1930 Ulaka – Pogled proti Ložu in spomini na zadnje loške strojilce kož

Sliko je leta 1930 posnel Alojz Tomec na severnem pobočju Ulake. Na njej je on sam in tri neznane ženske. Za današnji prispevek je pomembno predvsem ozadje: vidi se cesta proti Ložu, sam Lož s cerkvijo svetega Petra in Pusti grad nad njim, na levi Kamni hrib, v sredini slike pa pravljični lipov drevored, ki je moral ob cvetenju opojno dišati …

Lož je staro mestece z bogato zgodovino in ena od njenih značilnosti so tudi loški strojilci kož/strojarji/kožarji/ izdelovalci usnja. Stoletna dejavnost je z modernizacijo življenja zamrla že pred vojno – Ložanje so si našli lažji kruh in sama sem nehala verjeti, da se bo še kdo spomnil, kakšno je bilo življenje in delo loških kožarjev. A najprej za osvežitev besedica o strojenju samem:

Strojenje je predelava surove živalske kože s strojili v usnje. Pri tem se strojila kemično vežejo z beljakovinasto sestavo kože, zaradi česar se le ta spremeni v usnje. Tehnika predelave živalskih kož s strojenjem je bila znana že pred našim štetjem, o čemer pričajo babilonski zapisi. Pozneje, v srednjem veku, so v Evropi strojili z galunom, v 18. stoletju pa se je pričelo znanstveno preučevanje usnjarstva in njegovih tehnoloških procesov. Po iznajdbi rastlinskih ekstraktov se je proces strojenja, ki je prej trajal tudi do enega leta ali več, močno skrajšal. Konec 19. stoletja so za strojenje začeli uporabljati natrijev sulfit in kromove soli, v začetku 20. stoletja pa sintetična strojila. Način strojenja je odvisen od uporabljenega strojila … Tako o značilnem poklicu nekdanjih Ložanov pove Wikipedija.

V osnovni šoli so nam pri kemiji v zvezi s strojenjem živalskih kož omenjali apno, galun, kolofonijo, tanin in hrastovo lubje. Strojarstvo je bilo v času mojega študija na hitro opisano kot naporna, smrdljiva, umazana in zdravju neprijazna dejavnost, usnjeni izdelki pa so bili zelo priljubljeni, lepi, trajni in dragi. Tudi Loške strojarje smo v šoli vsako leto vsaj enkrat omenili, a le to, da so pač bili tam in da so v davnih časih nekoč iz Loža pregnali Turke – to najbrž pomeni, da je bilo strojarstvo v Ložu množično prisotno vsaj že v 15. in 16. stoletju, a raje še veliko prej, tako rekoč od pamtiveka, saj sta bila krzno in usnje vedno nepogrešljiva tako pri oblačenju in obutvi kot pri izdelavi stanovanjske in delovne opreme, orodja in orožja. Na živinorejskem področju sredi gozdov, polnih divjadi, je bilo živalskih kož dovolj in potreba po strojenju vedno velika in trajna.

Da pa so drugi prebivalci Loške doline Ložane včasih z užitkom zmerjali s kožarji … in da jim Ložanje niso ostali prav nič dolžni, saj so bili znani po zajedljivem humorju in vzvišenosti zaradi svojega statusa meščanov – zazdeli so se ko uš na kietni – je tudi znano.

Kaj več o loških kožarjih – kaj so pravzaprav delali in kako, mi nikoli ni uspelo izvedeti, še manj videti. Zdaj pa je tu vsaj nekaj krhkih spominov potomcev zadnjih loških usnjarjev:

“Zadnji, ki so v Ložu še imeli usnjarsko obrt in živeli od strojenja kož in izdelave usnja ali krzna, so bili Pelanovi, po domače Odamčkovi “, se spominja njihov potomec, vnuk zadnjega strojarja, Ivan Zabukovec. “Naša mama Alojzija, rojena leta 1910, nam je večkrat pripovedovala, kakšno garaško delo je bilo to in kako je bila vanj vpeta vsa družina, tudi ženske in otroci. Kože so namakali v raztopinah različnih strojil v velikih posodah – najbrž so bile to lesene kadi. Namakanje je bilo dolgotrajno, tiste velike, težke namočene kože pa je bilo treba pogosto mešati, obračati in prenašati iz ene posode v drugo. Mama je vedno znova povedala, kako je bilo to težko delo, kakšno garanje, kakšen martr. “

Spominjam se, da je v šestdesetih letih mesar ob odkupu prineseno kožo na debelo posul s soljo, da se ni kvarila in verjetno so to počeli tudi Loški strojarji – ali pa so kar sveže dali v namok?

Pred namakanjem v strojilo je bilo treba kožo temeljito očistiti in odstraniti podkožje, mrene in maščobo – jo ogarbati – s primernim rezilom, ki so ga imenovali arežen. Besede se še spomni tudi Ivan Zabukovec, vendar je njen pomen zbledel, dobro pa jo je poznal in uporabljal Franc Ovsec s Knežje Njive še leta 2003, ko mi je pripovedoval zgodbe o Ložanih.

Strojili so kot rečeno za usnje ali na kosmato, za krzno. Posebno znane so ostale polhove kožice za znamenite polhovke – strojenje in izdelava teh se je obdržalo najdlje.  Pri izdelavi usnja so odstranili tudi dlake, vendar ne vem kako – so uporabili kolofonijo kot pri šopanju prašiča ali pa so dlake v strojilu morda odpadle same? Kako so strojili kože za krzno, kjer je morala dlaka ostati nepoškodovana, mi je še skrivnost.

Urednik Miloš Toni je prispeval tudi svoj dodatek k tej temi, ko sem zajamrala, da je že vse pozabljeno: “Res od Loških strojarjev/kožarjev ni ostalo veliko. Je pa Julka na pokopališču v Ložu ohranila nagrobnik najstarejšega mojega prednika po mamini strani. Prišel je s Tolminskega, bil pa je JIRHAR… ChatGpt mi je na vprašanje kaj pomeni beseda jirhar odgovoril: “Jirhar” je manj znana beseda v slovenščini, ki prav tako izhaja iz starejšega narečja. Gre za različico besede irhar, kar pomeni “usnjar” ali “kožar” – nekoga, ki se ukvarja z obdelavo usnja.”

Besedo irh, irhast je po spominu njenega sina še uporabljala tudi Alojzija Pelan Zabukovec, ko je pripovedovala, da so včasih fantiči nosili irhaste hlače, ker so bile zelo trdne, tako rekoč neuničljive. Moji predniki so za tistega, ki je nosil irhaste hlače rekli, da ima u majhe ret ku Teruolc. V reklu je precej resnice, saj so (bile) za ročno izdelavo takih hlač prikladne mehke kože živali, ki so odrte na meh in ne prerezane – večinoma kože koz in ovac …

Slovarček:

• šopanje, šuopajne; tudi: paluženje, pauhanje itd.: odstranjevanje prašičjih ščetin z vročo vodo in smolo kolofonijo
• zazdeti so se ko uš na kietni: biti pretirano samozavesten, domišljav
• u majhe ret ku Teruolc: v mehu rit kot Tirolc – nositi irhovinaste hlače, ki so najbolj značilne za alpske pokrajine

Viri:

• Ivan Zabukovec, Stari trg, oktober, ustno
• Wikipedija
• Miloš Toni, Cerknica, november, pisno

Kraj: Lož
Datum: 1930
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 18. 1. 2020
Oblika: fotografija