Skip to content

1953 Bitola – V službi domovine

18. 11. 2021

Milan Juvančič v vojaški uniformi leta 1953, ko je šel prostovoljno na odsluženje vojaškega roka v šolo za rezervne vojaške starešine v Bitolo in jo v letu 1954 končal.

Vojaški rok je odslužil v obdobju 17. 9. 1953 do 5. 9. 1954.
Sledila je vojaška pot od vojaka do rezervnega kapetana I. klase.

Vojaška knjižica izdana v Makedoniji – Bitola*.

Kot zanimivost, pisava je cirilica, št. 8745, naziv: LEGITIMACIJA rezervnih i penzionisanih oficira, generala, admirala i vojnih službenika jugoslovenske narodne armije. (Legitimacija rezervnih in upokojenih starešin, generalov, admiralov in vojaških uradnikov JNA). Še ena značilnost, barva knjižice je rdeča, sicer so ostale vojaške knjižice sive barve.

Po odsluženju vojaškega roka v letu 1954 in opravljenem stažu v Koprivnici je v letu 1955 dobil čin podporočnika, v letu 1962 je opravil kurz za komandirje partizanskih vodov v Ljubljani in v letu 1963 napredoval v čin poročnika, v letu 1967 je po končanem kurzu napredoval leta 1968 v čin kapetana in v letu 1970 na dveh usposabljanjih leta 1973 v kapetana I. klase. Dodatno pa so se intenzivna usposabljanja vrstila vsako leto po 6 dni.

Bil je imenovan za prvega komandanta Notranjskega odreda TO občine Cerknica. Zaradi bolezni (sladkorna bolezen) je bil na lastno prošnjo razrešen te dolžnosti. Nato je nekaj let deloval kot komandir teritorialne enote KS Rakek, potem pa v odboru KS Rakek skrbel za organizacijo in izvedbo mobilizacije.

Kot član ZRVS je bil vrsto let član ali predsednik komisije za vojaško usposabljanje pri krajevni in občinski konferenci ZRVS. Kot predavatelj je tudi aktivno sodeloval pri usposabljanju članov ZRVS v občinskem merilu.

Za delo v ZRVS mu je Občinska konferenca ZRVS Cerknica, leta 1978 podelila priznanje za uspešno delo in sodelovanje v zvezi rezervnih vojaških starešin.

V letu 1980 mu je bila podeljena Plaketa ZRVS Jugoslavije, za izjemen prispevek k uspehu pri delu ZRVSJ, krepitvi splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, razvoju in uveljavljanju ZRVSJ v družbi.

Leta 1983 pa je bil odlikovan z  »Ordenom za vojne zasluge sa srebrnim mačevima« (Red za vojaške zasluge s srebrnimi meči), ki ga je podelilo Predsedstvo SFRJ z ukazom št. 129, z dne 30. 12. 1983.

Poslanstvo in prispevek na področju splošne ljudske obrambe in samozaščite ter razvoju in uveljavljanju ZRVS in TO v občini Cerknica je opravljal z vso vestnostjo in odgovornim odnosom, umirjenim delovanjem, kar so mu priznavali tudi njegovi sotovariši in podrejeni v tej vojaški hierarhiji.

Odhod brata na odsluženje vojaškega roka je sovpadal z mojim odhodom v prvi razred osnovne šole. V spominu mi ostaja predvsem čas opravljanja staža v Koprivnici, prave povezave pa ne najdem. Sicer se je najino sodelovanje na področju splošne ljudske obrambe in samozaščite dogodilo šele po letu 1980, ko sem tudi sam opravljal predvsem naloge v okviru političnih funkcij za namene splošne ljudske obrambe in samozaščite.

* Bitola, srbohrvaški Bitolj, turški Monastir, najjužnejše mesto Severne Makedonije. Bitola je drugo največje mesto Severne Makedonije z okoli 100.000 prebivalci, ki leži v jugozahodnem delu države ob vznožju gor Baba, Nidže in Kajmakčalan ob reki Dragoru, v središču kotline/nižine Pelagonija, 15 km severno od grške meje in na nadmorski višini 576. Bitola je administrativno, kulturno, industrijsko in izobraževalno središče, sedež bitolske občine in južnomakedonske regije ter druge najstarejše makedonske Univerze sv. Klimenta Ohridskega.Ime Bitola prihaja iz stare cerkvene Slovanščine »obitěĺь«, kar pomeni samostan, klošter, saj se mesto v zgodovini omenja zaradi svojega samostana. Bitola je eno najstarejših mest Severne Makedonije, ki ga je, na sredini 4. stoletja pr. n. št. ustanovil Filip II. Makedonski. Mesto je bilo prestolnica Osmanske Rumelije od leta 1836 do leta 1867.

Po drugi svetovni vojni je Bitola postala pomembno makedonsko središče. Ima dobre prometne povezave do Skopja in do Grčije. Rodovitna ravnica podpira žita, industrijske pridelke (predvsem tobak) in živinorejo. Industrijska dejavnost vključuje rafiniranje sladkorja, usnjarsko obrt ter proizvodnjo tekstila, preprog in hladilne opreme. Termoelektrarna v Bitoli zagotavlja veliko električno energijo za Severno Makedonijo, zlasti za letoviško območje Ohridskega in Prespanskega jezera.

Slovarček:

  • JNA: Jugoslovanska narodna armija (Jugoslovanska ljudska armada)
  • ZRVS: Zveza rezervnih vojaških starešin
  • SFRJ: Socialistična federativna republika Jugoslavija
  • TO: Teritorialna obramba
  • kurz: tečaj, usposabljanje

Viri:

  • arhiv Laura Juvančič
  • Wikipedija

Kraj: Bitola
Datum: 1953
Avtor: neznan
Zbirka: Laura Juvančič
Skenirano in fotografirano: 27. 7. 2021,
Oblika: fotografija, dokument, 2 odlikovanji

8 komentarjev leave one →
  1. Anonimnež permalink
    18. 11. 2021 09:33

    Šola je bila v Bileči, Bitola je verjetno kraj stažiranja.

    Všeč mi je

    • mirojuvancic permalink
      18. 11. 2021 10:33

      Šola rezervnih častnikov pehote nekdanje JLA v Bileći je bila ustanovljena 18. junija 1956, z združitvijo več tečajev in centrov za usposabljanje rezervnega kadra pehote, med drugim tudi centrov iz Vipave in Bitole. Tako da je podatek pravilen, šola Bitola, stažiranje Koprivnica.

      Všeč mi je

  2. slavko permalink
    18. 11. 2021 14:16

    Stare slike, odlična in poučna zasnova, ampak ta objava je brez veze in nima nobene vsebnosti. Glede na najstarejšo populacijo v Evropi lahko ocenimo da nas je še živečih najmanj 400 00 Slovencev pod prisilo služilo vojsko ki ni bila naša in imamo na to vojsko izredno slabe spomine. Eno samo maltretiranje, šikaniranje, nacionalizem, izkazovanje več vrednosti. Ob Odločitvi da gremo svojo pot,nas je leta 1991 z orožjem hotela na silo obdržati v Jugoslaviji. Jaz jo ne pogrešam

    Všeč mi je

  3. Anonimnež permalink
    18. 11. 2021 16:42

    Hvala za pojasnilo.

    Liked by 1 person

  4. bobi permalink
    19. 11. 2021 07:49

    Se popolnoma strinjam z gospodom Slavkom.Sem živel in preživel vso bedo jugoslavije…

    Všeč mi je

  5. Anonimnež permalink
    20. 11. 2021 14:05

    JLA je bila med najmočnejšimi armadami v Evropi, zato je imela juga naborniški sistem in še teritorialno obrambo. Medtem ko gredo v profesionalno vojsko samo tisti, ki to želijo, pa gredo v naborniškem sistemu na “izobraževanje” vsi moški po 18. letu. Vsi pa, kot vemo, niso za armado, nekateri so vojaško življenje in dril težko prenesli. Večina od nas 400 000 (se bom nanje skliceval še jaz), pa je to vzela kot neprijetno vendar nujno obveznost in s tem ni imela večjih težav. Ker je bila JLA tudi naša armada, ki je branila tudi nas. Dolgo. Zadnjih let pred razpadom Jugoslavije seveda ne štejem.

    Mirko N.

    Liked by 2 people

  6. Anonimnež permalink
    20. 11. 2021 17:00

    Tudi jaz sem moral opraviti to dolžnost in to kot gardist na Belem dvoru na Dedinju , še danes me spremlja red, disciplina, natančnost in poslušnost. Ne vem kakšno bi bilo moje življenje, če te “prisilne” šole ne bi opravil. Lepi spomini.
    Eden od 400 000.

    Liked by 2 people

  7. Anonimnež permalink
    21. 11. 2021 16:13

    Slavko , tudi to je naša zgodovina .

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: