Skip to content

1945 Dane – Pajščienǝk

31. 05. 2022

Zapis na hrbtni strani te slike, ki ga je pred leti napravil starotrški župnik Janez Kebe, pravi: “Udarniško kopajo pesek v Danah, v peščenku leto?? za hišo Al..? v Nadlesku, požgana od Italijanov.”

Izraz “udarniško” tukaj pomeni, da ne gre za najete delavce, ampak za prostovoljce – sosede, prijatelje, sodelavce, sorodnike, ki so se organizirali za brezplačno vzajemno pomoč pri obsežnem delu oziroma so bili na tako akcijo v korist skupnosti pozvani od oblasti. V povojnem obdobju je bil naziv delavec ali brigadir “udarnik” čast, ki je prinašala tudi nekaj bonitet, treba pa ga je bilo zaslužiti s požrtvovalnim delom daleč preko normalne delovne norme. Potem se je izraz razširil v pogovorni jezik in pomenil kakršnokoli neplačano delo za bližnje ali za skupnost. Sodeč po pripovedih informatorjev, so tukaj kopali za obnovo Rajdkove hiše, ki so jo požgali Italijani, njen lastnik pa je bil Alojz Mulec.

Peščenek, ali kot pravimo domačini pajščienǝk blizu Dan pod Devinom, je eden od treh večjih peskokopov, ki so od nekdaj dajali pesek za gradnje po Loški dolini: poleg tega v Danah je eden na Kuclju blizu Kozarišč in drugi na Klancah, na drugi strani Devina. Z danskim peskom je bilo zgrajene več kot pol Loške doline po vojni in pred njo, pravijo.

Glede na znane podatke domnevam, da so na sliki v danskem peščenku večinoma Nadleščani, morda tudi kakšni sorodniki Rajdkovih. Nekateri obrazi se mi zdijo znani, a ne vem imen. Sedem žensk je in osem moških. V rokah imajo lopate, krampe in motike. V glavnem so razoglavi, le nekaj žensk ima nazaj zavezane rute in en možak titovko na glavi. Ženske so v krilih in predpasnikih, ena se zdi da celo v takem iz viskozne svile, vsi pa imajo zavihane rokave … Domnevam, da so Rajdkovo hišo obnavljali po vojni in je slika nastala nekje v letu 1945 ali malo pozneje. Kdo jo je posnel, ni znano. Danskemu peščenku najbližji fotograf je bil Franc Truden v Podcerkvi – morda je slikal on …

Peščenek v Danah pa je bil v drugi svetovni vojni prizorišče velike grozote.

Tone Šepec iz Starega trga je bil tedaj še otrok. Očeta ni bilo doma, obsojen na 27 let je bil v italijanskih zaporih na Reki, v Padovi in Castelfrancu in z mamo sta bila sama ob dogodku, ki ga je pretresel za zmeraj. Še vedno se ga nadvse živo in neizbrisno spominja. O njem je že v zrelih letih napisal tudi daljšo pesem. Spominja se vedno znova:

“Takrat smo stanovali pri Jakopcovih sredi vasi in čeprav je bilo nevarno hoditi po hišah, tistega dne pravi mama: ‘Greva malo k Angeli!’ To je bila naša sorodnica, Andretova po domače. Prideva tja, Angela sedi na pručki, lupi krompir in prijazno reče: ‘Si malo prišla v vas, Milka?’ … Tam sva ostala vsega kakih deset minut in se vrnila domov … Čez pol ure pa so že bili tam Italijani – našuntani iz koristoljubja od domačina … in jo odpeljali! …

To je bilo 27. julija leta 1942. Italijani so v Danah tistega dne prijeli Jakopetova brata in sestro Jožeta in Ivanko, Kotno Ivanko in Kotnega Ferdota – tudi onadva sta bila brat in sestra, pri Andretovih Janeza in Vinkota ter njuno mačeho Angelo in pa Malensko Angelo.

Gledal sem, ko so jih gnali po vasi, zvezane po tri skupaj. Najprej so šli proti kapelici pod vasjo, potem so se premislili, kakor da jim je nerodno in jih odgnali v peščenek, kjer so jih postrelili … Ne da se opisati te groze …

To so bile prve žrtve italijanske “roške” ofenzive, ki je v desetih dneh v Loški dolini terjala 175 življenj! V Danah so istega dne, 27. julija 1942, prijeli še več ljudi, ki pa so jih odgnali v zapor v Stari trg. Teden dni pozneje so padle žrtve na Križni gori. Letos bo 80 let od tega … “

Ker so italijanski okupatorji pogosto fotografirali svoje početje med vojno, so tudi teden dni po dogodku v Danskem peščenku na Križni gori napravili fotografijo streljanja talcev, ki je bila po vojni objavljena v raznih publikacijah, bila skupaj s podobnimi slikami povečana umeščena tudi v spominski dvorani v Auschwitzu (jugoslovanska razstava?), kjer sem jo videla ob obisku tega koncentracijskega taborišča okoli leta 1984 – dokler je niso nekaj let nazaj v Italiji na široko predstavili kot fotografijo partizanskega streljanja Italijanov! … Toliko o katastrofalnem prenarejanju zgodovine.

Toda fotografija z začetka tega prispevka prikazuje čas novo pridobljene svobode in obnovo vojnega razdejanja, vračanje življenja v normalne tirnice. Ker je vojne konec in vlada mir, se ljudje organizirajo in združujejo, da bi si pomagali in čimprej zaživeli bolje, kljub velikemu pomanjkanju in trdemu delu, ki jih čaka na vsakem koraku …

* * *

Sama sem danski peščenek spoznala, ko smo se leta 1954 lotevali gradnje hiše. Z očetom sem hodila tja in tudi na Klance. Pesek v Danah je bil namreč primeren za pripravo malte, ker je bil bolj apnen, tisti na Klancah pa je bil za beton. Imela sem dobra štiri leta in oče me je dal na kolo, pa sva šla. Na kolesu je imel privezano tudi orodje – kramp, motiko in lopato. V peščenku je poiskal primeren kraj, kjer se je zdel kamen dovolj razmrznjen ali krušljiv in vmes ni bilo zemlje, ter začel kopati. Nakopani pesek je presejal na mreži, podprti s količkom, da je nastajal vedno večji kup. Bilo je vroče in od težkega dela je vse teklo od njega, razpeta bombažna karirasta srajca pa se je lepila nanj …

Jaz sem najprej samo gledala, potem sem se preizkusila z lopato; ko jo je v roke vzel oče, sem sama prijela kramp, ki me je skoraj vrgel po tleh. Nekaj časa je bilo zanimivo, potem sem se začela dolgočasiti. Z rokami sem rila po zaplatah peska, tacala po kupu, ki ga je nametal oče, ker mi je bilo všeč, ko se je pesek posipal, a mi je to prepovedal, takoj ko me je opazil. Kadar so bile na poti luže, sem si dala opraviti z njimi – packala sem z blatom in peskom, delala potočke in jezerca, iz listov in vejic pa ladjice. Metala sem kamenčke kam daleč in z rokami presipala peščene zavese.

Podobno je bilo, ko sva kopala na Klancah betonski pesek, ki je imel drugačno barvo in vonj kot tisti v Danah; tudi na otip je bil ostrejši. Sploh pa sva najbrž najprej kopala tam, saj smo prve zabetonirali temelje in ploščo, šele potem smo za zidove potrebovali maltni pesek iz Dan … Nekoč sva šla na Klancah tudi v vas, zdi se mi, da k Potonovim, a ne vem po kaj, mogoče po mrežo; le Potonovega očeta se spomnim. Včasih se je pri nama ustavil kak vaščan ali lovec, pa vprašal kako in kaj. Veliko je bilo govora o miniranju, da bi lažje prišli do peska in zdi se mi, da je enkrat ali dvakrat res počilo in so čez luknjo z razstrelivom naložene smrekove veje frčale po zraku … Mene so obiskovalci tudi v peščenku obvezno vprašali, če sem kaj pridna, pa koga imam raje, ata ali mamo. Kako bi mogel človek odgovarjati na taka butasta vprašanja?

Ko se je zdelo, da bo peska dovolj, ga je bilo treba prepeljati na gradbišče. Zdi se mi, da so nam voz s trugo in živino posojali Gregorinovi. Vozila pa sta menda vol in krava, ampak kdo ve … dolgo je že. Sploh pa me takrat niso vzeli s sabo, samo očeta se pomnim, da se je vračal domov pozno zvečer na smrt izmučen …

Predstavljam si, da so tudi ljudje s slike podobno kot moj oče pridobivali pesek: kopali so s krampi in motikam, ga z lopatami metali skozi mrežo na kup, s kupa v trugo na vozu in ga potem vozili na gradbišče, kjer so z vinto na eni strani dvignili trugo, ki so ji prej odprli ali sneli eno stranico in pesek se je vsul na tla. Ko so voz potegnili naprej, je njegovo zadnje kolo zarisalo gladko sled na robu kupa, kar mi je bilo vedno zelo všeč … Prostor za dragoceni pesek na gradbišču je bil tudi pri nas s treh strani ograjen z deskami, da se ni zgubljal in mešal z zemljo.

Ko so prišli zidarji, so malavarji pripeljali samokolnico ali dve peska v nizek lesen bazenček, dodali primerno količino gašenega apna in vode in najprej z motiko na dolgem ročaju in potem z grebljo mešali zmes tako dolgo, da je nastala ravno prav gosta malta – ne presuha in ne preveč vodena. Morala je obstati na kieli in gladko zdrsniti z nje, ko jo je mojster naložil na opeko – drugače ni držala … Po dva malavarja sta po strmih tretnah na zidarski oder v leseni mautarki nosila malto do zidarja. Malto sta prelagala z veliko šaflo (?), narejeno iz italijanske vojaške čelade, mojster pa s fanglom na kamne …

Bilo je tako lepo poslušati zvonke in zategle klice zidarjev: “Maaalte!!”Lepo po nobel, s poudarjenim l, ne kar po domače “maute”. Če je ni bilo takoj spet na razpolago, so padle krepkejše besede: “Kaj se obirate! Kje je malta! Kdo spet zabušava?!” Kadar je bil mojster zadovoljen, pa je požvižgaval ali mrmral skozi nos, zdelo se je, da je ves zamaknjen v kamne in opeke, ki so se kakor same od sebe pred njim zlagale v zid. Vsake toliko je s klajbo in v vinkel napetimi vrvicam preveril ali je zid res raven v vse smeri in če so koti taki, kot morajo biti. Vse je delovalo kot namazano, vsak je imel svoje delo, celo jaz: iz studenca sem morala s trebušasto rumeno in hruškasto zeleno steklenico prinašati svežo vodo. Kadar je bilo vroče, so malavarji vse sproti popili in komaj sem shajala s tistima steklenicama – niti minute nisem imela za igro s pretakanjem pri studencu in včasih so fantje že od daleč vpili, naj pohitim, ko so me zagledali na cesti pred Martinovo hišo.

Mojster Šepec, ki je zidal pri nas, je imel vedno pri sebi zidarsko kladivo, s katerim je okresal kamne, da so lepo legli na pravo mesto in ni bilo treba dodati veliko malte, da bi zapolnil večje luknje. Imel je negiben mezinec na desnici, ker mu ga je nekoč zlomilo, ko mu je zašel med kolut na škripcu in vrv. Z občudovanjem sem opazovala, kako je s tistim iztegnjenim mezincem spretno nalagal malto na kamne in opeke in ni bilo videti, da bi ga kaj oviralo. Njegove roke so bile grčave, bele in razjedene od apna, prašen je bil tudi obraz pod prepotenim klobukom … Tudi drugače je bil zanimiv mož, med drugim dober amaterski igralec, ki je pri Orlih še pred prvo svetovno vojno skoraj vedno igral glavne vloge, pisal pa je tudi pesmi … ampak tega takrat še nisem vedela. Ko sem na ušesa vlekla pogovore odraslih, pa sem iz njih hitro razbrala, kako drugi možje zelo spoštujejo mojstra Šepca. Spomnim pa se trenutka, ko je ves zadovoljen ogledoval lepo obdelani velikanski kamen iz ruševin Malenskega kozolca, ki ga je potem spretno umestil na vogal v prvi šari na vogalu novo nastajajočega poslopja …

Malovarji so bili različni, a se spomnim le še dveh – enemu so rekli Zgraben, drugemu Krašče – bila sta še mlada in morala sta brez besed ubogati mojstra, kajti tudi ona dva sta se hotela izučiti za zidarja. Imela sta svetle platnene kape, le malo drugačne kot jo je imel naš oče in mnogi delavci na Marofu … in meni sta bila oba strašno všeč.

… Tako sem jaz preživljala svoje obdobje otroškega vrtca in male šole – kar se me je takrat prijelo na gradbišču, mi je velikokrat prišlo prav … Pa kaj če sem punca – saj smo enakopravni. Predvsem pri delu. Tudi na gradbišču. Kot so bile enakopravne ženske s te slike pri delu v peščenku in povsod drugod …

Nisem mogla razbrati vseh podrobnosti zapisa.

Slovarček:

  • truga: 1. masiven zaboj za prevoz razsutega tovora na vprežnem vozu; 2. krsta
  • klajba: svinčnica
  • vinkel: pravi kot
  • malavar: zidarski pomočnik
  • našuntan: nahujskan
  • vinta: dvigalka z navojem
  • mautarka: zaboj za prenašanje malte
  • šafla (?): velika zidarska zajemalka
  • fangel: mala zidarska zajemalka
  • kiela: zidarska žlica
  • tretne: lesena klančina za dostop do zidarskega odra
  • šara: krožna vrsta opek ali kamnov pri zidanju

Viri:

  • Tone Šepec, r. 1938, Stari trg pri Ložu, maj 2022, ustno

Kraj: Dane, peščenek
Datum: 1945 ali pozneje
Avtor: ni znan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 28. 3. 2012
Oblika: fotografija

2 komentarja leave one →
  1. Anonimnež permalink
    13. 06. 2022 11:25

    Včeraj smo v Nadlesku ugotavljali kdo je na sliki. Taka slika je tudi pri nas . Vseh nismo prepoznali vendar po pripovedovanju pokojnega ata so na sliki:
    spredaj od leve Šerinkina mama ( sedaj so Vampelj)
    za njo 1. z leve Starčkava mama (Antončič), druga z leve pa Ribenčenava mama (Gorše), 3. je Rezka, ki je bila čistilka v šoli, za njo je Brcinov ata (intihar).
    Spredaj s krampom na rami neprepoznan, za njim Andrejcov ata ( Žnidaršič)
    zadaj prva dva od leve neprepoznana, tretja je Namretava Justa (Žnidaršič), poleg Karlov Tone ( Srpan), za njim Rajdkov Viktor (Mulec), s steklenico v roki Antonova iz Viševka, ki je stanovala pri Šinčevih v Nadlesku, pred njo pa je Brcinova mami ( Intihar) . poleg je še eden neprepoznan , lahko bi bil Paulčov.

    Všeč mi je

  2. 13. 06. 2022 14:18

    Najlepša hvala, da ste se tako potrudili! Zdaj je slika veliko več vredna. Tudi sama sem se ob vaših podatkih spomnila nekaterih, ki sem jih poznala, a pozabila njihova imena: Antončičeve mame, Trudnove Rezke, Rajdkovega ata in še koga. Lepo je, da ste se odzvali na prispevek in upam, da se oglasite še kdaj!

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: