Franc Mazi

Rojen prvega dne leta 1941 sem bil dobre tri mesece podanik Kraljevine Jugoslavije. Okupator je Štajersko, Gorenjsko in Koroško takoj ob prihodu etnično čistil in tako sta moja starša z bratom in mano prve dni okupacije morala zapustiti moj rojstni kraj, tedaj Marenberg, sedaj pa Radlje ob Dravi.

Med vojno smo živeli v Planini, potem pa na Rakeku, kjer sem hodil v osnovno šolo, nato pa se vozil z vlakom v nižjo in višjo gimnazijo v Postojno. Na Pravni fakulteti v Ljubljani sem 1963 diplomiral. Po odsluženju štipendije na Občini Postojna, enoletnega vojaškega roka v Petrinji in opravljenem pravosodnem izpitu, sem leta 1968 postal občinski javni tožilec v Postojni, nato 1976 namestnik okrožnega javnega tožilca v Ljubljani, 1987 pa namestnik javnega tožilca Republike Slovenije. Leta 1995 postanem vrhovni državni tožilec do upokojitve 2010. Če človek triinštirideset let opravlja isto delo, ga to gotovo enostransko oblikuje. Po nemško se takim ljudem reče fach idioti.

Znan je dovtip o starem tožilcu, ki stoji v Ljubljani pred Namo, gleda vrvež ljudi na cesti in vzdihne: »Koliko ljudi na prostosti zaradi pomanjkanja dokazov!«

No, od 1976 živim v Ljubljani. Planinstvo me je pritegnilo že kot otroka, ko me je oče, starega morda 10 ali 12 let, peljal na Nanos in mi pokazal Tržaški zaliv z ladjami v daljavi. Nazaj sva šla v julijski vročini peš v Postojno, ampak tudi ožuljene noge niso mogle več zatreti navdušenja nad hribi. V času prejšnje države, ko so bila stanovanjska posojila prej darila kot krediti in so pametni ljudje širom Slovenije gradili hiše, sem jaz delal Slovensko planinsko transverzalo. Ampak značko, prejeto za prehojeno pot od Pohorja do Ankarana z vsemi vrhovi, pa ponosno kažem vnukinji.

Berem leposlovje, zadnja leta posebej knjige z zgodovinsko tematiko. Ko sem pred kakimi tremi leti zvedel za Stareslike, sem bil takoj navdušen. Kako fantastična zamisel rešiti pred pozabo tisoče fotografij in omogočiti vsakomur, ki ga zanima, da pregleduje bližnjo pa tudi že bolj oddaljeno preteklost naših krajev in ljudi! Nastaja neprecenljiva zakladnica dokumentiranih spominov, pri čemer, kolikor morem, tudi sam z veseljem sodelujem.