Skip to content

1969 Rakek – Vozne karte

5. 06. 2021

Na sliki so vozne karte za vlak, ki jih je shranil Andrej Gregorič. Poleg je tudi vozovnica za tramvaj in listek za prostovoljni mus. Zadaj je napisal datum dveh potovanj v Ljubljano. Obe je opravil decembra 1969.

Kot železniška nečakinja, vnukinja in hči sem druge otroke farbala, da A in R na povratni karti pomenita A – avanti, ko greš tja, kamor si namenjen in R – rikverc, ko se vračaš. Saj so mi še verjeli. Priznam, da nisem vedela, kaj pomeni v resnici. Vprašala sem prijateljico prometnico. A je arrivee – odhod, R pa retour – povratek. Saj nisem preveč falila. To naj bi bilo zato, ker je bil v času SFRJ na železnici uradni jezik francoščina. Kolikor se jaz spomnim, so več ali manj skoraj vsi govorili srbsko.

Pri karti za tramvaj pa je zapis napačen. Tramvaj je vozil le do decembra 1958, leta 1969 pa že trolejbus, ki ga je leta 1971 zamenjal mestni avtobus. Na njem si kupil karto pri sprevodniku. Tako je bilo vse do leta 1973. Zatem je karte prodajal šofer. Kasneje so uvedli žetone ali gotovinsko plačilo in končno plačilno kartico Urbana.

Prostovoljni mus je bil prispevek za izgradnjo doma Počitniške zveze Ljubljana. V Jugoslaviji je bilo to nekaj običajnega, kot doplačilne znamke na pošti. Načeloma je bilo prostovoljno, a te ni nihče nič vprašal, kar zaračunali so ti.

V službo sem hodila z železniške postaje peš. Na trole, kot se po domače reče mestnemu avtobusu, se nisem spoznala. Ni bilo potrebe. Smo pa imeli v službi eno težavno stranko. Pravzaprav jih je bilo več, a niso ostale v spominu. Na seminarjih so nas sicer učili (tisti, ki s strankami niso imeli opravka), da težavnih strank ni, so le težavne situacije. In s to stranko je bilo kar nekaj takih. V mladih letih je imel pestro življenje. Posledica je bila, da se mu je malo odpeljalo in je znal biti občasno nasilen. Zaradi tega so se ga vsi bali. Ob polni luni smo vedeli, da bo prišel. Ko je receptor malo pred osmo odprl vrata, je uletel prvi. Midva sva se dobro ujela. Gliha vkup štriha! Vedno je prihajal k meni, če se je le dalo. Bil je ena redkih strank, ki so znale reči dober dan, prosim, hvala in nasvidenje. Ni bilo mus, je pa lepo. Ta stranka bo nastopala v naslednji zgodbi.

Po več kot dvajsetih letih službe so me leta 2004 prvič poslali na sistematski zdravniški pregled. Služba časti. Nekam v Moste so rekli da je treba iti. Nisem imela pojma kam.
– A veš kje je to, me vpraša sodelavka.
– Ne.
– Zraven psihiatrije.
– Kokr de jst vem kje je psihojebatrija!
– Z dvajsetko greš do končne postaje in je čisto tam zraven.
– Bom šla jaz kar s taksijem. Na troli bom en kup naših strank srečala.
– Saj v taksiju je tudi lahko kakšna naša stranka.
– Lahko. Ampak je manj možnosti.
Pa grem jaz v sredo zjutraj, kmet kokr sem, z vlaka, se usedem v taksi in rečem:
– Na Chengdujsko greva.
– Kje pa je to, vpraša taksist.
– Kaj ne veste?
– Ne.
– Res ne?
– Ne. Kaj pa je tam? A Zavod za varstvo pri delu?
– Ja, ja, tja grem.
– Po kaj pa greste tja? je prijazen taksist.
– Na zdravniški pregled.
– A še na zavodu delate?
Tu bi moral biti moj ksiht narisan. Ker pa to ni mogoče, si predstavljajte najbolj neumen, presenečen in začuden ksiht, kar si ga lahko – to sem bila jaz. Pa ga malo bolj natančno pogledam in vprašam:
– A ste vi gospod »ta pa ta« (težavna stranka)?
– Ja, jaz sem.
Je malo možnosti, da bo v taksiju naša stranka, knede?! Me je pa zastonj peljal, prav do vrat. So bile prijazne naše stranke. Nekatere. Pa še nasvet sem dobila: »Za nazaj ni treba pa nič taksija klicat. Kar na trolo pejte, čist tam zraven ustavi!« Sem šla na trolo. Je bila sodelavka zraven. Če bi se ona izgubila, bi se jaz tudi. Do oktobra bi že prišli v službo. Ko sem to povedala v službi, mi jih pol ni verjelo. Druga polovica je rekla, da bi izstopila iz taksija. Bi jih rada videla izstopiti iz vozečega taksija. Rok Cvetkov je samo eden in to nisem jaz.

Za potrditev navedbe, da je bila francoščina uradni jezik na železnici, se zahvaljujem gospodu Danielu Divjaku.

Slovarček:

  • Rok Cvetkov: slovenski kaskader
  • trola: trolejbus
  • ksiht: obraz

Kraj: Rakek
Datum: 1969
Avtor: —
Zbirka: Andrej Gregorič
Skenirano: 17. 3. 2021
Oblika: tiskovina, vozne karte

3 komentarji leave one →
  1. Stane Bajt permalink
    5. 06. 2021 11:06

    Dogodek, ki sem mu bil priča je iz prve polovice 70ih let. Mulc sem bil na želežniški postaji Rakek ob blagajniškem oknu, ko k blagajni pristopi mlajši moški, ki želi kupiti vozovnico do Reke. Očitno je bil moj soobčan doma iz bolj vzhodnih delov takratne občine Cerknica. Na drugi strani stekla pa je tedaj vozovnice izdajal prometnik, ki je bil doma iz ene, tedaj še bratske jugoslovanske republike. In se je začelo: Ano karto za Rajko. ……… Šta? Karto za Rajko sem rjku. ………. Šta kažeš? Za Rajko karto me daj no. Pa ne ide tu voz za Rajko. Kud bi ti? Pa saj sem te rjku, de u Rajko. Pa čovječe, ne ide tu voz za Rajku. Kaku de ne, sej sm žje šu. In ga oni z želežničarsko kapo na glavi zmedeno gleda, ta na tej strani okenca pa tudi. Ma za Rijeko me dej karto te govorim. In se prometniku razjasni obraz. Pa zašto ne kažeš za Rjeku? Pa sej te že vs cajt govorim de za Rajko pa nč ne zastuopeš. In je končno uspel dobiti vozovnico.

    Liked by 4 people

  2. Anonimnež permalink
    5. 06. 2021 12:30

    Pa še ena zgodbica iz leta 1977 . V Ljubljani stopim na mestni avtobus, pa vprašam šoferja , kdaj pelje zadnja “trola” za Šiško.On pa , da trole že dolgo ne vozijo več . No , pa mi je kaj hitro potegnilo , kaj je s tem mislil . Pa sva se potem zmenila ,da je bilo prav .

    Liked by 3 people

  3. Anonimnež permalink
    5. 06. 2021 23:07

    Še moja malo smešna zgodba tam okoli leta 1980 moje prve vožnje z “trolo”.
    V malih oglasih takratnega časopisa DELO sem našel oglas za motor Honda, ki ga je prodajal en fant iz Ljubljane, ker sem bil zagret sva se domenila da se dobiva za ogled pri njemu doma. Pogovor sva opravila po službenem telefonu saj smo takrat čakali na priklop hišnega telefona 4 leta , kar je danes nepredstavljivo. Fant pravi da ga ni težko najti saj se pred avtobusno postajo v Ljubljani usedem na trolo številka 7 in na končni postaji je njegova hiša. Tako jaz po službi direktno na avtobus za takrat meni malo poznano Ljubljano in po navodilih počakam trolo številka 7 in se vozim in vozim tako pridem na končno postajo izstopim tam pa nobenih hiš samo neki poslovni prostori. Malo hodim okoli in na koncu grem vprašat vratarja , ki je varoval vhod v tovarno in servis ISKRA Pržan ,če pozna tega pa tega ni se mu sanjalo še nikoli slišal zanj. Prosil sem ga če lahko pokličem iz vratarnice na številko ,ki sem jo imel zapisano. Dobim lastnika motorja, ki me čaka na drugi končni postaji trole številka 7 in to v Ljubljana Polje. Takrat sem pogruntal da trola vstavi na obeh straneh ceste pred avtobusne postaje v LJ in da ima dve končni postaji. Tako je če kmet prvič pride v veliko mesto.
    Pa še to, ko sem se iz Pržana vrnil do centra je bilo že tako kasno ,da sem šel takoj na zadnji avtobus za Cerknico. Drugi dan pa še enkrat po službi v Lj in na pravo stran ceste in pravo smer trole št. 7.

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: