Skip to content

1987 Šentvid pri Stični – Begunjske pevke na pevskem Taboru

13. 08. 2021

Pevke Ženskega pevskega zbora Begunje so se redno udeleževale pevskega Tabora v Šentvidu pri Stični. Leta 1987 smo povabile Zgoncevi sestri z Brezij, Lilijano in Brigito Homovec, da sta pred zborom nosili predstavitveno tablo.

Pevke si po vrstah od leve proti desni sledimo takole:

  • Marija Borštnik,
  • Vika Turšič,
  • Valči Koščak,
  • Marica Čeček,
  • Angelca Bavdek Milka Rožanc – Uštinova Milka1
  • Stanka Intihar,
  • Nada Korošec,
  • Joži Hren,
  • Iva Ravšelj,
  • Ivanka Rupar,
  • Silva Hren,
  • Danica Kranjec,
  • Fani Turšič,
  • Rezka Rožanc.

Ženski pevski zbor Begunje je bil ustanovljen leta 1979 in pod vodstvom zborovodje Janeza Kranjca, mojega očeta, deloval 15 let. Vsako leto se je zbor, poleg ostalih nastopov, udeležil srečanja pevcev, Tabora v Šentvidu pri Stični. Moto srečanja je POJO NAJ LJUDJE, kakor je tudi naslov himne Tabora, ki jo je napisal Janez Kranjec. Tabor se odvija že 51 let. V času, ko sem se ga udeleževala tudi sama, se nas je zbralo preko 200 domačih in zamejskih zborov, kar pomeni preko osem tisoč pevk in pevcev. V zadnjih časih se je udeležba močno zmanjšala, kar poleg splošne družbene klime pripisujem tudi dejstvu, da sodobni zborovodje ne poznajo pomena Tabora.

Tabor se odvija v nedeljo, ki je najbližja datumu 21. junij. Ker je bil na ta dan rojen tudi moj oče, to pomeni, da smo morali njegov rojstni dan vedno praznovati prej ali pozneje, saj je bil na ta dan vedno na Taboru. Pevci smo se z avtobusi odpeljali v Šentvid. Velikansko parkirišče je bilo precej izven vasi, zato smo morali do prizorišča prepešačiti. Že ob vstopu v vas smo dobili razpored, kako se bomo vključili v povorko do šolskega igrišča, kjer smo potem peli. Ob 11. uri je bila generalka, nastop z neposrednim TV prenosom pa ob 13. uri. Petje je spremljal Policijski orkester, vsem skupaj pa so dirigirali znani zborovodje, kot npr. Mitja Gobec, Igor Švara in drugi. Zbrane pevce je vsakič nagovoril predsednik države ali drug pomemben politik.

Tabor ima vsako leto drugačno temo in skladno s tem je tudi izbran repertoar posebej za moške, ženske in mešane (združene) zbore. Ata je vedno vztrajal, da smo se pesmi dobro naučile in pele brez not, nekateri pevci so peli tudi z notami, nekateri pa se pesmi niti niso naučili in so na Tabor prišli samo zaradi dogodka samega in izjemnega vzdušja, ki je tam vladalo. Na generalko smo prišli prosto, se postavili na svoje mesto na tribune, na eno stran vse ženske, na drugo stran vsi moški. Praviloma smo bili enotno oblečeni, bodisi v zborovske uniforme, nekateri pa so imeli vsi enake majice, drugi vsi enake kape. Z zborovodjem in orkestrom smo prepeli predpisan program, zborovodja nam je dal navodila, kakšen del posamezne pesmi smo morali večkrat ponoviti, sploh, ker smo določene pesmi že znali peti v drugačnih priredbah in smo se morali uskladiti. Morali pa smo se prilagoditi tudi predvidenemu času za televizijski prenos. Do uradnega začetka Tabora smo bili prosti in smo se razgledali po vasi. Z nekaterih dvorišč je dišalo po čevapčičih, na drugih so se vrteli odojki, spet na tretjih se je kuhal golaž. Prav povsod, iz vsakega najmanjšega kotička, pa je odmevalo petje in zvok harmonike. Ko je napočil čas, smo se po razporedu postavili v povorko in krenili proti igrišču. Številni domačini in obiskovalci so nas navdušeno pozdravljali s ploskanjem, mahanjem, tudi kakšna rožica je od kje priletela. S pesmijo na ustih smo se tako vsi zbrali na prizorišču in prireditev se je pričela. Po odpetem programu smo dobili malico – kranjsko klobaso, potem pa se je druženje prosto nadaljevalo do poznih večernih ur.

Čar tega druženja je bil neizmeren. Večinoma je bilo vreme sončno, tako da v ponedeljek, ko smo prišli v službo, nismo mogli skriti, kje smo bili. Vsi smo namreč imeli od sonca opečene nosove. Spet drugič je deževalo in nam je z vseh dežnikov naokrog voda tekla v čevlje. Ne glede na vreme pa smo se vedno imeli čudovito, saj biti sredi osem tisoč pevcev je nekaj nepojmljivega. Pevci smo udeležbo na Taboru jemali kot nagrado za celoletno delo, ni bilo treme pred nastopom, ni bilo treba skrbeti, če kje ne bomo ujeli pravega tona, ni bilo strahu pred kritiki, ki sicer spremljajo revije. Na Tabore smo hodili zato, ker smo radi peli. In prav ta vidik manjka današnjim zborovodjem, na žalost.

Kraj: Šentvid pri Stični
Datum: 21.6.1987
Avtor: JSKD Ivančna Gorica
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. bredatursic permalink
    17. 08. 2021 16:04

    Pevka, peta po vrsti, ni Angelca Bavdek, ampak je Milka Rožanc, Uštinova Milka. Velikokrat je bila pri nas. Ona je “živela” za ta srečanja, petje, nastope in druženja.

    Všeč mi je

    • vikatursic permalink
      17. 08. 2021 18:12

      Joj, veš da je res možno, da je Milka. Gledala sem sive skravžlane lase, kot jih ima Angelca, ampak poteze obraza res bolj kažejo na to, da je Milka. Hvala za opozorilo.

      Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: