1960 Ljubljana – Črno-belo, ne barvno

Svet ni črno-bel, če ti percepcije normalno delujejo. Pa vendar si ga včasih zaželimo videti prav tako: črno, belo, sivo …

Veliki mojstri fotografije znajo povedati: če barve na fotografiji ne pripomorejo k vsebini in k informaciji, so povsem odveč … Tedaj ni nič narobe, če je podajanje črno–belo.

Ne zanikam, da je razstava črno-belih fotografij Borisa Gaberščika v februarju 2025 v galeriji Fotografija in pogovor z avtorjem name naredila velikanski vtis.

Le nekaj dni kasneje mi je prijatelj, ki pospravlja svojo veliko hišo, prinesel večjo količino fotografskega papirja različnih formatov in v hipu sem se odločil, da ga vsaj nekaj skušam koristno uporabiti. Imam še star analogni Canonov fotoaparat in takoj se podam na lov za črno-belim filmom.

Kamorkoli se napotim in povprašam po filmu, me gledajo kot zombija in iz oči jim berem: “Ja, stric, kje ste bili pa vi zadnjih petdeset let …?”

Napotim se v eno večjih trgovin s foto materialom v Medvodah. Zgodba je podobna, s tem, da me napotijo v Foto Tivoli na Cankarjevo, pred tem pa še prijazno preverijo, ali so filmi v ponudbi. So.

Gospe v trgovini ni nič nenavadno, da želi ata črno-bel film.

– Kakšno občutljivost bi želeli?

– Čim manjšo, se mi zdi primerno za tisto, kar nameravam početi.

– Torej ISO 50, ali pa ISO 125.

– Odločim se za 125.

Doma ga narolam v fotoaparat, kar ta model opravi povsem samodejno in sedaj čakam črno – bele inspiracije …

Popade me nekakšna nostalgična evforija in iz omare izvlečem vse, kar imam še starih foto aparatov: Vsak ima svojo zgodbo, vsak svojo zgodovino …

Najljubši mi je očetov Vest Pocket Hawk Eye, s katerim sem pri štirih ali petih letih z njegovo pomočjo naredil prvo fotografijo. Spomnim se sprehoda po Tivoliju, spomnim se, da sem se jezil, ker je lik v prizmi, ki služi za kukalo, stal obrnjen na glavo. Oče me je potolažil, da bo fotografija kljub temu v redu.

Kasneje je meh na fotoaparatu prepuščal svetlobo in kljub lepljenju z zelenim trakom, ga nismo rešili. Moral je v “odpis”.

V šestdesetih letih mi je sestra, ki je takrat že bila gastarbeiter v Zahodni Nemčiji, podarila otroški fotoaparat na videz “pravega” formata, z dvema blendama: sončkom in oblačkom, v plastičnem etuiju, ki sem ga pred pravim foto-shootingom raje kar skril. Tudi film je bil še tisti stari na papirnatem traku, mislim, da so mu rekli Kodak 127.

Spomnim se skokov v Planici v šestdesetih, ko je legendarni Helmut Recknagel osvojil enega od rekordov.

Malo me je prehitelo in nisem bil uspel nabaviti filma pa me to sploh ni motilo in sem “posnel” vsaj dvesto posnetkov z aparatom brez filma.

Pozirala mi je tudi prijateljeva sestra, soseda iz Stare Ljubljane, in kot bi vedela, me je sumničavo vprašala: “Pa imaš film?” “Seveda”, sem se delal užaljenega …

Ko je sestra videla mojo fotografsko vnemo, mi je kasneje podarila kar svoj “pravi” fotoaparat Agfa Silette Pronto s filmom Leica formata in z vsemi nastavitvami, ki si jih lahko zamisliš: blende, časi, razdalje, fleš in samosprožilec …, in kar tudi ni bilo zanemarljivo: v pravi usnjeni torbici, obrobljeni – po Agfinem vzoru – s kovinskimi robovi. S tem sem bil glavni. Tukaj ni bilo programov in avtomatike; samo pokaži, kaj znaš …

Veliko smo se potepali, tudi potovali in fotoaparat je bil vedno le v napoto. Tisti za v žep, bo ravno prav. Omislil sem si Kodak Mini – Instamatic S40 z žepnim elektronskim Kodalux1 flešem. Za svoj mali format filma kar sposoben in zmogljiv. Kar je bilo pa najbolj privlačno: fotoaparat z bliskavico in nekaj filmi sem stlačil v žepe. Ni torbic, ni nahrbtnikov, ni skrbi, da boš nekje nekaj pozabil …!

V tem času sem še veliko uporabljal službeno Praktico, vedno s č-b filmom.

Sledil mu je Canon Prima Super 135 caption s fiksnim objektivom 38–135 mm. Zelo zmogljiv analogni aparat, ki bo sedaj opravil nalogo serije črno-belih posnetkov s filmom ILFORD 125 ISO.

Moj prvi digitalni fotoaparat je bil žepni Olympus X-855, zmogljivosti 8 mega pikslov in s 5-kratnim optičnim zoomom.

Delal je odlične fotke, dokler ga nisem posodil sinu za v hribe; potem ni več delal …!

Pred njim sem uporabljal še podoben službeni fotoaparat, ki me je pravzaprav napeljal k temu, da si kupim svojega.

Sedaj je moje glavno orodje Canon EOS 600D in držim se Miloševega nasveta: delaj s tem, kar imaš …!

Nekaj fotoaparatov mi je še uspelo spraviti na slike, ostali verjetno niso več med “živimi”.

Prispevek je napisal: Georg Fugina.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1960 – šestdeseta leta in naprej
Avtor: Georg Fugina
Zbirka: Georg Fugina
Fotografirano: marec 2025