1955 Stari trg – Kako sem spala pri družini Matevža Haceta*

Bilo je poletje in moje šolske počitnice, ko smo se napotili jaz, mama in ata na dopust v Kranj k mamini prijateljici. Čakamo avtobus v Starem trgu in opazujemo žensko, ki gre od enega potnika do drugega in sprašuje: “Ali greste v Ljubljano, greste vi mogoče?” Prišla je do nas in rekla vsa zmedena: “Ali greste vi v Ljubljano?” Mama pravi: “Ja mi gremo v Kranj, a se bomo ustavili v Ljubljani, da se presedemo na drugi avtobus za v Kranj.”

“Joj, ali bi vi bili tako dobri in se zadržali malo v Ljubljani samo za par ur. Zelo me skrbi,” je rekla, “da sem morda pustila pajglezen prižgan doma in se bojim, da se ne bi kaj vnelo. Ali bi vi šli pogledat v naše stanovanje, da ga ugasnete? Saj ni tako daleč od postaje. Jaz sem Rezka, moj mož je Matevž Hace. Živimo v … ulici številka …”

Moja mama je bila zelo dobra duša in ni mogla odreči ženski, čeprav je ni poznala, samo je videla, kako jo je skrbelo. Pogledala je naokrog in rekla, ali res ni nobenega drugega, ki vam bi pomagal?

“Ne, noben drugi ne gre v Ljubljano”, je rekla Rezka. “Prosim vas, pojdite pogledat v naše stanovanje.” Naš načrt je bil drugačen, a mama je končno rekla, no pa bomo šli. Rezka se je veselo oddahnila, dala nam je naslov in malo raztolmačila, kako priti do tja. Mama in ata niso vedeli nič o Ljubljani, mogoče so bili tam enkrat ali dvakrat v svojem življenju.

Mamo je ves čas skrbelo, kako bomo najdli tisto stanovanje. Ko smo prišli v Ljubljano, smo se takoj napotili v tisto smer in kar dobro maširali. Vsi trije smo bili pozorni na ulična imena. Nič sigurni ali smo na pravi poti ali ne, zagledamo več stanovanj po vrsti in šli po enih stopnicah gori. Mama je vtaknila ključ v neka vrata in se je obrnil. Veselo smo se spogledali, vstopili notri v eno sobo in takoj iskali, kje bi bil likalnik. Ko smo ga našli, smo videli, da sploh ni bil prižgan. Nismo se zadržali, ker nas ni nič drugega zanimalo in takoj šli ven in nazaj na postajo. Se ne spomnim, kam smo dali ključ. Tako, naredili smo uslugo, zdaj pa gremo po svoji poti.

Toda počakajte, ni še konec te zgodbe, pride še en del.

Bilo je čez štirinajst dni, ko sem se sama vračala domov. Mama in ata sta odšla že pred tednom in me pustila v Kranju za malo več časa, saj sem imela šolske počitnice. Stara sem bila 14 let. Tam petdesetega leta sploh nismo potovali ven iz doline, ker nismo imeli denarja.

Za nazaj sem se morala presesti v Ljubljani in spraševala, kateri avtobus gre v Loško dolino. Neki uradni človek mi je rekel, da še ni prišel. Mislila sem si, da imam še polno časa in šla do ene trgovince tam blizu, da malo pogledam okrog in kupim nekaj bombonov za moja dva bratca. Ko pridem nazaj, jaz čakam in čakam tam sama, ali se mi je sumljivo zdelo, ker ni bilo nikogar drugega. Pa me končno vpraša neka ženska, ki je čistila, kam grem, sem rekla v Loško dolino.

“O tisti avtobus je že davno odšel,” mi je rekla. Naenkrat me je zagrabil velik strah, kaj bom pa zdaj. Drugi avtobus pride šele jutri. Nikogar nisem poznala v Ljubljani in tudi denarja nisem imela več, samo karto v roki.

No, ko se kula lomijo, se človek znajde. Spomnila sem se na Hacetovo stanovanje in se napotila tja kot slepa kura. Mislila sem si, a je sploh tista ženska prišla že domov? Zelo mi je bilo nerodno iti tja in prosit za prenočišče. Hodim ne vem kako dolgo po vročem soncu in kako sem našla tisto stanovanje sploh ne vem, samo po sreči. Grem gori po štengah in potrkam na vrata in to parkrat preden so se odprla in se prikaže tista ženska, g. Rezka. Strmo me je pogledala, češ kdo si pa ti potepenka, ker me ni poznala. Začela sem ji tolmačit med solzami in objasnila, kako sem vedela za njeno stanovanje. Ko sem končala, ni vedela, kaj narediti z mano. Zdaj si mislim, da je morala biti previdna, koga sprejet notri, zaradi moža, ki je bil zaposlen v politiki. Reče mi: počakaj in zapre vrata za sabo. Nekaj časa tam stojim, ko se vrata spet odprejo in mi g. Rezka ukaže, pojdi notri. Predstavila me je k njenemu možu Matevžu in njihovima dvema otrokoma, Milanu in mlajši sestrici (sem pozabila njeno ime). Gospa Rezka je pripravila fino večerjo in mi dala stol, da se vsedem za mizo in jem z družino.

Ko je bil čas za spat, me je vprašala, kje bi rajši spala, z njeno hčerko ali na eni majhni posteljici v drugi sobi. Malo sem pomislila, in ker mi je bilo sram, sem rekla, da na majhni posteljci.

Zjutraj je bila g. Rezka sama, ker so vsi že nekam odšli. Bila je prijazna, dala mi je za jest na izbero, kaj bi rajši za zajtrk. Potem mi je pomagala spakirati, ter me spremila do avtobusne postaje, čeprav sem ji rekla, da ni treba, da bom že sama najdla. Ona je pa rekla nič zato, itak moram v trgovino, da kupim par stvari.

Nikdar nisem pozabila tistega dogodka in tudi gospe Rezke ne, kot vidite po tej moji dogodivščini. Po tolikih letih se še vedno rada spomnim na njo, ki me je rešila tisti dan, da nisem spala na kakšni klopi. To bo že več kot 60 let od takrat.

* Milena Truden, nekoč iz Kozarišč 11, zdaj že dolgo živi v Melbournu. Piše v angleščini, za Stareslike pa je opisala prigodo v slikovitem slovenskem jeziku, tistem, ki ga je pred desetletji ponesla s seboj v Avstralijo. Pred časom smo že objavili več zgodb, ki so izšle v njeni knjigi Stepping Stones.

Slovarček:

• pajglezn: likalnik
• maširati: hoditi, marširati
• ko se kula lomijo: ko si v zagati, ko je sila
• štenge: stopnice

Kraj: Stari trg
Datum: 1955
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 27. 7. 2014
Oblika: negativ