1935 Marof – Most za krle, janc in marovški humor

Alojz Tomec je na zadnjo stran slike, ki ji je za kuliso zasnežena Racna gora tja do Petelinjeka,  napisal letnico 1935 in opombo, da gre za snežniško tovarno z mostom za krle. Da je bila žaga Marof last snežniških gospodov je znano, kaj pa je most za krle, ki jim mi rečemo krcli ali hlodi in čemu je služil, mi ni znano. Morda lahko pomaga kdo od bralcev. Domnevam, da je na sliki most za krle tista mrežasta reč s hišico v ospredju. Spominjam se, da je bil okoli leta 1955  na placu v tleh jarek, v katerem so se premikale debele verige, na njih pa so se pomikali hlodi proti žagi, ki je bila v leseni stavbi na sliki. Možje so v tisti jarek s cepini in henduki nameščali hlode, da so odpotovali do žage. Je bil most na sliki morda zaščita tistega nevarnega jarka? Vdam se, pojma nimam. Če kdo ve, naj prosim pove …

Tako sem zapisala prvi dan, a že naslednjega dne sem srečala človeka, ki je vedel, kaj je bil ta most: naprava, po kateri so potovali hlodi s krlišča do žage tako, da ni bilo treba vsakega posebej ročno spraviti do rezil, ampak je to napravil ta tekoči trak oziroma vlačilec z verigami in klini. Delavci so hlod samo položili nanj, naprava ga je prenesla do mostu, ga s kavlji dvignila na višji nivo in od tam postopoma odvlekla do žage. Naprava je bila velikanska pridobitev za žago in olajšava pri težkem, zamudnem in nevarnem delu, Alojz Tomec pa jo je s svojim nezmotljivim občutkom za pomembne dosežke fotografiral. So jo zagnali leta 1935 ali že kaj prej? 

Še ena zanimivost je na sliki: desno od obeh stavb stoji veliko drevo, janc po domače, domnevno jagnjed. Pod njim je v strugi Obrha neusahljiv izvir vode, Suodel, ki tudi v najhujši suši ni presahnil in so k njemu prihajali po pitno vodo od vseh strani, po izročilu celo z one strani Javornikov. Do njega so bile v skalo vklesane kamnite stopničke, ki so bile navadno globoko v vodi ali celo povsem nevidne. V normalnih razmerah je bila tukaj, v Suodlu, najgloblja voda v vsem Obrhu in z janca na sliki so v Suodel med kopanjem v Olariji prišli skakat najpogumnejši fantje, največkrat člani TVD Partizan Stari trg.

O življenju delavcev na Marofu pred vojno je nekaj napisal že Matevž Hace, po vojni pa tudi drugi avtorji. Do razcveta Kovinoplastike je bil Marof najmočnejši, najpomembnejši industrijski obrat v Loški dolini, ki je zaposloval nekaj desetin delavcev, mogoče tudi sto ali več in med njimi mojega očeta, zato sem o Marofu pogosto poslušala to in ono. Tudi zgodbe, ki mi jih je lani pripovedoval še en potomec marovškega delavca, sem večinoma slišala več kot enkrat in se jim takrat smejala z drugimi vred, ne glede na to, ali sem razumela poanto ali ne. Danes se mi zdi robati notranjski humor nekak odsev trdih življenjskih razmer in hkrati ventil, kjer so si možje dali duška, čeprav na račun sodelavcev, večinoma tistih, ki so bili bolj skromne pameti ali dovolj lahkoverni.

Na prostoru, ki ga kaže slika, so okoli leta 1955, dvajset let po nastanku te fotografije, delali nakladači hlodov – Fele, Jule, Johan, Mate in drugi. S Fricom so odhajali v Leskovo dolino, tam naložili hlode na kamion, se vrnili na Marof in jih tam razložili. Pa se je zgodilo vse sorte … (Čeprav so vsi akterji zgodb že davno blagopokojni, sem imena spremenila, da me kak njihov potomec ne zgrabi za goltanec).

*

Na Marofu je pri cirkularju – pri štucu se je reklo – kjer je obrezoval deske, delal tudi Fele, ne preveč brihten. Blizu so delali tudi nakladači, pa so se v trenutku oddiha malo ustavili tam pri štuc žagi. Fele je delal svoje, nakladač Mate s sekiro v roki se je postavil malo stran in nato začel teči proti skupini ob Feletu. Jule in drugi so bežali proč in se na vse grlo drli: “Mate je znorel, Fele beži, Mate je znorel!!” Fele je spustil delo in tudi on stekel za bežečimi. A ga je Mate dohitel, na smrt preplašenega prijel za ramo in zaklical: “No, Fele, zdaj pa ti loviš!!” …

*

Ta isti Fele je bil nekoč na bolniški. Matekovič, ki je bil direktor, pa ga je srečal, ko je ravno prišel iz bolnice in ga ogovoril: “Kaj so ti rekli v bolnici, Fele?… Da imaš simulacijo?”
“Ja, ja, tako so rekli!” pove Fele.

*

Delovni čas delavcev na placu je bil takrat od osmih do štirih, o delavski menzi pa se še sanjalo ni nikomur. Delo je bilo težko in utrudljivo, zato so žene ali otroci možem od doma prinašali kuhano (še) toplo kosilo. Največkrat je bila v cekarju kanglica s kakšno debelino: zeljem, kavro, repo, zaroštanim krompirjem, zraven pa kajla črnega kruha in morda steklenica proje, čaja ali celo mlečne kave. Tudi jaz sem bila nekaj časa prinašalka takih kosil.

Jule, ki je tisti čas stanoval v delavskem stanovanju kak kilometer stran od službe, je bil velik in močan, rad je popil, rogovilil in doma tepel ženo in otroke, delal pa je na Marofu. Pa so nekoč rekli sodelavci: “Dajmo, da bomo videli, kaj bo naredil Jule!” … Ko je Matetu žena prinesla zelja za kosilo, je rekel, skrbno pazeč, da ga je slišal tudi Jule: “Zelja že ne bom jedel!” Drugi je poprijel: ” Če bo naša prinesla zelje ali kavro, jo bom v rit brcnil!” In še drugi tako …

Potem je Juletu žena prinesla kavro – on ji jo je pa v hrbet vrgel, pa v rit brcnil!… Zlobni sodelavci so se smejali, Jule je bil brez kosila, žene ni pa nihče nič vprašal…

*

Ta zgodba pa je iz časa, ko je moj oče že postal brusilec:

Ata je brusil krožne žage in malo prej je predal eno sveže nabrušeno Duletu, ta pa je bil že čez deset minut nazaj: ” Ta žaga ne reže!”

“Kako ne reže, saj sem jo ravno nabrusil!”

“Ne reže, pa ne reže!”

“Pojdiva pogledat, kaj je narobe.”

In sta šla k stroju. “Pokaži zdaj, kako si delal!”

Dule vpne krožno žago in ta res ne reže. Kajti vstavil jo je tako, da so bili zobje obrnjeni v napačno smer, stran od lesa – in seveda niso rezali.

To je ena od tistih fotografij, na katero je skrbni Alojz Tomec s strojem natipkal podatke o kraju in letu nastanka. Je vedel, kakšen zaklad bo nekega dne ta in druge podobno opremljene slike?

Slovarček:

• plac: krlišče, odlagališče hlodov
• kavra: notranjska jed iz kolerabe, krompirja in fižola
• debelina: skupni izraz za preproste, malo izdatne zelenjavne jedi kot zelje, kavra, repa
• zaroštan: zgoščen oz. zabeljen s prežganjem
• janc, domnevno jagnjed: visoko obvodno drevo, vrsta topola, črni topol
• štuc žaga (krožna?): žaga za vzdolžno in prečno obrezovanje desk
• henduk: gozdarski kavelj

Viri:

• Franc Mihelčič, Cerknica, 3. 11. 2023, ustno
• N. N., Viševek, november 2024, ustno

Kraj: Marof pri Pudobu
Datum: 1935
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 21. 11. 2017 in 30. 1. 2020
Oblika: fotografija