Skip to content

1983 Dolina Vrata – SIS-ovci na sindikalnem izletu

10. 12. 2021

Slika je bila posneta 4. junija 1983 na sindikalnem izletu v Dolini Vrata, ko smo na poti na Luknjo ob velikem klinu napravili prvi postanek. Sam izlet je opisan v prispevku Moj prvi obisk visokogorja

Na sliki smo:

  • čepijo: Jožica Mlinar, Franc Dolničar, Marija Zakrajšek;
  • pred klinom stojimo: Magda Dolničar, Zvonka Jerič (zdaj Ješelnik), Tilka Kranjc, Vika Turšič, Jani Steržaj, Helena Mele, Francka Turšič, Marjan Mele;
  • na klinu: Marija Prevec, Marjan Jerič, Janez Zakrajšek, Iva Ravšelj;
  • zadnja vrsta: Ivan Prevec, Mihaela Klančar, Leonora Bahun, Mira Žnidaršič.

Kdo je avtor fotografije, ne vem, nekdo izmed udeležencev izleta.

V skladu z zadnjo Ustavo SFRJ, ki je bila sprejeta 21. 2. 1974, so se ustanovile Samoupravne interesne skupnosti (SIS). Na področju naše takratne občine so delovali gospodarski in negospodarski SIS-i. Gospodarski so pokrivali področje komunale in stanovanjske politike (Maks Kebe, Franc Zorman), mogoče še katero drugo področje, ne spomnim se, ker nismo imeli nikakršnega sodelovanja. SIS za zaposlovanje je deloval samostojno (Fani Svet, Slavka Kebe), vse družbene dejavnosti pa so se združile pod okrilje Skupnih služb SIS Cerknica. Sedež smo imeli na Gerbičevi 32, sama sem bila tu zaposlena v letih od 1981 do 1989.

V Skupnih službah SIS so bili zaposleni tajniki, računovodje in administrativni delavci za naslednja področja: otroško varstvo, socialno skrbstvo, socialno varstvo (tajnik Zvonka Jerič, računovodja Tilka Kranjc), kulturo (tajnik Jani Steržaj), telesno kulturo (tajnik Janez Zakrajšek), zdravstvo (tajnik Gregor Logar), za ta tri področja sem bila računovodja jaz, izobraževanje in raziskovanje (tajnik Franc Dolničar, računovodja Tilka Kranjc). Magda Dolničar je bila računovodja Skupnih služb, Helena Mele je bila vodja knjižnice, Francka Turšič je bila naša snažilka, Mira Žnidaršič je opravljala prijavno-odjavno službo, za vsa ostala administrativna dela pa so poskrbele Marija Prevec, Iva Ravšelj, Mihaela Klančar, Leonora Bahun in Jožica Mlinar. Pod naše okrilje je sodil tudi cerkniški kino z legendarnim Slavkom Bajcem. Delovanje teh področij so nadzirale Skupščine, na katerih so se sprejemali plani, poročila, velike odločitve. Pod SIS-om za izobraževanje so delovale vse šole, pod SIS-om za socialno varstvo, otroško varstvo in socialno skrbstvo sta delovala Center za socialno delo in vrtec, SIS za kulturo je pokrival vsa kulturna društva, združena v ZKO, knjižnico, kino (v teh časih so se odvijali odmevni Zelški koncerti), SIS za telesno kulturo je pod ZTKO združeval vsa športna društva, zdravstveni SIS pa je pokrival zdravstveno področje. Ob sklicu posamezne skupščine smo imeli polne roke dela, saj smo morali na ciklostil razmnožiti celoten skupščinski material. Ciklostil smo imeli v kletnih prostorih stavbe na Gerbičevi 32, posamezne razmnožene strani smo zlagali na dolgo mizo, potem pa s spenjačem v roki hodili okrog mize, z vsakega kupa jemali po en list in na koncu vse skupaj speli. Tako pripravljen material smo po pošti pošiljali vsem članom skupščin. Večkrat sem na skupščini pisala zapisnik.

Kot računovodja zdravstvenega SIS-a sem prejemala račune za vse zdravstvene storitve, ki so jih koristili naši občani, računi so prihajali iz cele Jugoslavije, nemalokrat v cirilici, napisani na roke. Lahko bi rekla, da sem vedela za vsak zlom, vsako operacijo, porod, prekinitev nosečnosti … vsakogar iz naše občine. Za vsak račun sem na roke napisala plačilni nalog, takrat smo rekli virman, ki sta ga morala podpisati dva podpisnika. Prvi podpisnik za vse SIS-e je bil pristojni tajnik, ki je bil praviloma v hiši, drugi pa je bil zunanji, zato smo virmane nosili v podpis vsepovsod, za zdravstvo največkrat v Zdravstveni dom Cerknica, kjer sta bila podpisnika dr. Krsto Klarič in dr. Irena Vengust, ali pa Filipu Žagarju kot predsedniku skupščine. Včasih se je zgodilo, da smo imeli samo en podpis in Tilka Kranjc me je naučila, kako se podpis ponaredi. Na okno smo prislonili dokument z obstoječim podpisom in čezenj dokument, ki ga je bilo treba podpisati. Vem, da to ni bilo prav, ampak takrat je veljal DUR (dolžniško upniško razmerje), ki smo ga vsi striktno spoštovali, pri tem pa nas je nadziral SDK (služba družbenega knjigovodstva). Bog ne daj, da bi DUR prekoračili in en sam samcat virman plačali prepozno! Zato smo se posluževali takega ponarejanja podpisov. Račune sem nato knjižila, seveda ročno. V škatli sem imela kartice, take z rdečim robom zgoraj so bile za stroške, z modrim robom za prihodke, bele pa so bile za vse druge konte. Na mizo sem položila dnevnik, ki je bil velik približno 55 x 40 cm, čezenj sem dala indigo, potem pa menjavala kartice, ki so bile velike približno 30 x 25 cm. Na kartice sem vpisovala prejete, izdane račune, bančne izpiske, skratka vse transakcije. Vse kartice in dnevnike je bilo treba ročno seštevati in nemalokrat se je zgodilo, da smo ure in ure iskali pet par, ker se seštevka kartice in dnevnika nista ujemala.

Vse te dejavnosti so se financirale iz prispevkov pri plačah, kot se tudi danes. Enkrat mesečno sva s Tilko odšli na Občino, kjer smo se sestali z Lili Čeferin in Poldetom Oblakom in smo planirali, tako smo temu rekli. Primerjali smo nastale stroške s prilivi. Enkrat tedensko je država namreč opravila “praznjenje računov”, kot smo rekli. Prispevki so se zbirali na državni ravni, potem s praznitvijo pa so se razdelili koristnikom, torej nam SIS-om. Tako smo vsak mesec planirali, koliko sredstev bomo potrebovali naslednji mesec, da bi pokrili vse nastale stroške. Ker včasih prilivi niso zadoščali, smo spremenili prispevno stopnjo, kar je morala skupščina potrditi. Zlasti na zdravstvenem področju je v določenem obdobju močno primanjkovalo sredstev in zgodilo se je tisto, česar smo se najbolj bali: prekoračili smo DUR. Zaradi tega sem bila nekajkrat klicana na Sodišče v Ljubljano, kjer sem morala pojasnjevati, zakaj določenega računa nisem pravočasno plačala. Spomnim se nekega porotnika, starejšega gospoda, ki je vedno imel obute nogavice, od katerih je ena imela raztegnjen zgornji rob.

Bilance smo delali štirikrat letno, četrtletna poročila. Vsakič sem šla na seminar v Ljubljano, ki ga je vodil Srakar (ime sem pozabila), vem le to, da so bili ti seminarji zelo dolgočasni in enkrat sem – sedeča v prvi vrsti – med seminarjem zadremala, kar je seveda opazil. Ti seminarji so se odvijali v dvorani Zavoda za zdravstveno zavarovanje na Miklošičevi 24. Med pavzo sem si vedno privoščila malico v tamkajšnji menzi, hrenovko in sataraš.

Zaposleni na SIS-ih smo bili izjemno povezani. Vse rojstne dneve smo praznovali, nato še godove, potem pa smo si kar izmislili razlog, da smo skupaj sedli v pisarni računovodstva, prinesli na mizo hrano in pijačo ter prepevali. Ker je bil Jani Steržaj zelo dober pevec, nas je neprestano vzpodbujal k petju in marsikatero dopoldne se je iz stavbe na Gerbičevi razlegalo ubrano petje. Snažilka Francka pa nas je v času kolin vedno pogostila s kislim zeljem, ješprenjem in krvavicami. Seveda je treba poudariti, da je bilo tudi vse delo opravljeno. Vsi smo bili tudi člani sindikata, preko katerega smo si naročali ozimnico, nekaj gajbic jabolk smo vedno naročili tudi za v službo. V omari, kjer so bili fascikli, je bila na dnu gajba jabolk, iz katere si je lahko vsakdo postregel, kadar je želel. Preko sindikata smo kupili nekaj parov tekaških smuči, takrat so se še redno odvijali Bloški teki, najbolj zagnani so na teh smučeh trenirali in se potem tekov tudi udeleževali. Preko sindikata smo tudi organizirali letne izlete, eden izmed njih je bil tudi ta na Luknjo. Vsako leto smo se skupaj poslovili od starega in nazdravili novemu letu. Na malico smo hodili ven, takrat smo lahko izbirali med Delikateso, Hotelom, Restavracijo nad blagovnico in avtobusno postajo. Če smo bili hudo lačni, smo šli na avtobusno postajo, saj nam tam niso posebej zaračunali dodatnih kosov kruha. Ker pa smo bili tako zelo povezani, smo tudi te malice ukinili in si uredili kuhinjo na podstrešju stavbe. Malice so nam vozili iz vrtca.

V stavbi na Gerbičevi je takrat domovala tudi Krajevna skupnost Cerknica, na podstrešju pa so imeli svoje prostore taborniki. V kleti je Polde Kos (upam, da se nisem zmotila v imenu) zbijal krste. Tu smo imeli tudi peč za centralno ogrevanje, ki se je vsake toliko časa iz neznanega razloga ugasnila. Nekdo izmed nas je moral do peči in pritisniti na neki gumb. Spomnim se, da je bilo to opravilo zelo srhljivo in kadar sem bila jaz na vrsti, da peč ponovno zaženem, sem šla dol z velikim strahom.

Kot že omenjeno, v tistih časih računalnikov še nismo imeli. A tudi to nas je doletelo. Kupili smo tri računalnike, ki se jih kar nekaj časa nihče ni upal niti dotakniti. Dogovorili smo se, da nas gre šesterica na računalniški tečaj. Mihaela Klančar nam je izbrala izvajalca tečaja, to je bilo podjetje, katerega lastnik je bil Janez Janša, trenutni premier. A glej ga zlomka, prav na dan tečaja so bile razpisane tudi obvezne orožne vaje, ki se jih je moralo udeležiti pet sodelavcev, tako sem morala sama na tečaj. Bila sem jezna, saj sem morala na avtobus in sama poiskati kraj tečaja. Spomnim se ga, Janša, slonel je na katedru, ko sem kot prva vstopila v učilnico. Na vprašanje, kje so ostali, sem se začela jeziti in mu povedala svoje mnenje, da je računalniško opismenjevanje bistveno bolj pomembno kot orožne vaje, za katere smo vsi vedeli, kaj to pomeni: nekaj dni so moški mrtvo pijani ležali po grmovju. Janša se kot obramboslovec seveda z mano nikakor ni strinjal in močno sva se sprla, tako zelo, da sem bila prepričana, da me bo nagnal ven iz učilnice, ali pa me med izvajanjem tečaja vsaj ignoriral. No, pa me ni. Naučil me je osnov uporabe računalnika. Da pridobljenega znanja ne bi prehitro pozabila, sem se nekega večera pritihotapila v službo, iz škatle vzela ven računalnik, ga priklopila, nanj napisala vabila za koncert ženskega pevskega zbora Begunje, natisnila nekaj izvodov, potem dokument izbrisala in računalnik ponovno pospravila nazaj v škatlo. Nihče ni opazil, da se je karkoli zgodilo.

Leta dela na SIS-ih so mi pustila veliko lepih spominov, predvsem spominov na složnost, povezanost, prijateljstvo.

Slovarček:

  • ZKO: Zveza kulturnih organizacij
  • ZTKO: Zveza telesno-kulturnih organizacij

Kraj: Dolina Vrata
Datum: 1983
Avtor: neznan
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. vikatursic permalink
    14. 12. 2021 10:48

    Ja, četudi človek misli, da si marsikaj zapomni, pa vendar zob časa naredi svoje. Naša snažilka je bila Ivanka in ne Francka. Ves čas pisanja prispevka mi je kljuvalo nekje v ozadju možganov, da se motim, vprašala sem eno izmed bivših sodelavk, pa tudi ona je rekla, da je bila Francka. No, Ivanka je bila, Ivanka, super ženska, radi smo jo imeli.

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    15. 12. 2021 04:49

    Ne vem če je Zakrajšek prej bi bil Ravšel mož od Ive

    Všeč mi je

  3. vikatursic permalink
    15. 12. 2021 07:26

    mogoče je res Ravšelj Tone, na sliki je težko razločiti, kdo je. Kot sem že pisala v prispevku Moj prvi obisk visokogorja, je mnogo planincev nosilo enake kariraste srajce in takrat so bili v popolnima enakih Tone, Janez in Franci Kranjc, še nekaj drugih pa v drugačnih barvnih odtenkih.

    Všeč mi je

Odgovorite vikatursic Prekinite odgovor

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: