Ivanka Gantar

To sem jaz, krščena za Ivanko, doma so me klicali Janja, ata mi je rekel Johana, slišim pa tudi na Ifka in ej, ti!

V letih po drugi svetovni vojni je vsega primanjkovalo. Ničesar ni bilo. Med drugim tudi mene ne. Ljudje si niso mogli vsega kupiti in tako so bili prepuščeni lastni iznajdljivosti in marsikaj so morali narediti sami. Tako so tudi mene naredili straši sami. Neznani viri vedo povedati, da, ko je šla mama v porodnišnico, ata ni hotel tja in vprašati, če je že rodila. Sodelavci so ga k temu intenzivno nagovarjali. Žejni so bili, seveda. Potem se je atov sodelavec (Jovo, ki je uspel zeksati cel liter vina, ne da bi vmes zajel sapo in ga je vzela bosanska vojna) odločil, da bo šel vprašat kar on. Ata mu je dovolil s pridržkom, če je punca bo plačal, če ne, pa ne. Ko se je sodelavec vračal, je ata že od daleč vedel, da bo šla plača, ker se je Jovo smejal na vsa usta. Viri ne poročajo, koliko so me zalili. Zna pa biti, da kar precej, ker sem velika zrasla.

Mama pravi, da sem bila kot dojenček sitna in taka sem ostala še sedaj. Pravi tudi, da se je ves čas bala, da se ne bi rodila prvega aprila, da ne bi bila še lažnivka, če sem že muhasta kot aprilsko vreme. Od takrat je preteklo že veliko Cerkniščice, jezero pa je točno tri in petdesetkrat presahnilo. In ker sem se pri obdobju začetka svoje ere preveč zadržala, mi sedaj za vse drugo ostane manj prostora.

Osnovno šolo sem končala, gimnazijo tudi, za kaj več pa ni bilo volje, ampak če bi imela to pamet, ki jo imam sedaj … bi študirala etnologijo za dušo in pravo za denar, obiskovala pa bi še slavistične in zgodovinske krožke, ves čas pa sitnarila po hišah za stare slike, kar delam tudi sedaj.

Uspelo mi je roditi enega otroka, kateri mi je pridelal vnukinjo, ki je, jasno, kajneda, najlepša na tem svetu.

V službo v Ljubljano se vozim z vlakom (začasno sem na delu v Cerknici) in tam preberem eno do dve knjigi na teden. Na vlaku, da ne bo pomote, čeprav sem v javni službi. Če vreme dopušča pa se igram vrtičkarstvo.