Skip to content

Franc Perko

Rojen Svečana 1942. Po očetu sem dobil ime Franc, po starem očetu Valentin, klicali so me pa Zdravko.

Okusil sem vse pomanjkanje po drugi svetovni vojni. Sodim še v tisto generacijo, ki je imela to srečo, da je v živo spremljala naš skokoviti razvoj. V mladih letih je bilo glavno prevozno sredstvo »noga«, imeti kolo je bilo že pravo bogastvo, avtomobil si lahko videl le tu in tam, na polju se je delalo vse ročno, prevozi z živino, vse je bilo sila skromno, raztrgane hlače in druga oblačila so nam mame redno šivale, koliko lažje bi jim bilo če bi takrat veljala sedanja moda.

Zaneslo me je v gozdarstvo, najprej v srednjo šolo nato še na fakulteto. Gozd je ena sama zgodovina, stoletno drevo, ki ga danes posekamo je vzklilo v nekih popolnoma drugih časih in razmerah. Tako sem se začel zanimati za preteklost tako gozda in gozdarstva kot samega kraja. Kar nekajkrat sem se ob različnih prilikah srečal z Milošem, stran »Stare slike« sem spremljal že daljše obdobje, in na njegovo pobudo pričel tudi sam aktivno sodelovat.

%d bloggers like this: