP in OF na Notranjskem.

*** Ivan Kovačič Efenka, slovenski partizan, podpolkovnik in narodni heroj, * 18. januar1921, Dolenji Podboršt pri Mirni Peči, † 14. november 1963, Ljubljana. Wikipedija.

Slovarček:

  • “Io sono marito – malato – tuberculosa!”: sem poročen – bolan – tuberkuloza
  • urmohar: urar
  • šnuoftebak: njuhanec
  • aržet: žep
  • fehtati: prosjačiti
  • fokslar: šaljivec
  • uzbuna: alarm, preplah
  • futrati: krmiti

Viri:

  • prof. Anton Avsec, Medvode, februar 20121, ustno
  • Franci Strle et al. :Slivniški bataljon, 1973. Lož, Kovinoplastika.
  • Vinko Šumrada – Radoš: Ulaka, 1967.

Kraj: ni znan, družina iz Vrhnike
Datum: okoli 1917
Avtor: ni znan
Zbirka: Tone Avsec
Skenirano: 3. 2. 2021
Oblika: fotografija

4 komentarji leave one →
  1. alojzmazij permalink
    12. 04. 2021 14:26

    Dramatično zgodbo o ranjenem partizanu Janezu Slavcu -Joklu, o katerem pripoveduje Janez Avsec, sem povezal z našim današnjim sokrajanom iz Ravnika na Blokah.In res, Janez Slavec iz Ravnika je tisti partizanski otrok iz civilnega logorja.Mileno, Toneta in Janeza sem povezal in gotovo bodo resnično pripoved še razširili. O ranjenem partizanu Janezu Slavcu je pisal tudi partizanski zdravnik dr. Aleksander Gala -Peter, ki ga je takrat operiral v nemogočih okoliščinah.

    Liked by 3 people

  2. Anonimnež permalink
    12. 04. 2021 19:47

    V prispevku je omenjen tudi s strani Italijanov in belogardistov ujeti pastir Milan Matko – Melhior. Bolj pravilno Melhior Matko – Milče, ki je bil doma iz Dolnje Bitnje, pod Premom, zemljiški mejaš in sosed mojega rodu in staršev. 4. junija 1942 so fašisti in škvadristi požgali Dolnjo Bitnjo, tudi njegovo domačijo in številne vasi v Brkinih. Na ta dan občinski praznik praznuje Ilirska Bistrica.
    Zavedna družina se je raztepla na vse strani, Melhior kot sodelavec NOB se je zatekel na Notranjsko. V sestavku je zapisano, da so ga Italijani ustrelili na Silvestrovo 1942, ne pa tudi da so ga domobranci živega vlekli za vozom dokler ni umrl. Pokopan je na pokopališču Prem.

    Liked by 1 person

  3. anonimnež permalink
    12. 04. 2021 20:05

    V prispevku je omenjen tudi Milan Matko – Melhior, bolj pravilno Melhior Matko – Milče, ki je bil s strani Italijanov in belogardistov ujet kot pastir. Doma je bil iz Dolnje Bitnje, vasi pod Premom, zemljiški mejaš in sosed mojega rodu – obeh staršev. 4. junija 1942 so fašisti in škvadristi požgali Dolnjo Bitnjo, tudi njegovo domačijo in številne vasi v Brkinih. Družina se je raztepla na vse strani, sam se je kot sodelavec NOB zatekel na Notranjsko. V sestavku piše, da so ga Italijani ustrelili na Silvestrovo leta 1942, ne pa tudi, da so ga belogardisti živega in zvezanega vlekli za vozom. Pokopan je na pokopališču Prem.

    Všeč mi je

  4. 12. 04. 2021 20:07

    Hvala za vašo dopolnitev in popravek glede imena! Doslej nisem slišala za to grozotno ravnanje z Melhiorjem Matkom in tudi v publikaciji Slivniški bataljon, ki govori o civilnem logorju tega ni, sem pa pred kratkim dobila v roke kopijo italijanskega dokumenta, ki ga ne znam v celoti natančno prevesti, kolikor razumem, pa navaja, da je bil ujet 19.12. v predelu Županovega Laza in preminil 31.12. “zaradi orožja”, kar se ujema z meni dosegljivimi ustnimi pričevanji, vendar pa to seveda ne oporeka vašim navedbam.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: