Skip to content

1967 Cleveland – Pismo tete Mary

14. 05. 2022

Doma je bila krščena za Marijo, klicali so jo Mica, ko je bila še majhna pa mogoče Micka ali Mici. Ko je prišla v Ameriko, je postala Mary – kakor mnoge Slovenke in tudi druge priseljenke z imenom Marija. Spremenila se je izgovorjava imen in priimkov tudi vseh drugih, izginile so strešice iz zapisov in še kaj – vse se je amerikaniziralo …

Včasih se je zgodilo, da je bolj ali manj premožna teta Mary iz Amerike postala botra novorojenki v domačem kraju, pa so tako tudi malčici dali enako ime: Marija, klicali pa so jo Meri, ker je bilo tako bolj imenitno. Nekaterim staršem je bilo ime Meri kratko malo všeč, ker se je razlikovalo od tako pogostih in vsakdanjih Marij, Maric, Mic, Mick in Micik, a je še vedno vzdrževalo staro navado poimenovanja po kateri od otrokovih prednic, pa so deklico tudi brez istoimenske botre klicali Meri. Tako se je ta varianta imena Marija udomačila in postala vsakdanja … Kadar je bil pa na kakšno Meri kdo jezen, ji je rekel:”Mera!” …

Iz Clevelanda, ameriške Ljubljane, je na Bloke leta 1967 Angeli pisala sestra Mica, ki se ji je zdaj tudi uradno reklo Mary. Pismo, ki na znamkah nosi Kip svobode ter vabilo k boju proti raku in podpori Združenju proti raku, je prišlo z avionom in predalo novice, vprašanja in občutja njeni sestri v starem kraju.

Ne vem, zakaj sem tako sentimentalna, ampak vedno mi je hudo, ko pišem o izseljencih … saj nekateri so šli v svet tudi z veseljem in optimizmom, z realnimi načrti, ne samo s praznim trebuhom in neusmiljeno nujo … Nekateri so uspeli, postali premožni in bili zadovoljni. Nekateri so se uspešno vključili v novo okolje. Nekateri so premagali domotožje ali ga potolažili z obiski v starem kraju … Pri tem je pomagalo tudi druženje z drugim Slovenci v društvih in cerkvah, ki so novo došle sprejeli ob prihodu in jih podpirali in usmerjali pri prvih korakih v novem okolju. Domov so potem nekateri pošiljali ali prinašali denar, dobrine, nova znanja in spoznanja, drugi so se uveljavili kot podjetniki, umetniki, učenjaki … Od zmeraj so ljudje hodili po svetu za preživetje, znanje, uspeh, pa da bi potolažili radovednost; se vračali ali pa tudi ne. Od zmeraj – nekateri čez ocean, drugi samo v sosednjo faro … Jaz se pa tu nekaj cmerim … Tole sem morala zapisati bolj sebi v tolažbo, da bi lažje nadaljevala – kljub spominu na garače v gozdovih in rudnikih, kljub potrganim rodovnim koreninam in umrlim ali pohabljenim Slovencem, ki se niso nikoli vrnili, kljub sinovom in vnukom, ki niso več znali slovensko … Kljub domotožju, ki jih je včasih razjedalo, čeprav so malikovali vse, kar jih je spominjalo na stari kraj, pa najsi so to bili spomini, pesmi, zgodbe, pisma, slike ali drobni predmeti. Ali pa jezik, narečje, obredi in znanja iz domačega kraja … Ampak v Clevelandu, ameriški Ljubljani, jim je bilo nemara vendarle lažje kot tistim, ki so bili raztreseni po vesoljni Ameriki …

V to pismo je teta Mary res prelila svoje težave, potožila bližnji duši, ki jo je razumela, najprej pa malce poočitala dolgo čakanje na sestrino pismo. Njeno pisanje je kleno in zdi se, kot da še vedno lepo po bloško govori naravnost iz svojega ameriškega doma – ali pa iz sosednje hiše v vasi: o starosti, boleznih, naporih in skrbeh, o prizadetosti, krivici in sramoti, ki se godi …

Pravzaprav je malce neokusno, da škilimo med te porumenele liste in razbiramo njena zaupna sporočila – a kaj, ko je ona sama v njih tako neustavljivo pristna in živa še po več kot pol stoletja, ki je že minilo od pisanja tega pisma.

Pismo iz Amerike je bilo v mojih zgodnjih letih vedno velik dogodek, tudi če v njem ni bilo dolarja ali dveh. Bilo je preprosto glas bližnjega človeka, ljube duše, ki je sporočal iz daljave, da je nekdo še živ in morda kdo drugi ne, da mu gre dobro ali malo manj dobro, da misli na stari dom, a si postavlja novega tam daleč in poganja korenine … da se je nekdo poročil, nekdo rodil in drugi umrl …
Kuverta nosi tri poštne žige: Cleveland, Ljubljana in Nova vas. Pripotovala je z letalom, torej je od oddaje pisma do prejema trajalo kak teden ali še manj. Navadna pošta, ki je potovala z ladjo, je potrebovala tri tedne ali več … Redni dopisovalci so imeli vse izračunano in pričakovanje pisma iz Amerike je bilo posebno občutje z mešanico nestrpnosti in veselja; če je odgovor zamujal kot v tem primeru, tudi slabe volje, jezice in zamere. A ko je prišlo, je za nekaj dni razvedrilo in zaposlilo prejemnika – treba je bilo vsem bližnjim in daljnim povedati o njem, izročiti pozdrave, poročati kako gre njegovim in drugim merikancem in sprejemati pozdrave, zahvale in naročila zanje …

Slovarček:

  • merikanci: izseljenci v Ameriki

Kraj: Cleveland
Datum: 1967
Avtor: —
Zbirka: Marija Knavs
Skenirano: 21. 3. 2022
Oblika: dokument

One Comment leave one →
  1. anacunder permalink
    14. 05. 2022 08:56

    Ob branju tega pisma se ti res milo stori.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: