1927 Beograd – Kralj Aleksander I. in kraljica Marija

Na sliki sta kralj Aleksander I. in kraljica Marija iz zbirke Jerneja Malovrha. Sliki sta dve. Združili so ju v eno razglednico. Naslikal ju je Paul Grabwinkler (1880 -1946).

Poroka Marije in Aleksandra, 6. junija 1922, je pritegnila pozornost vsega sveta. A vse ni šlo tako enostavno, kot kaže na prvi pogled. Najprej je moral kralj dokazati, da je sposoben imeti potomce. Še kot otrok je imel vnetje testisa in dvorjani, ki so imeli od kralja koristi, so se bali, da bo njegova morebitna neplodnost spodnesla dinastijo na prestolu. Zavoljo tega je bilo zaželeno, da ima stike z gospodičnami še pred poroko. Ko je živel v Parizu, je spoznal Charlotte Cotillard in z njo imel nezakonsko hčerko Jeleno, ki jo je tudi priznal. Zanjo je povedal tudi ženi Mariji.

Marija ni bila prva izbira. Ko se je Aleksander šolal v Moskvi, je bil blizu kneginji Tatjani. Tikala sta se in verjetno bi se iz tega razvilo kaj več. Tudi ruski car ni imel nič proti. Ampak človek obrača, bog (v tem primeru boljševiki) obrne in oktobrska revolucija je pogubila Romanove.

Ko se je kralj končno odločil, da se bo ustalil, je bil že star. Imel je 34 let. Državni vrh je razglabljal ali naj bo kraljica domačinka ali tujka. Da bi oplemenitili kri, so se odločili za tujo nevesto. Izbrali so romunsko princeso Marijo, ki je pripadala eni od tedaj najmočnejših kraljevskih dinastij Evrope. Strinjala se je takoj, ko je videla Aleksandrovo sliko. Začela se je tudi učiti srbskega jezika.

Že na samem začetku pa se je zgodilo nekaj neobičajnega – poroko so prestavili za en teden. Uradno pojasnilo je bilo, da mora Marijina sestra na nujno operacijo in njuni starši prosijo, da naj se slavje prestavi. Neuradno in bližje resnici pa je, da je srbska vlada potrebovala dodatnih sedem dni za organizacijo poroke. Delno zaradi nesposobnosti, delno zato, ker se je pokazalo, da bo tujih gostov več, kot so sprva predvidevali. To je bil razlog, da so kralja prosili za prestavitev poroke. Po kostanj v žerjavico so poslali komediografa Branislava Nušića, ki je bil tedaj upravnik Umetniškega odseka Ministrstva za šolstvo in so ga imenovali za predsednika državnega poročnega odbora.

Kadar ima hudič mlade, jih ima veliko. Problemi so se kar vrstili. V Beogradu niso imeli dovolj goriva za vse goste pa so na pomoč poklicali osle. Občinski funkcionarji so se vrgli na pripravo in kozmetične popravke prestolnice. Novinarji so tekali po mestu in iskali kotičke, ki jih je treba še polepšati. Predlagali so celo, da bi tisti dan prepovedali vstop v Beograd mlekaricam iz okoliških vasi, ker so dišale po mleku in siru.

Mnoge države so poslale odposlance, nekatere celo delegacije med njimi Japonska in Perzija (današnji Iran). Prišel je celo gost iz Avstrije, s katero je bila Srbija pred štirimi leti še v vojni. Udeležbo pa so prepovedali Bolgarom. Spomin na zločine njene vojske nad srbskim narodom je bil močnejši od diplomatske etikete. Iz Anglije je s sodelavci priletel glavni urednik Daily Mirrorja. Več francoskih novinarjev je prišlo z letalom, prenočili so v Beogradu, nabrali gradivo in se vrnili v Pariz. Vlogo televizije (ki je še niso izumili) so opravljale filmske novice. Snemalci so morali snemanje plačati. Pravico pobiranja pristojbine so dali invalidom. Kot že tolikokrat do sedaj so smetano pobrali drugi, afera pa se je vlekla še leta.

Po nevesto in njene starše je kralj poslal svojo jahto Aleksander. Na krovu so bili pomembni gostje in novinarji. Na poti nazaj se je pridružilo še nekaj ladij. Branislav Nušič je dal pripeljati dekleta iz cele države, te so dočakale novo kraljico v narodnih nošah. Javilo se je več kot osemsto deklet. Dvesto so jih izbrali, da so med petjem in glasbo na spremljajoči ladji metale cvetje na visoko gostjo. Ostale so zaposlili kot hostese in spremljevalke. Izliv Save v Donavo so preletela vojaška letala, pristajanje jahte so pozdravili topovi s Kalemegdana. Marija je stala na palubi. Kralj je stekel k njej in jo objel. Z novo limuzino s tremi vrstami sedežev jo je odpeljal v svoj dvorec. Poroka je bila naslednji dan.

Natančen opis Marijine obleke bi bil predolg. Je bila pa prekrasna. Na patriarhovo vprašanje, če vzame Aleksandra za moža, je v srbskem jeziku rekla: »Hočem! Da!« Sledila je ohcet. Kralj je imel svečan govor. Zlobneži so trdili, da ga ni napisal sam. Milan Stojadinović, kasnejši minister za finance in premier, ekonomist in skorumpiranec velikega kalibra je kasneje iz Argentine pisal, da so svatje takoj planili na hrano in pijačo, ne da bi upoštevali dvorno etiketo. Dodal je še, da so med kosilom pokradli pol jedilnega pribora. Pa je novinar zapisal: »Človek, ki je, dokler je bil na oblasti, nakradel neizmerno bogastvo, je pred koncem življenja pričel šteti tuje vilice.« Po kosilu je par prisostvoval vojaški paradi in prijateljski tekmi med reprezentanco Jugoslavije in Romunije. Zmagali so gostje, rezultat je bil prirejen. Še istega večera sta se odpravila na poročno potovanje na Bled. Tam so ju pozdravili zbrani Slovenci v narodnih nošah. Na jezeru je bil ogromen splav, na katerem so igrali in peli. S čolnom sta se zapeljala po jezeru, spremljali pa so ju bogato okrašeni čolni.

Darila, darila ne smemo pozabiti. Prvo so poslali Albanci, in sicer dva ovna s pozlačenimi rogovi in 98 ovnov z ogledali na čelu. Večina daril je prišla vnaprej in so bila razstavljena. Najkoristnejše darilo so dali Beograjčani in Vojvodinci. Zbrali so denar in sklenili, da postavijo stavbe v splošno korist. Sombor je takrat dobil bolnico. Pavšićeva vlada je poslala Skupščini predlog za dvig kraljeve apanaže. Do poroke je kraljeva družina prejemala 1.200.000 zlatih dinarjev. Nov predlog je bil 24.000.000 dinarjev. Bil je tudi sprejet. Zdi se mi, da ni bilo bistveno drugače, kot je sedaj.

Še imam za napisat pa že zdaj kričijo, da je predolgo. Bo pa še drugič kaj ostalo.

Iz Maribora je razglednico poslala prijateljica z nečitljivim podpisom Pauli Nadilo, ki je bila zaposlena v trgovini Grošelj, delikatesa in mešano blago v Ljubljani. Takole piše:

»Ljuba Paula! Vesele in debele, sicer so že zdavnaj pri kraju pa vse glih, bo še bolj držalo. No, kako se pa kaj drugače počutiš? Naša Zofka danes marodira. Ali si bila za praznike kaj doma? Zofka je bila in mi je prinesla še za prigriznit. Vreme je tu sijajno. Imamo se res lepo. Hodimo že … Tebi gre gotovo tudi tako fajn, kakor našemu kralju, no sicer se pa jaz tudi nimam nič za pritoževati. Poljublja te tvoja … Povej pravo adreso.«

Slovarček:

• etiketa: pravila o sporazumevanju, vedenju v družbi
• apanaža: redni letni prejemki članov vladarske rodbine
• marodirati: biti na bolniškem dopustu

Viri:

• https://www.rtvbn.com/337850/7-zanimljivosti-o-svadbi-Aleksandra-i-Marije-Karadjordjevic

Kraj: Beograd, razglednico hranimo v Cerknici
Datum: 1927
Avtor: Paul Grabwinkler
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: razglednica