1966 Kraljevo – Vojaška knjižica in urjenje

Najpomembnejši podatek na tej strani je datum svečane zaobljube, ki smo jo dali 7. 8. 1966 v Kraljevu ter postali polnopravni člani JLA.

Kraljevo je mesto na ustju reke Ibar v Zahodno Moravo v Srbiji z okoli 60.000 prebivalci in je središče istoimenske občine Raškega upravnega okraja ter Žičke pravoslavne eparhije. V bližini se nahaja letališče Kraljevo in samostan Žića, kjer je bilo kronanih kar sedem srbskih kraljev.

Kasarna Ribnica se nahaja v kraju Ribnica, ki je sestavni del mesta Kraljevo. Pomočnik pri obujanju spominov mi je bil »Striček Google«. Kasarna Ribnica obstaja praktično v enakem okviru, kot se je spominjam. Razlika je le ta, da je bila takrat na obrobju mesta, sedaj pa je praktično v centru Ribnice. Ima pa tudi novo številko Vojne pošte. Vojašnico so sestavljali trije bloki, kjer smo imeli prenočišča. Poleg so bili še vsi pomožni objekti, vadbeni poligoni, parkirišča za vozila in nepogrešljivo nogometno igrišče. Večina našega časa v trimesečnem usposabljanju se je odvijalo v krogu res velikega območja kasarne. Izven smo odhajali le na učne vožnje. Vožnja z manjšimi motorji se je začela na nogometnem igrišču. S težjimi motorji smo hodili na spretnostne vožnje na letališče, ki ga je tedaj uporabljalo vojno letalstvo.

Vojaškemu življenju in hitremu tempu smo se hitro privadili. Najhujša je bila vročina. Dež je padel šele konec septembra, malo pred odhodom v prekomando. Vročina je tudi povzročila, da je večje število vojakov v eni od kasarn dobilo »proliv« kot so nam sporočili. Vzrok temu je bil kljub opozorilom, da so vojaki izven kasarne jedli vroče lubenice, ki jih je tu bilo res v izobilju. Prešli smo na karantenski način dela in za prehrano smo dobili džuveč. Nisem ljubitelj riža, vendar tako dobrega džuveča nisem nikoli več jedel.

Za tako veliko število vojakov pa je bilo potrebno kar nekaj pomoči nas vojakov v menzi. V začetku so za pomoč v kuhinjo vabili prostovoljce. Teh je kmalu zmanjkalo. Delo v kuhinji ob taki vročini je bilo hujše od vsakega urjenja. Prišli smo na vrsto tisti po kazni. Kazen si dobil za vsak najmanjši »prekršek«. Število je bilo odvisno od zahtev glavnega kuharja. Sam sem dobil nagradno delo v kuhinji, ker sem v odmoru stopil na zelenico ob poti. Kuhinja je pač zahtevala svoj davek. Spomnim se, da sem bil dodeljen v ekipo za lupljenje krompirja. Prvič v življenju sem videl tako velik stroj za lupljenje. Spominjal je na velik pralni stroj z izredno hrapavim bobnom. Vanj je šlo kar nekaj vreč krompirja in voda. Po nekaj minutnem vrtenju so krompir stresli v dolgo korito in ročno smo očistili večje nečistoče ter ga narezali po komandi glavnega kuharja. Normativ ni bil tako strog kot pri Binetu Volčiču. Slabše so odnesli tisti, ki so bili dodeljeni pomivalnici posode. Od takrat sem se izogibal vseh zelenic in uspelo mi je, da kuhinje iz notranjosti nisem več videl.

 
Vojaško vozniško dovoljenje. Izpit sem opravil 6. 10. 1966 v Kraljevu.

V okviru trimesečnega usposabljanja je bil glavni smoter poleg osnovnega pridobivanja znanja vojaških veščin usposobiti vojake za voznike tovornjakov, osebnih avtov, traktorjev in motorjev. Naš oficir – stari vodnik je opravljal izpit za napredovanje v višji čin. V oceno mu je šlo tudi ocena izurjenosti njegove čete. Zato je naša priprava teoretičnega dela izgledala takole: po izčrpno podani snovi v učilnici smo z njim odhajali na poligon ali na letališče, kjer smo vadili vožnjo. Tam smo se namestili v kakšno senco, vodnik pa nam je najprej razloži teste za izpit. Testi so bili pola »A« in «B«. Sestavljeni iz vprašanja in treh odgovorov. Obkrožiti smo morali pravilen odgovor. Na teh »tajnih« lokacijah so sledile učne ure reševanja testov. Izgledalo je takole: Pola »A« Vprašanje 1. odgovor c itd. Torej 1c, 2b, 3a itd. Enako za polo »B«. Uspeh na izpitih je bil enkraten. Tudi pri vožnji se je potrudil in tudi iz najslabših vojakov usposobil varne voznike. Do nas je bil vedno zaščitniški in poln razumevanja, zato smo se tudi mi potrudili po svojih močeh in uspelo mu je, dobil je čin podporočnika.

Mnogim mladim fantom je bila to iztočnica za bodoči poklic šoferja. V JLA niso usposabljali le za vojaške veščine, pač pa je mnogo mladih fantov poleg teh veščin s seboj domov prineslo še več drugih znanj. Utrjevala sta se tudi bratstvo in enotnost, iz teh vrst slovenskih vojakov in oficirskega kadra pa je zrasla tudi naša teritorialna obramba in Narodna zaščita, pa če to priznamo ali ne.

Končali smo osnovno usposabljanje in večina nas je odšla v prekomande širom po Jugoslaviji. Jaz sem odšel v Zemun.

Seveda pa je velika vročina in celodnevne aktivnosti terjale svoj davek. V času služenja vojske v Kraljevu, od 12. 7. 1966 do odhoda v začetku oktobra v Zemun, sem shujšal za 8 kg.

 
Za konec prispevka še fotografija za spomin na vojaško življenje v Kraljevu. Od leve:

• Miroslav Juvančič,
• Ludvik Kranjc,
• Franc Cvetko.

Fotografirano 7.8.1966 Kraljevo.

SE NADALJUJE!

Slovarček:

• čebe: vojaška odeja
• proliv: driska

Viri:

• domači arhiv
• Kraljevo – Googlovi zemljevidi
• Wikipedija

Kraj: Kraljevo
Datum: 1966
Avtor: neznan
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 30. 11. 2021 – 2. 12. 2021
Oblika: dokument, fotografija