Skip to content

1967 Topol pri Begunjah – Oblačila vaških in mestnih otrok

7. 05. 2022

Na sliki sva Romana Kranjc in jaz, slika pa je nastala poleti 1967, ko sta stric Tone in sestrična Romana prišla na obisk iz mesta v Tonetovo rodno vas.

Romana je prva leta živela v Cerknici, kar je za nas Topolce že predstavljalo pravo mesto, kaj šele potem, ko se je preselila v Ljubljano! Razlika med nami, vaškimi otroci, in njo, mestno gospodično, je bila očitna. V mestu otroci niso plezali po drevju, zato sem jo rada vzpodbujala, da sva zlezli na veliki, stari ringlo pred hišo. Po drugi strani pa vaški otroci nismo poznali imenitnih izrazov, ki so jih v mestu uporabljali. Ena od teh besed je bila “perfektno”. Ko sva z Romano splezali na ringlo, sva se na vse grlo drli “perfektno”. Ona verjetno zato, ker se ji je zdelo res perfektno, da je plezala po drevju, jaz pa bolj zato, ker mi je to bila nova beseda.

Na sliki je močno izražena razlika v najinih oblačilih. Romano so starši oblačili po mestni modi. Nosila je čudovito oblekico iz karirastega blaga, če se prav spomnim, je bilo to blago rdeče, modre in bele barve. Oblekica je bila v pasu lepo prešita, mogoče z všito elastiko, da je dobila lepo obliko, v spodnjem delu pa je bila rahlo nagubana. Tudi kratki rokavčki so bili rahlo nagubani. Za vratom je imela lepo oblikovan ovratnik, pod njim pa bel vložek z nekaj okrasnimi gumbki, ki se je meni zdel sila imeniten. Vedno je imela lepe lakaste čeveljce in bele nogavičke.

Moja oblačila pa so bila v celoti delo pridnih rok moje mame Cvetke Kranjec. V času, ko je bila brez službe, je za šiviljo Majdo Košir iz Selščka šivala predpasnike. Spominjam se, kako je številne večere sedela za šivalnim strojem in šivala trakove za predpasnike, trakove, s katerimi se je predpasnik zavezal okrog pasu ter tiste za okrog vratu. Neskončno dolga kača traka, ki ga je na določeni dolžini prerezala in zarobila. Šivati se je naučila od svoje mame in to znanje uporabila tudi za to, da smo s sestrami imele številne lepe obleke.

Kupila je večji kos blaga, saj je morala obleči štiri dekleta. Tako smo večinoma imele vse enake obleke, včasih pa je iz ostankov skombinirala tudi kaj posebno lepega. Vedno smo nosile tako kratke obleke, da so se nam pogosto izpod njih videle spodnje hlačke. Ne vem, ali je bila takrat taka mini moda, ali je mama varčevala pri blagu, ali pa smo bile me tako živahne, da nam je obleka zlezla gor …

Navadno smo nosile preprosto krojene oblekice, čez katere smo si nadele še nekakšen predpasnik, kateri je vedno imel vsaj en žep, ki nam je pri igri še kako prišel prav. Mama je rada na oblekice prišila volančke, rekli smo jim “ginjerce”. Šivala je obleke brez rokavov ali s čisto kratkimi rokavčki, le tolikšnimi, da so pokrili ramena. Včasih je v pas prišila veliko pentljo, mašno, smo rekli, včasih je z volančki okrasila vratni izrez. Včasih se je obleka po celi dolžini zapenjala z gumbi spredaj, včasih z dvema gumboma zadaj na vratu.

Krila so bila vedno z elastiko v pasu in z volančki na spodnjem robu. Izbirala je svetlejše, večinoma rožnate motive blaga. Tudi pižame nam je vedno sama šivala, za kar je uporabila mehko, toplo, flanelo. Vsako soboto, ko smo se skopale v plehnati banji, nas je oblekla v sveže pižame. Še dandanes občutim tisti dotik mehke flanele. Vedno so bile enako narejene, hlače z elastiko v pasu, zgornji del se je zapenjal z gumbi po celi dolžini, za vratom pa je bil majhen, okroglo oblikovan ovratnik. Za mrzle zimske dni nam je pletla jopice, puloverje in “gambe”. To so bile hlačne nogavice, ki so strašno pikale po koži. Sicer so bile tople in nas v njih ni zeblo, a smo vseeno komaj čakale, da smo jih zvečer slekle.

Kupljenih oblačil smo imele zelo malo, zimske bunde ali plaščke, kakšen pulover z dolgimi rokavi, hlače, za pozimi hlačne nogavice, za Veliko noč pa smo vedno dobile nove dokolenke. Ne glede na dejansko vreme se je štelo, da za ta praznik zamenjamo zimska oblačila z letnimi. Takrat smo po navadi dobile tudi nove čevlje, sicer pa smo poleti otroci vedno povsod hodili bosi, kar je razvidno tudi iz pričujoče fotografije. Večinoma smo hodili razoglavi, včasih smo si dekleta dale na glavo ruto. Prve taprave pletene kape nam je prinesel Dedek Mraz v Brestovi menzi, rdečo, modro in rumeno. Dolge lase smo povezale v repe, ki smo jih rade okrasile s pentljo iz svetlečega se traku, prav iz takega, s katerim smo ovile tudi butarice za Cvetno nedeljo.

Mamin šivalni stroj pa ni služil le šivanju, ampak tudi nam za igro. Jermen, ki je povezoval pedal z mašino, smo snele s kolesa, sedle na pedal, kolo vrtele kot volan in tekmovale, katera bo prej “miže pripeljala iz Topola do Begunj”.

Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: poleti 1967
Avtor: Janez Kranjec
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. anacunder permalink
    7. 05. 2022 10:53

    A ni bila mogoče ta Romanina “zakmašna” oblekica namenjena le za boljše priložnosti, kot je npr. fotografiranje? Po tvoji pripovedi in fotografiji sodim, da so bila tudi Mihovčkova dekleta lepo oblečena, seveda po zaslugi tvoje mame, ki je veliko dala na to, da ste bile vedno lepo urejene. Plehnate banjice mi nismo poznali, ampak smo se namakali v čebru. Smo pa vsi vaški otroci v starih časih imeli to srečo, da smo lahko hodili bosi.

    Liked by 1 person

Trackbacks

  1. 1970 Topol pri Begunjah – Dojenček v koreti | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: